GPS

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Satelitska navigacija v gorah

Marsikdo bo še vedno trdil, da je sistem globalnega določanja lege (GPS) v gorah nepotreben, saj smo toliko let shajali brez njega. A tako kot vse novosti bo tudi GPS-sprejemnik sčasoma postal naš vsakdanji spremljevalec na planinskih poteh. Moj GPS-sprejemnik po navadi tiho ždi pod gornjim pokrovom nahrbtnika in marljivo shranjuje točke s prehojene poti ter računa statistiko. Na plan pokuka le na pomembnejših točkah in vrhovih, kjer posnameva in preveriva točen položaj ali popraviva položaj doma vpisanih točk. V roki pa se znajde, ko je potrebno nenehno spremljanje hoje – v gozdu, v megli ali temi, v zasneženi pokrajini, neznanem svetu ...

Tehnologija postaja vse zrelejša in prijaznejša do uporabnika, pomanjkljivosti je vse manj, elektronske karte postajajo vse boljše, GPS-sprejemniki so cenovno vse dostopnejši. Satelitska navigacija nam omogoča najbolj točno in trenutno določitev našega položaja na terenu ne glede na dan/noč, lepo/slabo vreme, težavnost terena, letni čas. A roko na srce, satelitska navigacija v gorah nam bo služila tako dobro, kot bomo obvladali uporabo GPS-sprejemnika in razumeli značilnosti celotnega GPS-sistema. Pomembno in potrebno je tudi poznavanje teorije in prakse klasične orientacije: uporabe kompasa in višinomera, dela s karto in določanja koordinat, merjenja razdalj in azimutov ...

Priprava GPS-sprejemnika pred odhodom na turo je ključna in obvezna: na osebnem računalniku analiziramo elektronsko karto, določimo pot in ključne točke. Pot in točke nato prenesemo na GPS-sprejemnik. Če smo pot v preteklosti že prehodili in posneli sled, lahko to sled prenesemo na GPS-sprejemnik in jo uporabimo za vodenje. Pripravimo tudi različice poti in točk za primer, če bomo med turo spremenili potek zaradi spremembe vremena ali nepredvidenih zapletov. Zaželeno je, da GPS-sprejemnik omogoča vgradnjo elektronske topografske karte. Marsikdo, ki ni upošteval teh dejstev, je na terenu doživel grenka presenečenja, ko si z GPS-navigacijo ni mogel pomagati.

Satelitska navigacija je le pripomoček za lažjo orientacijo na terenu – še vedno moramo upoštevati vsa druga pravila za varno pripravo in izvedbo ture ter se prilagajati razmeram na terenu. Slepo sledenje vodenju GPS-sprejemnika je lahko nevarno (npr. zavede nas lahko v izpostavljen ali plazovit teren).


Pomen izrazov


GPS (angl. Global Positioning Sistem) je kratica za ameriški vojaški sistem, ki ga sestavljajo navigacijski
sateliti v geostacionarnih orbitah, zemeljske nadzorne postaje in GPS-sprejemniki. Iz signalov, ki jih oddajajo sateliti, GPS-sprejemniki izračunajo svojo zemljepisno lego in nadmorsko višino. Evropa pripravlja lasten civilni sistem Galileo, Rusija ima podoben vojaški sistem Glonass. V prihodnosti bodo vsi trije sistemi povezani in bo pokritje neba s sateliti vsaj trikrat večje kot zdaj. GPS-sprejemniki bodo prilagojeni vsem trem sistemom.
GPS-sprejemnik (navigacijski sprejemnik) je ročna ali vgradna naprava, ki z anteno sprejema signale iz navigacijskih satelitov in izračunava svojo zemljepisno lego. Navadno vsebuje še številne druge funkcije: vodenje do izbrane točke ali po želeni poti, snemanje sledi, izračun statistike, prikaz karte, koledar, pregled gibanja Lune in Sonca s podatki o vzhodu in zahodu, točen čas, merjenje časa ... Za uporabo v gorah so najprimernejši ročni GPS-sprejemniki, ki so robustni, lahki, avtonomni in vodoodporni.
Točka (angl. Waypoint) pomeni skupek podatkov o zemljepisni legi: zemljepisna širina in dolžina, ime lokacije,
čas evidentiranja, nadmorska višina, daljši opis ...
Pot (angl. Route) pomeni smer potovanja ali hoje. V GPS-sprejemniku pot pomeni dve točki ali več, ki opišejo celotno pot iz izhodišča preko vmesnih točk do cilja.
Sled (angl. Track): GPS-sprejemnik med gibanjem v intervalih snema trenuten položaj in ga shranjuje kot zaporedje točk. Sled lahko prenesemo in shranimo na osebni računalnik. Uporabimo jo za analizo prehojene poti ali jo v prihodnosti ponovno uporabimo za navigacijo – jo prenesemo nazaj na GPS- sprejemnik.
"Turn-By-Turn": elektronska karta in GPS-sprejemnik podpirata cestno navigacijo, kjer vodenje upošteva realne cestne razdalje, zavoje in križišča; nekateri GPS-sprejemniki omogočajo tudi glasovno vodenje.

Prednosti pri uporabi satelitske navigacije v gorah:

  • večja varnost;
  • možnost suverenega gibanja v popolnoma neznanem svetu;
  • usmerjeno gibanje proti cilju brez nepotrebnega tavanja;
  • poznavanje točnega položaja in višine v vseh vremenskih razmerah in ponoči;
  • poznavanje točnega položaja v primeru nesreče – reševalci lahko v najkrajšem času pridejo do ponesrečenca;
  • poznavanje višine je natančnejše od povprečnega ročnega višinomera (ločimo satelitsko in barometrično višino; višino lahko odčitamo tudi iz položaja na vgrajeni elektronski topografski karti);
  • spremljanje poteka hoje: časovni potek, razdalje, hitrost, višinske razlike, hitrost vzpenjanja, točna smer hoje, višinski profil prehojene poti, podatki o oddaljenosti od cilja, napoved časa prihoda na cilj;
  • del odvečne opreme lahko skrijemo na mesto, kjer se bomo vračali in evidentiramo položaj; položaj lahko sporočimo tudi kolegom, ki bodo prišli za nami;
  •  pri gobarjenju ali sprehodih v tujem svetu lahko položaj avtomobila shranimo v GPS-sprejemnik in potem brezskrbno hodimo po gozdu, brez skrbi, da bi se izgubili ...


Predpriprava GPS-sprejemnika za uporabo na terenu


Pot in ustrezne točke, do katerih nas bo sprejemnik vodil, moramo pripraviti pred turo. Na sami poti je to navadno težje izvedljivo, ker je neposreden vpis podatkov zamuden zaradi skromnih vnosnih možnosti sprejemnika in majhnega, manj preglednega zaslona. Točke in poti lahko vpišemo na več načinov.

  • Osebni računalnik z elektronskimi kartami nam omogoča najbolj pregledno in udobno pripravo točk in poti. Prenos v GPS-sprejemnik opravimo prek serijske oz. USB-povezave.
  •  Vgrajena elektronska topografska karta na GPS-sprejemniku je za uporabo v gorskem svetu zelo priporočljiva, zato naj bodo novi sprejemniki obvezno takšni, da podpirajo prikaz elektronskih kart, najbolje takšnih v vektorski obliki. S kartami lahko zelo preprosto definiramo nove točke in poti. Manjša ovira pri tem je le majhnost zaslona sprejemnika in posledično slabša preglednost – pomagamo si s povečavami in pomanjšavami karte (zoom in/out).
  •  Ročni vpis točk in poti je najbolj zamuden in zapleten. A na terenu nimamo druge možnosti in ga moramo obvezno obvladati. Priporočamo, da se postopkov naučite doma in jih občasno ponovite:

    – vpišemo zemljepisno širino in dolžino, ki smo ju odčitali na zemljevidu – v primeru razlike med koordinatnimi sistemi moramo upoštevati ustrezen popravek,
    – točke lahko vpišemo s pomočjo znane točke, azimuta in razdalje od te znane točke – projektiranje točke,
    – pomagamo si s točkami, posnetimi v preteklosti,
    – pomagamo si s potmi, izdelanimi v preteklosti, in jih le ustrezno spremenimo,
   – pomagamo si s posnetimi sledmi ...

GPS nam bo dobro služil, če bomo poskrbeli za njegovo "prehrano". S sabo moramo vzeti zadostno količino baterijskih ali akumulatorskih vložkov (predhodno napolnjenih na polno kapaciteto). Če uporabljamo akumulatorske vložke, je za rezervo dobro imeti vsaj en komplet novih alkalnih baterij.


Kaj moramo vedeti o uporabi satelitske navigacije?

  • GPS-sprejemnik izračuna svoj položaj na Zemlji iz signalov, ki jih prejema od satelitov. Za 2D-položaj (zemljepisna širina in dolžina) potrebuje signale treh satelitov. Za določitev 3D-položaja (še nadmorska višina) potrebuje signale štirih satelitov. Število in razporeditev satelitov na nebu vpliva na točnost izračunanega položaja.
  •  Odpoved določitve položaja v ozkih dolinah in soteskah, ker sprejemnik zaznava premalo satelitov. Rešitev: sateliti so v stalnem gibanju in bodo slej ko prej spet zavzeli ugodno razporeditev, da bomo lahko izmerili svoj položaj na terenu – njegovo točnost v metrih preverimo na GPS-sprejemniku.
  • Odpoved ali vsaj slabša točnost delovanja na strmih pobočjih, ko so sateliti v neugodnih položajih, velik del obzorja pa zakriva hrib. Rešitev: tudi v tem primeru počakamo na ugodnejšo razporeditev satelitov.
  • Šibki satelitski signali v gostem iglastem gozdu za nove zelo občutljive GPS-sprejemnike niso več težava. Pomaga tudi stalno hkratno spremljanje vseh razpoložljivih satelitskih signalov.
  • GPS-sprejemnik ob podajanju satelitske nadmorske višine ne prikazuje zračnega tlaka. Rešitev: boljši GPS-sprejemniki imajo vgrajen klasični elektronski višinomer, ki meri zračni tlak oz. višino, kalibrira pa se samodejno prek satelitsko izračunane višine, ko je ta dovolj točna.
  • GPS-sprejemnik lahko kompasno smer določi samo v gibanju, v mirovanju pa ne. Rešitev: boljši GPS-sprejemniki imajo vgrajen magnetni elektronski kompas, ki lahko določa smer, tudi ko smo na mestu. Vendar pozor: elektronski kompas moramo kalibrirati po vsaki zamenjavi baterij – postopek za kalibracijo je opisan v navodilih za uporabo GPS-sprejemnika.
  • Netočnost topografskih elektronskih kart: karte vseskozi izboljšujejo in posodabljajo, zato moramo redno skrbeti za njihovo nadgrajevanje. Vsekakor pa moramo biti do njih kritični in jih uporabljati z največjo previdnostjo.
  • Koordinatni sistem satelitskega sistema GPS (WGS 84) in koordinatni sistem na planinskih kartah oz. v
    Atlasu Slovenije (Gauss-Krügerjeva projekcija) se ne ujemata. Posledica je neprijetno preračunavanje:
    – razlika je 300–400 m v zemljepisnih dolžinah (V–Z), zemljepisne širine (S–J) se skoraj ujemajo;
    – formula za popravek zemljepisne dolžine: (DolžinaAtlasSLO – 17") = DolžinaGPS (WGS 84) – od zemljepisne dolžine v Atlasu ali na karti odštejemo 17 kotnih sekund (17") in dobimo zemljepisno dolžino za vpis v GPS-sprejemnik (WGS 84);
    – formula za popravek zemljepisne širine: (ŠirinaAtlasSLO – 1") = ŠirinaGPS (WGS 84).


  • Pomembne nastavitve GPS-sprejemnika: format prikaza zemljepisnega položaja, WGS 84 koordinatni sistem, metrični sistem merskih enot (km, m), milibari za zračni tlak, 24-urni prikaz časa in časovni pas (srednjeevropski), kalibracija elektronskega kompasa in višinomera, orientacija karte (sever zgoraj ali obračanje v smeri gibanja), način vodenja (zunaj poti ali sledenje cesti), vrsta baterij (NiMH ali alkalne), jezik GPS-sprejemnika (slovenski je na voljo le v nekaterih GPS-modelih, npr. angleški, nemški, hrvaški) ...
  •  Energetske potrebe GPS-sprejemnikov so se bistveno zmanjšale, a še ne toliko, kot bi si želeli:

    – energetsko porabo zmanjšamo z vklopom varčnega načina merjenja, ki pa je manj natančen;
    – sprejemnik med hojo, ko ne potrebujemo prikaza karte, nastavimo na prikaz okna, ki ne potrebuje stalnega osveževanja (npr. glavni meni z orodji); okno s karto je namreč  najpotratnejše glede porabe energije in ga vključimo samo po potrebi;
    – v primeru pomanjkanja energije GPS-sprejemnik izklopimo med hojo in ga vklopimo na mestih, kjer moramo določiti novo smer;
    – pazimo, da je osvetlitev LCD-zaslona aktivna samo takrat, ko jo potrebujemo;
    – dve akumulatorski bateriji AA kapacitete 2700 mAh zadoščata za celodnevno hojo (velja za Garmin 60CSx).

  • Mraz zmanjša kapaciteto baterij in akumulatorjev ter onemogoči delovanje LCD-zaslona sprejemnika

    – GPS-sprejemnik damo v žep vetrovke, da je na toplem.

  • Tresljaji med hojo lahko povzročijo slab stik v ležišču baterij in izklop sprejemnika – poskrbimo, da so stiki čisti in njihove vzmeti zadosti prožne.
  • Slabost GPS-sistema je, da je last ameriškega obrambnega ministrstva, ki ga lahko kadar koli izključi za civilno uporabo oz. vključi namerno motenje signala. A to so izjemni primeri in takrat bo narobe še marsikaj drugega.

Slika: Osnovne strani GPS-sprejemnika (primer: ročni GPS-sprejemnik Garmin GPSMAP 60CSx)
Slika: Osnovne strani GPS-sprejemnika (primer: ročni GPS-sprejemnik Garmin GPSMAP 60CSx)


Kakšen GPS-sprejemnik kupiti za uporabo v gorah?


GPS-sprejemniki se po funkcijah in namenu precej razlikujejo, npr. modeli, ki so namenjeni za uporabo v avtomobilih, v večini niso primerni za uporabo v naravi (problem trajanja avtonomije, občutljivost na tresljaje in udarce, niso vodoodporni, velikost in teža, ne shranjujejo sledi, ne prikažejo geografskega položaja ...). Oglejmo si nekaj lastnosti, na katere moramo biti pozorni pri izbiri:

  • Delitev GPS-sprejemnikov po namenu uporabe: prosto gibanje v naravi (steze, brezpotja), cestna, pomorska in letalska navigacija, padalstvo; za gore priporočamo ročni GPS-sprejemnik, ki podpira vse namene uporabe.
  • Tehnične zmogljivosti: hitrost delovanja in točnost meritev, občutljivost antene, vsaj 12 vzporednih sprejemnih satelitskih kanalov, ustrezna hitrostna območja, največje višine ...
  • Funkcionalnost: kakovosten zaslon z osvetlitvijo, prijazen uporabniški vmesnik, vgrajena statistika in dodatne funkcije – elektronski kompas in višinomer, barometer, kalkulator, koledar, štoparica, sidrni alarm za navtiko ...
  • Pomnilniške zmogljivosti so namenjene shranjevanju kart in drugih podatkov: število uporabniških točk, število poti in točk na pot, število sledi in točk na sled ... Priporočamo modele z zunanjimi pomnilniškimi karticami SD in microSD, ki so lahko poljubno velike (1GB, 2GB ali več). Kartic lahko imamo več, na vsaki svojo kartografijo.
  • Možnost prikaza cestnih, topografskih in navtičnih kart:

     – vektorski zapis: omogoča samodejno cestno navigacijo, iskanje po točkah in različnih značilnostih
     (restavracije, bencinske črpalke ...), optimalno porabo pomnilnika, večjo (absolutno) točnost lokacij in poti;

     – bitni zapis (slika): je zastarel, ne omogoča samodejne cestne navigacije od točke do točke in optimiranja poti, ima večjo porabo pomnilnika, ne omogoča iskanja po značilnostih.

  • Energetske potrebe: poraba energije naj bo čim nižja. Baterijski ali akumulatorski vložki naj bodo standardni (AA), možnost priklopa na 12V avtomobilsko napajanje ali prek USB na računalnik.
  • Fizična velikost sprejemnika in mehanske lastnosti: vodoodpornost, odpornost proti udarcem, možnost pritrditve ... Sprejemnik naj bo primerne velikosti, da ga zlahka nosimo v žepu ali nahrbtniku.
  • Sprejemnik naj podpira na trgu razpoložljive elektronske karte. Kartografija je za uporabo zelo pomembna.
  • Zadostna podpora proizvajalca in drugih uporabnikov (internet).
  • Možnost dograjevanja novih funkcij (objavljanje dopolnitev in popravkov programske opreme).
  • Pri nakupu GPS-sprejemnika ne varčujte, še posebej ne pri obsegu pomnilnika in dodatnih funkcijah, prikazu kart ... Svetujemo, da v izbranem razredu kupite najboljši model. Zagotovo vam ne bo žal!

GARMIN (www.garmin.com) spada med vodilne proizvajalce opreme za satelitsko navigacijo.
Zastopnik za Slovenijo je Geoset, d. o. o., iz Šenčurja, www.garmin.si. Za uporabo v gorah lahko priporočamo ročne modele Garmin GPSMAP 60CSx, Garmin eTrex Vista HCx in najnovejši Garmin Colorado 300. Na voljo je popolna zbirka elektronske kartografije, ki pokriva Slovenijo, Hrvaško in Bosno: cestna karta AdriaROUTE, topografska karta AdriaTOPO in pomorska karta za Jadran BlueChart Atlantic.

MAGELLAN ročni sprejemniki so pri nas prav tako popularni in v zadnjem času uspešno lovijo zaostanek za konkurenco. Najbolj zmogljiv in primerljiv ročni model je Magellan eXplorist XL. Zastopnik za Slovenijo je Geoservis, d. o. o., www.geoservis.si. Pripravili so tudi elektronsko topografsko karto Slovenije.


Koristne alternative za določanje točk in poti


V predpripravi GPS-sprejemnika smo navedli tri osnovne postopke vpisa točk in poti. Prva dva z osebnim računalnikom ali vgrajeno elektronsko karto sta preprosta in udobna. A v naravi nimamo s sabo osebnega računalnika in tudi elektronske topografske karte nam niso vedno dostopne.

  • V tem primeru si pomagamo s klasičnimi planinskimi kartami. Vse novejše imajo že označene geografske koordinate: če so že v sistemu WGS 84 (preverimo v legendi), odčitamo geografsko širino in dolžino in ju med postopkom ročnega ustvarjanja točke vtipkamo v GPS-sprejemnik. V primeru drugih koordinatnih sistemov poskrbimo za ustrezen preračun v sistem WGS 84 (podatek na nekaterih kartah). Postopek vadimo doma, saj odčitavanje koordinat zahteva pazljivost in rutino. Le tako bomo na terenu delali zanesljivo in hitro.

Marsikdaj lahko geografske koordinate najdemo na internetu, npr. za pot GR20 na Korziki.

  • Druga alternativa projektiranja točke (angl. Project Waypoint) temelji na poznavanju dvojice azimut- razdalja iz znane točke in ni odvisna od poznavanja geografskih koordinat. Dobra stara šola orientacije!

    1. Izberemo izhodiščno točko (planinska koča, sedlo, vrh, trenutna lokacija ...).
    2. S pomočjo planinske karte določimo azimute in razdalje iz izhodiščne točke do preostalih točk poti. Že doma jih lahko vpišemo v tabelo (ime točke, azimut in razdalja). Vse azimute      in  razdalje do preostalih točk na poti merimo iz istega izhodišča (žarkovni princip), da bodo napake vseh ustvarjenih točk enake – najmanjše – in se ne bodo akumulirale.
    3. Ko smo v izhodiščni točki, izmerimo njen geografski položaj in shranimo točko: gumb Mark.
    4. Preostale točke zelo hitro vpišemo s podajanjem azimuta in razdalje od prve točke: odpremo podatke o izhodiščni točki in v meniju izberemo ukaz Projektiraj točko (angl. Project   Waypoint).
    5. Vpišemo azimut in razdaljo, določimo ime nove točke in jo shranimo. Postopek ponovimo za vse točke.

  • Poglej in pojdi (angl. Sight 'N Go) je še ena od možnosti za hitro vzpostavitev vodenja v želeni smeri. Uporabimo jo neposredno na terenu, ko cilj vidimo v daljavi pred sabo in pričakujemo, da ga bomo v nadaljevanju hoje izgubili iz vida (megla, noč, zakritje z ovirami na poti, hoja po kraškem svetu ...).
    1. Funkcijo aktiviramo v meniju kompasne strani.
    2. Z gibanjem proti želeni smeri določimo smer (azimut) in jo zaklenemo (angl. Lock Direction).
    3. Imamo dve možnosti:
    – z ukazom Postavi smer (ang. Set Course) aktiviramo vodenje v izbrani smeri; razdalja nam ni pomembna;
    – z izbiro projektiranja točke (ang. Project Waypoint) vpišemo še ocenjeno razdaljo do izbranega cilja, popravimo smer in poimenujemo novonastalo točko; vodenje aktiviramo z ukazom Pojdi (angl. Go To).

Ker tako ustvarjene točke lahko nekoliko odstopajo od pravih vrednosti (odvisne so od točnosti zemljevidov in merila ter točnosti odčitavanja koordinat, azimuta in razdalje), moramo pri njihovi uporabi na terenu upoštevati nekaj osnovnih pravil.

  • Ko dosežemo prvo točko poti (ali izhodišče), preverimo njeno odstopanje in enako lahko sklepamo še za vse preostale točke začrtane poti – najbolj idealno je, če je mogoče vse točke popraviti za enako odstopanje (popravek za enak azimut in enako razdaljo).
  • Ko v naravi dosežemo naslednje točke poti, sproti popravimo njihov položaj na pravo izmerjeno vrednost. V meniju točke izberemo ukaz za repozicioniranje (angl. Reposition Here).
  • Vseskozi pozorno opazujemo teren in ocenjujemo ujemanje in verodostojnost satelitske navigacije.
  • Za varno in učinkovito vodenje navadno zadošča že zelo majhno število vstavljenih točk (1–10).
  • V veliko primerih je dovolj, da imamo le generalno smer brez podrobnosti in točne razdalje do cilja.
    Zadošča nam točnost nekaj 10 m ali celo 100 m. Manjkajočo točnost na mikrolokaciji z lahkoto nadomestimo s pogledom, jo prehodimo z lučjo in celo v megli največkrat ne pomeni večjih težav. Izjema je lahko le zelo neprehoden in izpostavljen teren, kjer morajo biti ključni prehodi določeni čim natančneje.

Predpriprava GPS-sprejemnika, poznavanje posebnosti satelitske navigacije, klasična praksa in občutek za orientacijo v naravi z upoštevanjem dejanskih razmer so ključ do uspešne uporabe satelitske navigacije v gorah!

Praktična vaja z GPS-sprejemnikom:

1. Definiraj točke v GPS-sprejemniku na tri različne načine: z meritvijo, s koordinatami, odčitanimi na planinski karti, in neposredno na elektronski karti GPS-sprejemnika.

2. Izberi načrtovano pot. Določi in izmeri izhodiščno točko T0.
3. S pomočjo zemljevida, ravnila in kompasa (kotomera) izmeri azimute in razdalje do vsaj 5 točk na načrtovani poti. Izberi izhodiščno točko in z njeno pomočjo projektiraj preostale točke poti.
4. Definiraj pot (angl. Route): uporabi točke T0–Tn. Pot poimenuj GORA.

5. Postavi se v izhodišče in GPS-sprejemnik vzpostavi v stanje delovanja – poišče satelite in prikaže 3D- položaj.
6. Aktiviraj shranjevanje sledi (angl. Track) in izbriši obstoječe sledi.
7. Postavi potovalni računalnik v začetno stanje (angl. Reset).
8. Kalibriraj elektronski kompas in elektronski višinomer.
9. Izberi pot GORA in aktiviraj vodenje (angl. Navigate).

10. Prehodi začrtano pot. Med hojo uporabljaj strani s kompasom in karto. Pazi, da imaš dober sprejem. Preveri točnost definiranih točk in poskrbi za repozicioniranje na točne vrednosti.
11. Na cilju analiziraj prehojeno sled, podatke potovalnega računalnika in profil prehojene poti.

12. Preizkusi funkcijo Poglej in pojdi (angl. Sight 'N Go) – oceni smer in razdaljo do ciljne točke.

13. Aktiviraj točko MOB (angl. Man Over Board): zadrži gumb Find in nato z Enter potrdi vklop vodenja.
Preizkusi, kako deluje. To je najhitrejši način za aktiviranje vodenja, ki nas bo vrnilo nazaj na mesto, kjer smo shranili točko MOB. To je uporabno v primeru padca človeka v morje ali pri označitvi izhodišča, kamor se moramo vrniti.

14. Pot obrni z ukazom Reverse Route in aktiviraj vodenje v obrnjeni smeri.

15. Uporabi ukaz Track Back: z njim aktiviraš vodenje po lastni sledi nazaj v izhodišče.

Nekaj dejstev v zvezi s satelitsko navigacijo v gorah

  • Satelitska navigacija nam omogoča najbolj točno in trenutno določitev našega položaja na terenu, ne glede na dan/noč, vidljivost, lepo ali slabo vreme, težavnost terena, letni čas.
  • Priprava GPS sprejemnika pred odhodom na turo je ključna in obvezna.
  • Satelitska navigacija je le pripomoček za lažjo orientacijo na terenu, še vedno moramo upoštevati vsa ostala pravila za varno pripravo in izvedbo ture ter se prilagajati dejanskim razmeram na terenu. Slepo sledenje vodenju GPS sprejemnika je lahko nevarno (npr.: zavede nas v izpostavljen ali plazovit teren).

Razvoj satelitske navigacije in predvsem satelitskih sprejemnikov je v zadnjih letih naredil velik napredek in marsikatere omejitve, ki smo jih izpostavili v prvem delu izobraževanja, so postale zgodovina. Bistveno se je izboljšal sprejem satelitskih signalov v zahtevnih razmerah (npr. gozd, ozke doline). Povečala se je točnost in zanesljivost določanja lokacije. Uporabniku so odvzeli nekaj zoprnih nastavitev in jih avtomatizirali. Delovanje sprejemnikov se je pohitrilo. Elektronske topografske, cestne in pomorske karte so postale standardni del skoraj vsakega sprejemnika. Upamo, da bomo v prihodnosti dobili izboljšano elektronsko topografsko karto Slovenije, ki naj ji bo npr. vzor sosednja karta Topo Avstrija 2. Pomnilniški prostor je z dodatnimi pomnilniškimi karticami postal praktično neomejen. In ne nazadnje - dobili smo slovenske menije, kar uporabo satelitske navigacije približa širokim množicam. Trg sprejemnikov se je razširil na več proizvajalcev, a trenutno lahko zapišem, da je še vedno ostal en proizvajalec, ki v tej ponudbi izstopa, vodi v razvoju in postavlja standarde. Ne nazadnje je vse bolj prisoten tudi pojav specializacije in s satelitskimi sprejemniki je tako kot s čevlji: eni so namenjeni hoji po terenu, drugi uporabi v avtu, tretji v pomorstvu, letalstvu, ... Skratka, dobro moramo razmisliti, kateri model ustreza našim potrebam.

Za uporabo v gorah se še vedno najbolje obnesejo ročni sprejemniki, ki pokrivajo vsa področja uporabe. Najnovejši podpirajo celo glasovno vodenje, le zunanji zvočnik moramo dokupiti. Izpostavimo in priporočimo lahko Garminove modele GPSMap 62s (tudi starejši 60CSx), Oregon, Montana, ...V gorah se bolje obnesejo modeli z gumbi (delujejo v mokrem, z rokavicami, v mrazu), imajo boljši sprejem zaradi zunanje antene in dobro vidnost ekrana na svetlobi. Modeli z zasloni na dotik imajo enostavnejši uporabniški vmesnik, večje resolucije ekrana in večjo porabo energije. V starejših modelih so ekrani na dotik slabo vidni na svetlobi, z novejšimi modeli se stanje izboljšuje.

V nadaljevanju se bomo posvetili praktičnemu delu. Osnovni nalogi satelitskega sprejemnika sta, da nam pokaže, kje se trenutno nahajamo in, da nas pripelje do želenega cilja. Zato se bomo naučili koordinate sprejemnika poiskati na papirnati planinski karti. Obratno bomo koordinate želene točke odčitali s planinske karte in jih v sprejemnik vpisali kot novo točko poti oz. želeni cilj.


KARTE (ZEMLJEVIDI)

Karte predstavljajo projekcijo zemeljske površine na valj. Zaradi tega proti polom pride do popačenj, ker so poldnevniki prikazani kot vzporednice. Za prikaz zemeljske površine na 2D površini se uporabljajo različne projekcije in koordinatni sistemi. Pred uporabo satelitske navigacije nas koordinatni sistemi niti niso kaj dosti zanimali. Sedaj pa je pomembno, da na satelitskem sprejemniku znamo nastaviti pravi koordinatni sistem, ki bo usklajen s koordinatami na karti. Oglejmo si tri najbolj pogoste in uporabne projekcije:


GAUSS-KRÜGERJEV (GK) KOORDINATNI SISTEM

je (stari) uradni državni koordinatni sistem v Sloveniji. GK sistem je transverzalni Mercatorjev koordinatni sistem položen preko Bessel-ovega elipsoida. Parametri le-tega so bili določeni tako, da se kar najbolje prilega področju Avstro Ogrske, kasneje, po letu 1948 pa Jugoslavije (Map datum D48). GK sistem je vpeljala Marija Terezija, da so lastniki zemljišč laže določali točke svojih posestev. Slovenija od 1.1.2008 uvaja nov državni koordinatni sistem ETRS89/TM (European Terrestrial Reference System 1989). Gre za sodoben koordinatni sistem, ki bo zamenjal obstoječega GK. Pri novem sistemu je spremenjena definicija elipsoida iz Besselovega v GRS 80, Map datum je D96

in projekcija je TM. Tako bodo v prihodnosti podatki, ki nam jih posreduje GPS naprava, uporabni na bodočih koordinatnih kartah. Dokler pa bodo karte narisane v GK koordinatah, bomo uporabljali te.

V GK koordinatnem sistemu so narisane karte starejših datumov, karte DTK25, nekatere karte PZS in Založbe Sidarta (Julijske Alpe, Bohinj). Te karte so običajno opremljene s kilometrsko (merilo 1:25.000) ali dvokilometrsko mrežo (merilo 1:50.000). Dodatno imajo lahko vrisan še geografski koordinatni sistem v stopinjah in minutah (starejši še v GK, novejši pa že v WGS84). Za praktično uporabo je kilometrska mreža enostavnejša od geografske, še posebej za kombinirano uporabo karta-GPS.

Na kartah GK običajno piše: Besselov elipsoid (Gauss - Krügerjeva projekcija).

Primer: Triglavski narodni park, PZS, merilo 1:50.000, koordinatna mreža je v stopinjah
Primer: DTK25 Kočevska reka 187, Geodetska uprava RS, merilo 1:25.000, koordinatna mreža je kilometrska. Primer vzorne planinske karte: Bohinj (Triglav - Krn - Črna prst), Sidarta, merilo 1:25.00 - za uporabnike satelitske
navigacije (GPS) ima karta dve koordinatni mreži, pravokotno z Gauss-Krügerjevo projekcijo in geografsko (WGS84). Vsebuje planinske markirane poti, kategorizirane po težavnosti v lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Označeni so poteki turnih smukov in dodatne vsebine: plezališča, naravne in kulturne zanimivosti, vzletišča za padalce, seznam planinskih koč s kontaktnimi podatki in drugimi podatki, ...

Nastavitve parametrov

GK projekcija je za uporabo z GPS sprejemnikom nekoliko bolj zapletena, ker za naše področje v satelitskih sprejemnikih ni definiran ustrezen Map datum. Zato moramo v sprejemnik ročno vpisati geometrijske parametre pravokotne mreže. Ti parametri veljajo le za omejeno področje, npr. Slovenijo. Pa še tu se na robovih, ki so bolj oddaljeni od 15. poldnevnika, pojavijo odstopanja. Številke parametrov se lahko od vira do vira tudi malenkostno razlikujejo. Koordinatni sistem sprejemnika ima v tem primeru kilometrsko mrežo.

GPSProjekcijaGK.JPG

Opomba k nastavitvam projekcije (koordinatnega izhodišča): Za naše območje so geografske koordinate izhodišča: lambda = 15° in fi = 0°, to je sečišče 15. poldnevnika z ekvatorjem. Geografske koordinate izhodišča so glede na geodetske Gauß-Krügerjeve koordinate premaknjene proti vzhodu za 5.500km tako, da so koordinate pri nas reda velikosti X ~ 5.100.000m in Y ~ 5.500.000m. Take koordinate odčitamo tudi v Atlasu Slovenije na CD-romu. Ker se prvo mesto (petica) znotraj Slovenije ne spreminja, ga na kartah izpuščajo in je odčitek reda velikosti X ~ 100.000m in Y ~ 500.000m (nastavitev projekcije: ... proti vzhodu 500.000m, ... proti severu -5.000.000m).

Slika: Nastavitve

UTM - univerzalna transverzalna Mercatorjeva projekcija


oz. univerzalni koordinatni sistem. Je prav tako transverzalni Mercatorjev koordinatni sistem (z rahlo drugačnimi geometrijskimi parametri kot GK) položen preko globalnega elipsoida WGS84. Ta koordinatni sistem postaja standard v EU, zmore ga prikazati vsak GPS sprejemnik. UTM projekcijo uporablja tudi zveza NATO.

Na UTM kartah piše: referenčni elipsoid WGS84; projekcija: UTM - univerzalna transverzalna Mercatorjeva projekcija (konformna prečna cilindrična), cona 33T (v to cono spada Slovenija), srednji meridijan 15° 00'
00" vzhodno od Greenwicha.

UTM projekcija je za uporabo zelo ugodna, ker je univerzalna za ves svet in GPS sprejemnik sam nastavi ustrezne parametre glede na cono v kateri se nahajamo. Slovenija spada v cono 33T. Koordinatni sistem ima kilometrsko mrežo.

Primer: najnovejše karte PZS v merilu
1:25.000, npr. Grintovci s kilometrsko koordinatno mrežo.

Slika: UTM in WGS84


WGS84 (World Geodetic System)


je referenčni elipsoid, določen leta 1984. Definiran je tako, da se najbolje prilega Zemlji v celoti, torej da je vsota odmikov površja Zemlje od tega elipsoida minimalna. Uporablja se ga v povezavi z GPS sistemom satelitske navigacije.

Ta projekcija je torej najbolj naravna za uporabo na GPS sprejemniku. Koordinatna mreža je geografska v kotnih stopinjah in minutah.
Primer: vse karte z oznako WGS84 in s stopinjsko mrežo. Primer karte z dvojno mrežo: Bohinj, Sidarta, merilo 1:25.000 -
za uporabnike satelitske navigacije (GPS) ima karta dve koord.
mreži, pravokotno z Gauss-Krügerjevo projekcijo in geografsko
(WGS84) - vrisane so le referenčne točke, črte pa ne.

Sistem WGS 84

PRENOS TOČKE POTI S KARTE V SPREJEMNIK IN OBRATNO

Geografski koordinatni sistem

  • Uporabljamo ga s planinskimi kartami, ki vsebujejo geografske koordinate. V legendi preverimo, če so že v sistemu WGS 84. Stopinje in minute so zapisane na robu karte, decimalne dele minut proporcionalno ocenimo oz. izmerimo. Odčitamo geografsko širino in dolžino, ki ju v postopku ročnega kreiranja točke vtipkamo v GPS sprejemnik. V primeru drugih koordinatnih sistemov poskrbimo za ustrezen preračun v sistem WGS 84 (podatek na nekaterih kartah). Postopek vadimo doma, saj zahteva rutino in pazljivost. Marsikdaj geografske koordinate lahko najdemo na internetu: npr. za pot GR20 na Korziki.
  • Priporočam, da v sprejemniku nastavite prikaz minut z decimalkami in ne minute + sekunde. Odčitavanje s karte je tako lažje, praktično enako odčitavanju pravokotne koordinatne mreže. Oblika je definirana kot hddd°mm.mmm' - glej gornjo sliko.
  • Primer: koordinati Grintovca v sistemu WGS84 sta N46° 21,431' (severna zemljepisna širina) in E14° 32,128' (vzhodna zemljepisna dolžina).

Pravokotni (kilometrski) koordinatni sistem

  • Kilometrski koordinatni sistem je enostavnejši za odčitavanje koordinat na karti.
  • Številke v kilometrih so izpisane na robu karte. V satelitski sprejemnik vpišemo 5 (zelena), celotno število za kilometre (črni del) in dodamo še tri številke, ki predstavljajo metre znotraj km (rdeči del števila). Te zadnje tri številke proporcionalno ocenimo oz. izmerimo od zadnjega znanega vzporednika ali poldnevnika. Ker je kilometrska mreža zelo nazorna, lahko metre zadovoljivo dobro ocenimo kar z očesom, celo brez merilnih pripomočkov.
  • Primer: določitev koordinat Kote 698m;

za pomoč so na sliki vrisane modre
črtice, ki predstavljajo 200m razdalje.

Slika: Gauss-Krügerjeva projekcija

  • Primer: koordinati Sv. Jakoba v UTM + WGS84 koordinatnem sistemu in coni 33T sta 456988m vzhodne zemljepisne dolžine in 5129207m severne zemljepisne širine (glej sliko v poglavju o UTM projekciji).


PROJEKTIRANJE TOČKE (Project Waypoint)

• Projektiranje točke (ang. Project Waypoint) temelji na poznavanju dvojice azimut-razdalja iz znane točke in ni odvisna od poznavanja geografskih koordinat. Dobra stara šola orientacije!
1. Izberemo izhodiščno točko (planinska koča, sedlo, vrh, trenutna lokacija...).
2. S pomočjo planinske karte določimo azimute in razdalje iz izhodiščne točke do ostalih točk poti. Že doma jih lahko vpišemo v tabelo (ime točke, azimut in razdalja). Vse azimute in razdalje do ostalih točk na poti merimo iz istega izhodišča (žarkovni princip), da bodo napake vseh kreiranih točk enake - najmanjše in se ne bodo akumulirale.
3. Ko smo v izhodiščni točki, s satelitskim sprejemnikom izmerimo njeno geografsko pozicijo in shranimo
točko: gumb Mark.
4. Ostale točke zelo hitro vpišemo s podajanjem azimuta in razdalje od prve točke:
odpremo podatke o izhodiščni točki in v meniju izberemo Projektiraj točko (ang. Project Waypoint).
5. Sprejemnik nas po korakih vodi do vpisa azimuta in razdalje.
6. Na koncu novo točko shranimo s predlaganim imenom in ji nato v oknu za urejanje spremenimo ime.
7. Postopek ponovimo za vse točke.

Slika: Izbor točke

POGLEJ IN POJDI (Sight'n Go)

Poglej in pojdi (ang. Sight 'N Go) je še ena od možnosti za hitro vzpostavitev vodenja v želeni smeri.
Uporabimo jo neposredno na terenu, ko cilj vidimo v daljavi pred sabo in pričakujemo, da ga bomo v nadaljevanju hoje izgubili iz vida (megla, prihod noči, zakritje z ovirami na poti, hoja po kraškem svetu, hoja po ledenikih, prečenje širokih grap, hoja v zasneženem svetu, ...):
1. Funkcijo aktiviramo v meniju kompasne strani - ukaz Poglej in pojdi.
2. S sprejemnikom se premaknemo v želeni smeri, da izmeri azimut v smeri katerega želimo hoditi. To smer zaklenemo s Smer zaklepa (ang. Lock Direction).
3. Imamo dve možnosti:

  • Z Nastavi pot (ang. Set Course) aktiviramo vodenje v izbrani smeri. Razdalja nam ni pomembna.
  • Z izbiro projektiranja točke (ang. Project Waypoint) vpišemo še ocenjeno razdaljo do izbranega cilja, popravimo smer in poimenujemo novonastalo točko. Vodenje aktiviramo s Pojdi (ang. Go To).

Slika: Poglej in pojdi


PRESTAVI SEM (Reposition Here)

Ker ročno kreirane ali projektirane točke lahko nekoliko odstopajo od pravih vrednosti (odvisne so od točnosti kart in merila, točnosti odčitavanja koordinat, točnosti odčitavanja smernega kota oz. azimuta in razdalje), moramo pri njihovi uporabi na terenu upoštevati nekaj osnovnih pravil:
• Ko dosežemo točko poti (ali izhodišče), preverimo njeno odstopanje in o enakem odstopanju lahko sklepamo še za vse preostale točke začrtane poti. V tem primeru je npr. mogoče vse točke popraviti za enak smerni kot (azimut) in enako razdaljo: uporabimo kar Projektiranje točke.
• Posamezni točki poti pa lahko sproti popravimo položaj na dejanske izmerjene vrednosti, ko jo dosežemo v naravi. V meniju točke izberemo ukaz za repozicioniranje Prestavi sem (ang. Reposition Here).

Slika: Prestavi sem

PRAKTIČNA VAJA Z GPS SPREJEMNIKOM:

1. Pripravi GPS sprejemnik za delo s pravokotno Gauss-Krügerjevo projekcijo: vpiši ustrezne parametre za projekcijo in Map datum.
2. V GPS sprejemniku nastavi koordinatni sistem in projekcijo, da se bosta ujemala s koordinatami karte, ki jo imaš za področje gibanja
3. Definiraj točke v GPS sprejemniku:

  • z meritvijo (gumb Mark),
  • s koordinatami odčitanimi na planinski karti: gumb Mark in vpis odčitanih koordinat preko izmerjenih,

4. Projektiranje točk, če nimamo elektronskega zemljevida:

  • Na načrtovani poti določi izhodiščno točko T0. Na terenu z GPS sprejemnikom izmeri položaj točke T0.
  • S pomočjo karte, ravnila in kompasa (kotomera) izmeri azimute in razdalje iz T0 do vsaj 5 točk na načrtovani poti.
  • Izberi izhodiščno točko in z njeno pomočjo projektiraj ostale točke poti.

5. Prehodi začrtano pot. Med hojo uporabljaj strani s kompasom in karto. Pazi, da imaš dober sprejem. Preveri točnost definiranih točk in poskrbi za repozicioniranje (Prestavi sem - Reposition Here) na točne vrednosti.
6. Na cilju analiziraj prehojeno sled, podatke potovalnega računalnika in profil prehojene poti.
7. Preizkusi funkcijo Poglej in pojdi (ang. Sight 'N Go) - oceni smer in razdaljo do ciljne točke.

Klasično in moderno načrtovanje ture


Namen spodnjega zapisa ni prepričevati prepričanih in dokazovati dokazano. Moj namen je prikazati realno vzporednico med klasičnimi načini priprave ture (v geografskem smislu) in modernimi pristopom priprave neke poti s pomočjo sodobnih tehnologij in pripomočkov, ki so vsem na voljo, so relativno poceni ali celo brezplačni. Na eni strani si bomo pogledali, kaj vse moramo postoriti, če imamo na voljo karto, kompas in ravnilo, da pripravimo neko pot in kako si kasneje s pripravljenimi podatki na terenu pomagamo, koliko časa in znanja za to potrebujemo in kje in zakaj lahko pride do napak. Na drugi strani bomo enako opravilo opravili na sodoben način in primerjali enake parametre. Čas, zahtevnost, točnost, preprostost uporabe na terenu in seveda možne napake.
Uvod
Izvedba vsake ture se začne z določitvijo cilja in načrtovanjem. Najprej v mislih, kjer upoštevamo želje, letni čas, pripravljenost itd. Ko je cilj določen, začnemo načrtovati podrobneje. Ta del razdelimo v več segmentov. Poleg določitve datuma in ostalih logističnih podatkov (prevoz, nočitve) je zelo pomembna odločitev, po kateri poti, smeri, se bomo povzpeli do cilja. Ko tudi to določimo, se lahko lotimo načrtovanja. Na podlagi izdelanega načrta poti lahko določimo časovnico, izberemo opremo in določimo število udeležencev. Govorimo o načrtovanju neoznačenih poti, o načrtovanju logistično in terensko zahtevnejših ciljev.

Kaj vse potrebujemo za dobro načrtovanje? Poleg odličnega gorniškega znanja, ki nam bo prišlo prav pri prepoznavanju možnih težav na terenu, je seveda nujno dobro obvladovanje osnovne orientacije (branje karte, delo s kompasom in ravnilom, …), v našem primeru pa tudi obvladovanje naprave za satelitsko navigacijo.

Kaj je orientacija? To je orientiranje v prostoru, določanje našega trenutnega ali željenega, zamišljenega položaja. Od trenutnega položaja se k željenemu gibljemo na podlagi vsaj dveh podatkov (smerni kot, razdalja), ki jih med gibanjem nenehno preverjamo. Vsak odmik od smeri ali razdalje pomeni zgrešen cilj.
Kaj je navigacija? To je navigiranje ali usmerjanje nekoga v določeni smeri s pomočjo vnaprej pripravljenih podatkov. Nekdo ali nekaj, v našem primeru naprava, nas usmerja proti željeni točki. Ob vnosu pravilnih podatkov v napravo (smerni kot, razdalja), le ta sama določi željeno točko in nas s pokazatelji na ekranu vodi do točke.

Slika: Klasično načrtovanje

Cilj je izbran, smer pristopa tudi. Vsak vodnik ve, katere podatke potrebuje za dobro izvedbo ture. Poleg tega, da s karte razbere kvaliteto terena (gozd, čistina, stena, strmina, grapa, greben itd), na karti določi, predvidi tudi ključne točke (križišča, zanimivosti, prehodi, struga itd), razbere višino izhodišča, višine vmesnih pomembnih točk, višino cilja in razdaljo do cilja. Najbolje je, če si vse podatke zapiše v pripravljeno razpredelnico, ki mu bo kasneje služila kot opomnik. Vse zgoraj navedeno pridobi s pazljivim branjem karte, štetjem plastnic, poznavanjem simbolov na karti itd. Sledi bolj zahtevni del priprave. S pomočjo kotomera in ravnila določi smerne kote in razdalje med točkami. Pri tem delu mora biti natančen in dosleden. Razdalje s karte s pomočjo merila pretvori v dejansko razdaljo. Govorimo o zračni razdalji med dvema točkama. Spet oba podatka pazljivo vpiše v razpredelnico. Če pri vpisih smeri in razdalje doda še višinsko razliko med tema dvema točkama in označi ali gre za gibanje navzgor ali navzdol, dobi dokaj natančno sliko svoje poti. Ko vse podatke združi v graf,
GPSKlasicno1.jpg

dobi profil poti. Če gre za načrtovanje v zimskih razmerah, je s tem delo izdelave načrta opravljeno. Velja, da se pozimi gibljemo z očmi, torej izbiramo teren glede na nevarnost plazov, generalno pa se seveda držimo začrtane smeri. Tudi zimske markacije so postavljene na izpostavljenih, od daleč vidnih točkah in niso nujno točno na poti, saj nam kažejo samo generalno smer gibanja, dejansko smer pa izbiramo glede na teren in stopnjo nevarnosti, ki jo ocenjujemo sproti.

Slika: Zimska markacija označuje smer in ne dejanske poti

Izvedba ture s pomočjo načrta, karte in kompasa Pripravljeni smo. Na izhodišču, s tem mislim na točko, kjer ni več običajne, markirane poti, kjer po naših načrtih želimo začeti pot, ki ni na karti. Tu se začne naše resnično delo. Prepričani moramo biti, da smo res na izhodišču, ki smo ga določili na karti. Torej naša stojna, trenutna točka, mora biti v naravi točno tam, kjer imamo to točko označeno na karti. Vsako odstopanje od točke pomeni porušenje celotnega načrta ne le prvega dela poti. V razpredelnici imamo napisano, da je naslednja točka xx metrov oddaljena v xy smeri, da se bomo rahlo vzpenjali, prečili bomo staro lovsko pot in potok, ki sta med seboj oddaljena cca xy metrov, tik pred točko, kamor želimo priti, je velika čistina in stara stavba. S takšno množico kvalitetnih podatkov skoraj ne moremo zgrešiti našega cilja. Vprašajmo se, ali smo res nezmotljivi v merjenju razdalje? To bomo v našem primeru počeli s pomočjo štetja korakov.

Ali bomo na celotni razdalji med točkama res natančno držali smer? Odvisna bo od naše natančnosti, kvalitete kompasa, motečih elementov in konfiguracije terena.

Slika: Določanje dolžine parnega koraka

Vsi ostali napotki so vizualne narave in jih bomo z lahkoto prepoznali. Kaj pa če je megla, noč, močno sneženje, slaba svetilka? Odgovor je jasen! Če smo natančno sledili navodilom, zadeli razdaljo in smer ter imeli nekaj sreče, je prva točka osvojena. Sedaj pa druga in tako naprej, do končnega cilja. Precej naporno in rizično, mar ne?

Posebno obravnavo zahteva sprememba načrta med turo. Razlogi so lahko različni (slabo vreme, podrta pot, omagani udeleženci, poškodba), vsi pa terjajo, da postopke, ki smo jih opravili doma na toplem, s kalkulatorjem, opravimo sedaj in tu. Torej na mestu odločitve, da bomo našo nadaljnjo pot spremenili. Sledi natančno določanje našega trenutnega položaja, izbira naslednje točke na karti, smerni kot, razdalja, vzpon ali spust itd. Zamudno, zahtevno, realno težko izvedljivo.

Načrtovanje s pomočjo satelitske navigacije
Najprej je treba jasno povedati, da trditev »Samo pritisneš pa greš!« ne zdrži, ko govorimo o načrtovanju resne ture. Poleg odličnega poznavanja kartografije in osnov orientacije je pri tem delu nujno poznati še dve stvari. Navigacijski program in navigacijsko napravo. O tem smo v zadnjih dveh triletjih povedali skoraj vse. Kombinacija karta – GPS je sigurno najlažja, najnatančnejša in najhitrejša pot do cilja.
Oglejmo si, kakšne imamo možnosti načrtovanja?

Najpreprostejša je ta, da s spleta ali od prijatelja dobimo posnetek sledi za turo, ki jo načrtujemo. Dobiti takšno sled in prenesti v našo napravo je res preprosto. Opozoriti moram, da vedno preverite, kdo je avtor, v kakšnih okoliščinah je bila posneta sled, pozimi, poleti, v vzponu ali sestopu, kakšen je bil režim snemanja. Ne zaupajte sledem, ki jim ne poznate izvora in ne morete odgovoriti na gornja vprašanja.

Slika: Katera je prava? Katera je primerna? Katera je varnejša?

Druga, zelo preprosta možnost je, da imamo v napravi naloženo vektorsko karto področja, kjer se bomo gibali. V Sloveniji poznamo npr. Adria TOPO. Doma na računalniku označimo točke, ki so za nas pomembne, jih prenesemo v napravo in naša pot se lahko začne. Do izhodišča nas bo pripeljala naprava, enako do vseh vmesnih točk. Naša naloga je spremljati okolico in slediti navigacijski črti ali puščici na ekranu.
Slika: Vodi nas navigacijska črta ali smerna puščica

Tretja možnost je, da imamo v napravi karto, ki je rutabilna. To pomeni, da je naprava sama sposobna kreirati pot, podati moramo samo prvo in zadnjo točko. Take vrste kart poznamo v cestni navigaciji. Za navigacijo z rutabilno napravo je dovolj, če izberemo začetno in končno točko in naprava sama izriše pot in nas tudi usmerja. Naše delo je, da opazujemo okolico in gledamo pod noge. Seveda ni vse tako preprosto. Govorili smo o tem, da načrtujemo turo po brezpotju. Torej tudi v tem primeru rabimo začetno točko in vse vmesne ter končno točko, cilj. Ravno tako si moramo na karti ogledati, kje bo naša pot potekala, kakšna je konfiguracija terena, morebitna težavna mesta itd.
Naslednja možnost, ki nam jo ponuja satelitska navigacija, pa je malo bolj zapletena. Nimamo vektorske karte območja, kjer se bomo gibali. Imamo pa karto v papirni obliki, ki je opremljena s koordinatno mrežo za delo z GPS napravo. V zadnjem triletju smo celotno temo posvetili prav temu, izbiri kart in prenašanju točk s karte v napravo in obratno. Najprej napravo pripravimo za delo. To pomeni, da izberemo ustrezni koordinatni sistem in pravilne enote za zapis položaja. Skladati se morajo s podatki na karti. Sedaj pa na delo. Podobno kot pri klasičnemu načrtovanju določimo začetno in vse ostale pomembne točke na karti, jim določimo številčno vrednost (zemljepisno dolžino - Y in zemljepisno širino - X oziroma N in E) ter vsako posebej vnesemo v napravo. Za to opravilo potrebujemo le ravnilce, v sili pa še tega ne. K vsaki točki, poleg imena in simbola lahko dodamo še krajši komentar (višinska razlika, vzpon, sestop, nevarno, voda, …). Naša pot se lahko prične!
Ne pozabimo! Če načrtujemo poti s pomočjo računalnika, lahko vse naše načrtovane točke prenesemo v GPS preko kabla in načrtovano pot oziroma točke hkrati pogledamo na satelitski sliki ne glede na to, kje na zemlji je naša načrtovana pot.
Najelegantnejša možnost pa je seveda z uporabo rastrskih kart, ki jih s pomočjo funkcije Custom map naložimo v našo napravo. V tem primeru imamo paleto možnosti. Od najbolj elementarne, ko točke vnašamo ročno, kot sem opisal zgoraj, lahko točke določimo in shranimo direktno na napravi ali pa celo, naloženo imamo karto, ki je enaka karti, ki jo imamo s seboj v papirnati obliki in se gibljemo glede na videno na ekranu. V tem primeru potrebujemo le kakšno vmesno, oporno točko, vse ostale informacije dobimo med gibanjem na ekranu naprave.
Slika: Uporaba Custom map
Slika: Uporaba Custom map

Vprašali se boste, kaj pa v primeru, ko imamo na razpolago karto, ki ni opremljena s podatki za satelitsko navigacijo? Nič hudega. Vedeti moramo le merilo karte. Naprava ima funkcijo »Project WPT«, ki deluje na principu določanja točke s pomočjo podajanja dveh osnovnih parametrov, razdalje in smernega kota. Te pa na karti lahko določimo tudi brez koordinatne mreže. Iz ene točke določimo smer in razdaljo za drugo točko iz druge za tretjo itd do konca. Takšen model načrtovanja imenujemo tudi »gosenica«.

Slika: Iz ene točke določimo vse ostale – potrebujemo smerni kot in razdaljo

Ali celo, kar je še bolj natančno, iz ene točke določimo vse ostale (»pahljača«). Naprava sama formira točke, mi jim določimo le imena in jih shranimo. Kaj če moramo določiti nove točke na terenu? Ravnamo enako, določimo trenutno točko »Mark«, izberemo funkcijo Project WPT, vnesemo izmerjene vrednosti in naprava je dodala novo točko. V primerih, ko je naš nadaljnji cilj viden z našega trenutnega stojišča, uporabimo funkcijo »Sight'n go«. Naprava nas vodi skozi zaporedje opravil, ki jih moramo opraviti in spet, točka je hitro in relativno točno določena.

Slika: S pomočjo funkcije Sight'n go lahko določimo točko zelo natančno

Izvedba ture s pomočjo satelitske navigacije
Če je priprava poti s pomočjo karte in GPS naprave izgledala nekoliko zahtevnejša, vendar vsekakor manj od klasičnega načrtovanja, je uporaba naprave med gibanjem dokaj preprosta. Praktično jo lahko začnemo uporabljati že doma za dostop do izhodišča. Če je v napravi rutabilna karta (v Sloveniji poznamo Adria ROUTE), nas naprava pripelje dobesedno do izhodišča. Od tam dalje z uporabo funkcij »Find« in »Go To« usmerjamo naše gibanje od točke do točke. Nazadnje naj omenim še najpomembnejšo razliko med uporabo klasične orientacije in moderne navigacije za gibanje od točke do točke. Zapisal sem, da je pri gibanju z razpredelnico v eni roki, kompasom v drugi roki in karto v žepu potrebna velika iznajdljivost in izkušnje, predvsem pa se moramo vedno gibati od točke A k točki B po daljici ali več daljicah, za katere vemo v kakšnem odnosu ležijo ena nasproti drugi.
Pri gibanju s pomočjo satelitskega navigatorja pa štetje korakov in merjenje razdalje odpade. Ne glede na smer našega gibanja nas bo naprava vedno usmerjala v smeri željene točke. Če ponazorim, na poti do lovske opazovalnice nas preseneti ovira, podrta brv čez deroč hudournik. S klasično orientacijo bi v tem primeru morali odmeriti pravi kot na smer prihoda, meriti razdaljo do točke, kjer bi lahko šli čez hudournik, ga prečiti in po nasprotnem bregu premagati enako razdaljo v nasprotni smeri. Če bi vse naredili brez napak, bi se znašli na nasprotni strani struge prav na mestu, kjer naj bi bil most.
Slika: Za vsak odmik iz prave smeri moramo izdelati »OBVOZ ovire«

Od tod dalje bi nadaljevali začeto ravno linijo do opazovalnice. Z uporabo satelitskega navigatorja pa vse to odpade. Naprava nam vedno kaže smer k željeni točki. Preprosto bi se sprehodili ob strugi, našli varen prehod in se kar povprek odpravili do cilja. Kje se bomo gibali, določamo mi glede na možnosti in nevarnosti, ne pa začrtana daljica smernega kota! Na ekranu lahko preberemo podatek, kako visoko smo, kolikšna je še razdalja do cilja, koliko časa še potrebujemo do tja, prehojena pot se zapisuje oziroma zarisuje, če tako želimo, potovalni računalnik beleži še množico važnih podatkov, ki nam lahko pridejo prav pri nadaljnjem načrtovanju in odločanju. Zelo koristno je, da imamo v napravi naloženo karto področja, kjer se gibljemo, saj ta vsebuje množico koristnih informacij in točk, ki jih lahko kadarkoli prikličemo na ekran in si z njimi pomagamo.

Praktična naloga
Skupina ali posameznik izdelata načrt namišljene poti po katerikoli zgoraj omenjeni metodi. Vsi pa naj preizkusijo uporabo vsaj naslednjih funkcij: ročni vnos točke v napravo, Project WPT, Reposition WPT, Sight'n go.
Zadnji dve funkciji naj se opravita v naravi. Pri določitvi točke na način »Poglej in pojdi«, naj skupina preveri točnost določitve točke.
Priporočam, da se v skupini čim več dela na preverjanju narejenega. Večina udeležencev bo na karti z lahkoto določila prioritetne točke, ki so nujno potrebne za izvedbo neke ture in jih na enega od načinov prenesla v napravo. Bolj pomembno je, če (da) vsi znajo preveriti, kje v resnici poteka začrtana pot, da znajo iz prikaza poteka poti npr. na TOPO karti ali na rastrski karti ali na Google Earth izluščiti bistvo? Kritična mesta, nevarna mesta, velike strmine, … .
Predlagam, da hkrati s skupino, ki bo za načrtovanje poti uporabila moderno metodo s pomočjo satelitske navigacije, druga skupina, oz. ostali udeleženci, enako pot poizkusijo pripraviti s pomočjo klasične priprave in klasičnih pripomočkov ob uporabi razpredelnic za načrtovanje poti.


Predlogi nezahtevnih tur.:
- Martuljek – B III – 3 macesni – Ponca – Kotli – Pod Srce – Martuljek
- Krnica – Kačji graben – Frdamane police – Krnica
- Beli potok – Rutarski Vršič – B III – Martuljek

Ni vse zlato, kar se sveti
Če sem prej zapisal, da geslo »Samo pritisneš pa greš!« ne drži najbolje, si upam sedaj zapisati »Nekaj malega postoriš in lahko greš!«. Vendar, ne pozabimo, vsi tehnični pripomočki, vse elektronske naprave, skratka vsaka tehnična naprava se lahko pokvari ali zaradi kakega drugega vzroka postane neuporabna. Po pogostosti bi možne težave pri uporabi navigacijske naprave razporedil takole:
- nepoznavanje osnov orientacije
- s spleta preneseni napačni, netočni podatki
- nepoznavanje naprave
- nepoznavanje programske opreme
- naprava se lahko pokvari
- zmanjka energije
- izključeni sateliti
Pri vsakem opravilu veljajo neki principi, pravila, morda celo zakonodaja. Vendar zdrava pamet, logika in poznavanje temeljnih principov neke veščine veljajo vedno in povsod, kot zagotovilo za odkrivanje napak in reševanje le teh. Omenil sem možnost prenosa napačnih ali celo zavajujočih podatkov s spleta. Prva varovalka naj bo kontrola prenesene sledi na satelitskem posnetku. Če tu ugotovite, da je to to, kar ste nameravali in če ste na turo tudi sicer dobro pripravljeni, če ste prečitali pisna gradiva o turi (ne zapise na forumih), si dobro ogledali karto in morda povprašali kolega, ki je turo že opravil, boste z lahkoto obvladali možna manjša odstopanja prenesene sledi od smeri poti, ki jo ugotavljate na terenu.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč