Izvor psa in opredelitev značajskih lastnosti

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Skozi zgodovino in v današnjem času, človek uvršča psa med visoko razvita živalska bitja na psihološkem in na sociološkem področju. Pes je ena izmed redkih živalskih vrst, ki je naseljena po vseh celinah in jo najdemo od južnega, do severnega tečaja, kjer pač živi človek. Strokovnjaki zatrjujejo, da je pes najstarejši človekov prijatelj in da sta se zaradi svojstvene specifičnosti in sposobnosti združila v simbiozo. Področje izvora oziroma zibelke nastanka psa in prednika psa - »volka« kot živalske vrsto, nam ne pomeni le poznati zgodovino, temveč nam daje razlago za njeno vedenje, oziroma ravnanje. Glede na različnost zunanjega videza psov in značajskih lastnosti določenih pasem, me bega trditev nekaterih strokovnjakov, da je volk edini prednik psa. Osebno to tezo nebi podprl, vendar prepustimo to drugim, za to odgovornim strokovnjakom. NARAVNE DANE SPOSOBNOSTI PSA IN MOŽNOST UPORABE TEH KORISTNIH DANIH SPOSOBNOSTI – V ČLOVEKOVO KORIST JE OSNOVNI VIDIK ZBLIŽEVANJA PES ČLOVEK.

PES KOT ŽIVALSKA VRSTA IN NASTANEK RAZLIČNIH PASEM


Širjenje življenjskega okolja. Pes je ena izmed redkih živalskih vrst, ki je naseljena po vseh celinah in ga najdemo od južnega, do severnega tečaja, kjer pač živi človek. Po izsledkih zgodovine znanstveniki predvidevajo, da je zibelka psa ( azijski divji pes ) kot živalske vrste, v Aziji.

Image4.jpeg

Poglejmo si nekaj logične razlage za širitev življenjskega okolja. Če predpostavljam, da je okolje v katerem je živel pes, postalo premajhno za večje število psov, so si morali mlajši in manj močnejši psi poiskati nov življenjski prostor. Hrane je primanjkovalo za večje število psov, močnejši psi so svoj plen branili pred ostalimi. Tako so se mlajše generacije psov podale na pot za iskanjem novega življenjskega prostora na drug teritorij. Ravno to spreminjanje oziroma širitev življenjskega prostora in drugačne klimatske -vremenske in terenske razmere, so narekovali, da se je pes moral prilagajati novemu okolju. Naravna zakonitost prilagajanja - evolucija. Če je hotel preživeti v visokogorju ali v alpskem svetu, je moral imeti pes močnejšo dlako, zaradi ostrejših zim - tudi druge sposobnosti za plenitev v drugačnih terenskih razmerah. Psi, ki so se selili v stepe in so imeli milejše zime, kjer je drugačen živalski svet in drugačne možnosti pridobitev hrane - plen, se je ohranil le tisti, ki je bil sposoben premagati – prilagoditi se na dano okolje in vremenske razmere. Evolucija - naravni odbor je poskrbel, da so preživeli le tisti psi, ki so se prilagodili okolju, tisti ki pa niso imeli te sposobnosti, so poginili. Naravna selekcija. Pes si je svoj življenjski prostor širil na vse strani. Po ključu DARWINA so nastale razlike v sami živalski vrsti. To je prvi naravni proces nastajanja različnih pasem v sami živalski vrsti – nastanek posameznih pasem : Drevo– izvor psa. Darwinov sistem evolucije in različnih pasem po naravni selekciji : Drevo– izvor psa.


S spreminjanjem okolja in prilagajanjem nanj, se ni spreminjal samo zunanji videz psa - telesna konstrukcija, temveč tudi njegov duševni razvoj – notranja psihična zgradba. ( Lahko mirno rečemo, da so si psi med sabo tako zelo različni - ne samo po videzu temveč kakor tudi po značaju. Že v sami pasmi - primer LR, najdemo toliko razlik, kot jih je v osnovi pri vseh pasmah. ) Za dano okolje, se je skozi časovno obdobje in izkušenj tudi oblikoval, psihološki in sociološki razvoj za življenje v krdelu – skupnosti. Poleg tega pa ima pes še izredno sposobnost učenja iz situacij. Za uvrščanje v visoko razvito živalsko vrsto, ga izredno obdarja dober spomin in inteligenčna sposobnost. Torej pes kot živalska vrsta ima vse te dane »prednosti« in to z genetskimi zapisi prenaša na svoje potomce.

Glede na današnjo množično število različnih pasem, nekaj čez štiristo jih je, ni vplivalo samo prilagajanje na različno življenjsko okolje, temveč je v ta proces posegel človek. Predvsem zaradi izkoriščanja danih sposobnosti, v zadnjem času pa tudi zaradi modnih muh in človeškega cinizma. Zgodovina nas uči, da sta se človek in pes že tisočletja pred nami združila v simbiozo in, da je človek že tisočletja pred nami uporabljal pse za lov, v vojne namene, razne borbe, čuvanje dobrin in podobno. ČLOVEK JE TE SPOSOBNOSTI PSA ZAČEL IZKORIŠČATI SEBI V PRID IN TO JE PO MOJEM PREPRIČANJU OSNOVNI VIDIK ZBLIŽEVANJA V SIMBIOZO : PES – ČLOVEK

Poglejmo si nekaj zgodovinskih dokazov in izsledkov za to tezo :

Image6.png

Divji mezopotamski molos. Ti psi so bojevnike spremljali na bojnih pohodih. Relief izvira iz Asurbanipalove palače v Ninivah.

Image7.jpeg
Najstarejša znana stenska slika psa, ki lovi z lovcem. Slika izvira iz Catal Huyuka v Antoliji in je nastala v letih 7000-6000 pred n.š.
Image8.jpeg
Pes v starih kulturah. Bog Anubis v podobi šakala, pod njegovimi nogami svečenik, ki moli k bogu.
Image9.jpeg
V starem Egiptu so stenske grobnice poslikali s prizori iz življenja. Na njih so psi kot starodavni spremljevalci človeka.
Image10.jpeg

PSIHIČNA ZGRADBA PSA


Življenjsko okolje v katerem živi danes pes, se je v marsičem spremenilo. Če pogledamo samo urbanizacijo in infrastrukturo nam bo jasno, da so se življenjske okoliščine popolnoma spremenile. Ne samo za ljudi temveč tudi za psa. V nekaterih velemestih ne obstoja več travnata površina. Da ne govorim o prometu, hrupu in podobno. Toda sposobnost psa, telesna oblika in notranja konstrukcija - duševna zgradba, je ostala in se počasi prilagaja okolju.
Današnja urbanizacija je v primerjavi z prejšnjim življenjskim okoljem dobila povsem drug videz, in drugačne življenjske pogoje. V nekaterih velemestih redko najdeš zelenico. S proučevanjem živalskih vrst na našem planetu, so strokovnjaki prišli do zelo zanimivih novih odkritij. Proučevanje psa kot živalske vrste in pa njemu sorodnih živalskih skupin pa poteka proučevanje že vrsto let. To proučevanje in razkrivanje življenjskih navad, vedenjskih vzorcev in značilnosti je v preteklem stoletju doživela pravi razcvet. Izjemno veliko je bilo raziskanega na živalski vrsti volk, lisice, divji psi kot so; afriški divji pes, avstralski divji pes - Dingo in še nekatere druge sorodne vrste. Temeljil bom na osnovnih razkritij, ki so jih že razkrili naši predhodniki in je osnova za poznavanje psa kot živalske vrste, ter osnova za šolanje psov.

Image12.jpg
Naseljenost različnih sorodnih živalskih vrste, ki še danes živijo v krdelu – družinski skupnosti, to so; volk, hijene, avstralski divji pes dingo, šakal, kojot itn..
Če hočemo razvrstit in opredelit naravne lastnosti določenega psa, ga moramo znati tudi »opazovati« v njegovem vedenju, da bomo spoznali njegove značajske karakteristike. Vsega nam pes v svojem obnašanju ne pokaže, zato si pomagamo z raznimi testi, da lahko z neko določeno gotovostjo trdimo o določenem psu, da ima te in te lastnosti. V bistvu psa testiramo na določene dražljaje. Glede na način, kako pes reagira pri določenih dražljajih, oziroma se vede do okolja, nam pove njegovo psihično zgradbo psa – psihično identiteto.
Na lastnosti psa, pa ne vpliva samo genetska pred-dispozicija, to kar je z genetiko prinesel na svet. V veliki meri nanj vpliva okolje in izkušnje, ki si jih je pridobil, za čas življenja. Bral sem zapis prevoda, ki se je glasil takole ; »Nadvse težko je, če že ne celo nemogoče pri odraslemu psu ugotoviti, kaj je prinesel na svet, kaj pa si je z določenimi izkušnjami iz okolja pridobil.« Menim, da je veliko resnice v tem zapisu. Zelo težko je ugotoviti, kaj je pri nekemu psu prirojeno, kaj pa pridobljeno. Kakor je tudi res, da izgubljamo vse preveč časa in energije za to ugotavljanje.

DUŠEVNA KONSTRUKCIJA PSA

NOTRANJA TRDNOST PSA - SAMOZAVEST
Če si znamo predstavljati kako je sestavljeno telo psa ( glava, vrat, prsni koš, hrbet, trebuh, tace in rep ), ki mu daje zunanji izgled, tako je sestavljena duševna konstrukcija psa. Eden zelo pomembnih sestavnih delov duševne konstrukcije psa je notranja trdnost psa. Lahko jo enačimo kot samozavest psa. Za psa rečemo, da je samozavesten oziroma notranje trden, če negativni vplivi, kot so ovire na poti za dosego cilja, sila, bolečina in druge neprijetnosti, ne puščajo negativne posledice. Psa ne odvrnejo od njegovega zastavljenega cilja - motiva. Pri osnovnem razvrščanju samozavesti moramo upoštevati njegovo vedenje na okolico.Bolj ko je pes samozavesten, bolj je odločen pri svojem izražanju.

Image13.jpeg

Na skici sta dva primera izražanja samozavesti psa. Prvi se ob srečanju z tujim psom izraža zelo samozavestno. Rep drži po konci, ter je pripravljen na reakcijo nasprotnega psa. Ni pa napadalen. Drugi se izraža manj samozavestno. Rep je spuščen, izraz na licu daje znake strahu. Taka drža psa izraža pripravljenost na beg ali pa na predajo. Manj, ko je pes samozavesten in odločen, tem bolj se kaže njegova neodločnost pri njegovem izražanju. Predvsem se to pokaže pri dosegu zastavljenih ciljev. V takih primerih pravimo, da je pes mehak. Mehak pes zelo hitro opusti začeto dejanje. Že vsak manjši fizični ali psihični pritisk, ga odvrne od cilja - motiva. Običajno pa taki pritiski puščajo na mehkemu psu psihične posledice.
Primer : Ko psa pripeljemo v ambulanto k veterinarju na redno cepljenje, dobi injekcijo. Bolečino ki jo pridobi z vbodom z iglo, bo na mehkemu psu pustil posledice. Slednjič, ko bo pes prišel k veterinarju, se bo na vsak način hotel izogniti vstopu v ambulanto.
Image14a.JPG

V simbiozi - življenjski skupnosti med psom in človekom traja odnos, ki vpliva na njegov duševni razvoj. Na osebnost ( trdnost in mehkost ) psa, kot vzgojitelj oz. vodnik lahko zelo močno vplivamo. Z nepravilnim odnosom do psa in vzgojo, se lahko razvijeta dve skrajnosti. Lahko vzgojimo psa, ki bo popadljiv in napadalen ali psa, ki se bo vsega bal. Poznam primer, ko je pes pri lastniku postal popadljiv, čeprav pasma Labradorec, nima te značilnosti. Predhodno, je isti lastnik, imel nemškega ovčarja, katerega je moral pokončati zaradi popadljivosti. Brat ovčarja pa je bil odličen reševalni pes in ni kazal nobenih znakov popadljivosti in agresije. Oba ovčarja, sta imela isto genetsko pred dispozicijo, vendar sta živela vsak v drugem okolju. Poznam še nekaj primerov, ko so kot vrhunski in dobri kinološki tekmovalci v delu športnih psov, dobili mladiče vrhunske kvalitete. V končni stopnji vzgoje in šolanja, so to bili le povprečni psi. Velika in prehitra obremenitev mladega psa, lahko osebek duševno zavre, v končni stopnji stre. Okolje v veliki meri vpliva na razvoj mladega psa. Pri izkušnjah, ki jih pes pridobiva iz okolja, pa so redni spremljevalci tudi čustveni procesi. Zato je okolje v katerem pes odrašča in živi zelo pomembno. Kakor je tudi pomembno, kdaj bo in v kolikšni meri bo katero izkušnjo iz okolja pridobil. Pri tem naj bi veljalo nepisano pravilo, da se pes po notranji trdnosti izgrajuje skozi čas in preko pridobljenih izkušenj. Vsak, ki pozna osnovno notranjo zgradbo psa in se ukvarja s šolanjem, mu pri šolanju psov ni težko priti do rezultatov. Še posebej ne če pri tem uporablja motive – cilje nagonskega izvora. V takem primeru bodo rezultati boljši, čas šolanja krajši, pes pa bo pri delu in izvajanju nalog učinkovitejši. To lastnost, ne smemo mešati s vztrajnostjo. Samozavest ali notranja trdnost psa je v veliki meri odvisna od spleta :
  • temperamenta
  • nagonov
  • sposobnosti učenja
  • pridobljene izkušnje


TEMPERAMENT
Temperament je označba za ovrednotenje načina in intenzivnosti reagiranja posameznega psa na okolje oziroma zunanje dražljaje. Po tipologiji poznamo štiri osnovna izražanja temperamenta:

  • flegmatik - pes je ravnodušen do okolja, na posamezne dražljaje se ne odzove takoj
  • kolerik – na vsak najmanjši dražljaj reagira burno in hitro
  • melanholik – na vsak najmanjši dražljaj reagira ne-sigurno in panično
  • sangvinik – na zunanje dražljaje se odzove v pravšnji meri

Za vsak našteti tip lahko rečemo, da ima svoj način reagiranja na »isti oziroma določen« dražljaj. Toda vsak našteti tip izražanja, se običajno nikoli ne kaže v čisti obliki. Ponavadi se kaže v povezavi z drugim tipom, ki je odvisen še od razvitosti in moči nagonov, pridobljenih izkušenj iz okolja in še drugih faktorjev. Zato tako razvrščanje sodobna kinologija opušča in se poslužuje še z pod tipi.

VZTRAJNOST
Vztrajnost je prirojena lastnost, pri kateri pes neko nagonsko dejanje na vsak način hoče izpeljati do konca, ne da bi se pustil od tega odvrniti. Pri tem pa ga od cilja ne odvrnejo niti fizične niti psihične ovire in napori. Primer; Nagonski cilj majhnega »čistokrvnega vaškega klateža« je naskočiti vročo sosedovo samico. Na poti do cilja so drugi močnejši psi – konkurenca, ovira ga visoka ograja, ovira ga lastnik, ki pelje samico na sprehod. Lastnik vedno odganja pse od samice. Ovir za dosego cilja več ko dovolj. Veliko bi še lahko našteval vendar naj bo to za osnovo. Naš junak »čistokrvni vaški klatež« pa vztrajno čaka na svojo priložnost. Dneve in noči, skratka vedno je v bližini. Kadar ga odžene lastnik samice se umakne le toliko, da je na varni razdalji. Če mu grozijo močnejši samci – konkurenca se umakne na varno razdaljo, nakar ga vztrajnost zopet pripelje na kraj dogajanja. Luknja, ki jo je začel kopati ob ograji, nikakor noče prebiti druge strani. Naš »čistokrvni vaški klatež« pa še kar vztraja. Vse dokler bo trajala gonitev pri samici, do takrat bo naš »čistokrvni vaški klatež« pripravljen za dejanje. Vztrajnost, kot lastnost psa, lahko vodnik pri psu z načinom dela spodbuja, krepi in pospešuje. Primer naveden zgoraj; če prav ne poznamo ozadja življenja našega »čistokrvnega vaškega klateža« lahko sklepamo, da si je pri podobnih situacijah v življenju, pridobil določene izkušnje – učni proces, iz katerih se je naučil, kako obvarovati sebe v danih situacijah. Izkušnje pri tem pa so mu pomagale, da je dalj časa vztrajal - poizkušal doseči svoj cilj.

NAGONI
O nagonih je v kinološki literaturi veliko napisanega, zato bom poudaril in omenil le tiste nagone in tiste elemente nagona, kateri so po mojem mnenju najbolj pomembni za šolanje psa. Obstaja utemeljeno dejstvo, če psi nebi bili obdarjeni z nagoni, se kot živalska vrsta nebi ohranili na našem planetu. Še manj pa bi si pridobili sloves, da so prisotni na vseh celinah sveta.

Kaj prav za prav pa so »nagoni« ?
Nagoni so prirojene lastnosti psov, ki vodijo psa k nekemu dejanju oz. početju, vedenju.
Nagone vzpodbudijo zunanji ali pa notranji dražljaji. Poglejmo si dva primera, ki sta splošno razumljiva za vsakogar :

Primer zunanjega dražljaja :
Pes opazi zajca v neposredni bližini in nagonska reakcija je, da steče za zajcem – ga začne loviti. V tem primeru je zunanji vidni dražljaj sprožil notranji čut – nagon plena da ga lovi.
Image15.jpeg

Primer notranjega dražljaja :
Pri samici se prične gonitev, ki je genetsko zasnovana, glede na starost razvoj hormonskega sistema in življenjskega ritma. Samico vodi notranji čut k spolnemu vedenju. Samica se vede tako, da na več mestih urinira, kot je to običajno počela prej. S takim vedenjem naznanja okolici, da je prišel njen čas. Njeno vedenje in njeno puščanje urinskih označb, pa kot magnet privablja samce za snubljenje oziroma dvorjenje. Odnos samice do drugih psov je drugačen kot običajno. V končni fazi jo ta notranji nagon pripelje k spolnemu dejanju.
Image16.jpeg

Zavedati se moramo, da se pes kljub temu, da že toliko časa živi v simbiozi s človekom, ravna po lastnih nagonih. Kljub temu, da so se življenjske okoliščine spremenile, saj je okolica v večji meri urbanizirana, so se te nagonske lastnosti pri psu ohranile. Nekatere nagonske lastnosti so za obstoj kot živalska vrsta še danes nujno potrebne, nekatere pa ne. Pri psih, ki živijo v skupnosti s človekom, v večini primerov ni več potrebno loviti in pleniti, da bi preživeli. Pa vendar se ti nagoni, kot so nagon plena in še nekateri drugi, ohranjajo. Deloma pri nekaterih pasmah zaradi selektivne vzreje, deloma pa zaradi okolja. Pes kot živalska vrsta se na zunanje dražljaje odzove v večini primerov nagonsko. Včasih pravimo, da pes ne zna lagati. Pes svojih nagonskih reakcij ne prikriva, tako kot to počne človek, vendar pa se včasih vede tako, kot da ta trditev ne drži. Človek svoje nagone v večini primerov prikriva. Sproščeno jih pokaže šele v pijanosti, jezi, besu, v momentih kriznega vedenja ali pa v opojnosti drog in drugih poživil. Pes pa v večini primerov jasno pove, da nekoga ne mara ali pa, da je pripravljen za igro, lov, borbo in podobno. Vendar tudi to vedno ne drži. Iz izkušenj lahko mirno trdim, da znajo tudi psi svoje čustveno stanje prikriti. Včasih se vedejo zelo »hinavsko« prikrito tako, da prikrijejo svoje dejansko čustveno stanje.

Osnovna razdelitev nagonov je :

  • NAGONI OHRANITVE VRSTE
  • SAMOOHRANITVENI NAGONI

NAGONI OHRANITVE VRSTE

  • Nagon »krdela« - druženje z isto živalsko vrsto
  • Nagon po sexu - paritev z isto živalsko vrsto itd..

SAMOOHRANITVENI NAGONI

  • nagon po hrani
  • nagon lova
  • nagon plena
  • obrambni nagon itn.

To je le groba razdelitev nagonov, ki pa nam pove le to, da jih je več ter, da so tesno povezani med seboj. Več o nagonih opisuje knjiga »VEDENJE PSA« avtor France VREG. Kljub temu pa jih moramo kot vodniki in inštruktorji znati ločiti. Za naše delo je najbolj pomemben nagon plena.

NAGON PLENA
Pri vzgoji, socializaciji in šolanju psa, kateremu je dan pomen tega pisanja, največkrat uporabimo nagon po hrani in pa nagon plena. Oba nagona se pri šolanju močno povezujeta in dopolnjujeta. Skušal bom na grobo opisati kako se nagon plena »en lovec en plen« kaže v naravi. Nagon plena, ki ga kinološki strokovnjaki tako podrobno in strokovno razlagajo in se ga teoretično oprijemajo, v praksi pa, ko jih opazujem pri delu s psom, delujejo v nasprotju z naravno zakonitostjo imenovanega nagona in nerazumljivo za psa. Če vzamemo v obzir samo dejstvo, da je nagon plena obranil psa pri življenju, je samo po sebi umevno, da ga je ta nagon pripeljal do hrane. V bistvu pa je nagon po prehranjevanju prisilil psa do tega, da je plenil šibkejše in se s tem preživel. Živalske vrste sorodne psu in pa divji psi, brez tega nagona ne morejo preživeti. Zato se bom držal naravnih okoliščin, kako poteka ta nagon v naravi. Nagonske reakcije, ter z njim posamezni elementi tega nagona, pa se kažejo pri našemu domačemu psu, ne glede na pasmo, spol, starost ali okolico v kateri živi.
Najprej si poglejmo razlago, kaj sploh pomeni plen za psa, kako pride prvič v stik z plenom in kako se le ta razvija pri posameznem psu, ko ta odrašča.
Plen pomeni za psa hrana. Preživetje v okolju v katerem živi. Nedvomno, da v naravi živeči pes, ki nima nagona plena, mu je od narave sojeno, da propade - pogine. Tako še danes živeče živalske skupnosti, ki imajo podobno krdelno sociološko ureditev, kot so afriški divji psi, avstralski dingo, volkovi, lisice itd.. Nagon plena pogojuje preživetje. Ta nagon spada pod samoohranitvene nagone. Poglejmo si, kako se v naravi ustvarja krog plena. Če začnemo z skotitvijo mladička in preidemo obdobje sesanja mleka, so prva srečanja z plenom ( hrana - vonj mesa) z izbljuvano hrano od samice. Še danes lahko to opazimo pri marsikateri samici. Rejci psov to dobro vedo in to poznajo. Ko pride krdelo iz lova, običajno mladiči ližejo samico in ostale člane krdela okoli gobca in takrat samica nagonsko izbljuva zaužito hrano. Tako lizanje okoli gobca, oziroma to vedenje mladiča je nekaj povsem normalnega. To lahko opazimo pri vsakem mladiču. Če vzamemo štiri tedne starega mladička v naročje, bomo opazili, kako rad nas liže po obrazu, predvsem pa okoli ust. Kakšen mladič bi ti najraje zlezel kar v usta. Naravno je, kadar samici primanjkuje mleka za dojenje mladičev, nagonsko izbljuva zaužito hrano pred mladiče. Ta hrana ima primesi želodčne kisline, ki pospešijo prebavo. To mladim psom zelo diši in imajo zelo radi. Tako mladič živeč v naravi, prvič pride v stik z vonjem in okusom plena. Drugič, bolj konkretno pride v stik, ko člani krdela - samec ali samica prineseta v brlog, del plena ali napol požrt plen, kasneje pa tudi nepoškodovan plen. Afriški divji psi, šakali, hijene, volkovi in še druge sorodne vrste hranijo svoje mladiče po podobnem principu. Tako se pes že v rani mladosti sreča z »vonjem plena«, ki ga poveže z hrano. Med odraščanjem in osvajanjem okolja, pa se začne razvijati ta nagona in se krepi in dopolnjuje z vsako dano in preživeto izkušnjo psa.


Mladičku je zelo zanimiv premikajoči se predmet - metuljček. Nagonsko ga privlačijo stvari, ki se premikajo. Ko bo odrasel bo premikanje šibkejših živali sprožilo nagon plena.
Image17.jpeg
Ker pa sta, po genetskem zapisu - naravnem pravilu, starša in ostali člani krdela tisti, ki svoje potomce naučijo preživeti v naravi, jih v določenem starostnem obdobju popeljejo v neposredni lov. To je življenjski proces, ki ga v naravi opravita starša in krdelo. France VREG je v svoji knjigi vedenje psov na strani 179 povzel pod naslovom Bojne igre in igre bega. Izpis :
Razlikujemo med igro, ki je značilna za določeno vrsto, in igro, ki je značilna za individualno žival. Za vrsto značilne igre so gibanja živali, s katerimi preizkušajo svoje gibe; na primer, mladi konji imajo igrivo strast po neizčrpnem hitrem gibanju ( poskakovanje, galop itn.). Primati ( opice ) nimajo tako natančno genetsko opredeljenih oblik gibanja kot druge živali in kažejo izredno iznajdljivost pri gibalnih možnostih telesa.
Bojne igre so značilne zlasti za roparske živali. Mladi psi so prav tako vedno pripravljeni, da se z vsem žarom vržejo v pretep. Značilnost bojnih iger je v tem, da se psi izogibajo pravim vgrizom in da hitro menjavajo vlogi napadalca in napadenega. Premagani se lahko v trenutku spreobrne v zmagovalca in obratno. Meja med bojno igro in igro bega je pogosto zabrisana. zasledovani se v trenutku spremeni v zasledovalca. Agresivno vedenje je v takih igrah potisnjeno v ozadje. V ospredju pa je izmikanje boju s pobegom - kar je podobno otroškim igram. Plenske in prehranjevalne igre so značilne za odrasle živali. Pri domačih živalih, psih ali mačkah, se zasledovalna igra usmeri kar na brate in sestre, redkeje na druge.
Klever, slika: Bojne igre psov. K bojnim igram kot znamenje obrambe sodi dvigovanje zadnjega dela telesa ( zgoraj ) in umikanje ( spodaj ).
Image18.jpeg
Razmnoževalne igre in igre oskrbovanja zaroda se kažejo že pri nekaterih mladih živalih. Mladi psi, konji in bikci, pa tudi divje živali, kot so lisice in divji merjasci, naskakujejo partnerje že v rosni mladosti, da bi z igro pokazali pred ženskim spolom svojo moškost in razmnoževalno potenco.
Individualne igre pa so posebej pomembne za ohranitev vrste, ker z izkustvenim učenjem razvijajo sposobnost živali za prilagajanje okolju. Ob tem igranju so genetski vzorci v ozadju, v ospredju pa nove vedenjske izkušnje. Ustvarjalnost in eksperimentalnost teh iger je zlasti opazna pri visoko razvitih sesalcih, predvsem pri primatih. Posamezne živali tako preidejo v eksperimentalne igre. Mladi šimpanzi raziskujejo vse mogoče predmete in preizkušajo njihovo uporabnost kot orodje. Na ta način se lahko naučijo zlagati zaboje, povezati palice ali celo odpirati zaboje z izvijačem. Za to ne terjajo nobene nagrade v hrani. To je zanje veselje do radovednega preiskovanja in igranja. Kasneje pa lahko s hrano spodbudimo tako vedenje.
Pri pasjih mladičih se socializacijska faza začenja v osmem tednu. Sloviti kinolog TRUMLER je izredno živo in slikovito, hkrati pa z vso natančnostjo etologa popisal, kako je v njegovem institutu v Volčjem kotu psica Baba izvajala socializacijsko fazo s svojimi mladiči. Do osmega tedna je skrbela za njih povsem sama in uvajala mladiče v manjše igre, zatem pa je nastopila faza, ko je moral "šolanje" mladičev prevzeti oče. To je izpeljala tako, da je mladiče povedla na lepo jaso, hkrati pa dovolila tudi očetu, da jih je spremljal. Pred mladiči je nato uprizorila neverjetno predstavo. Iznenada je izzvala očeta Šejka k igri. Baba in Šejk sta se strastno zapletla v igro, da so otroci samo strmeli. Še nikoli niso videli kaj takega. Oče Šejk je lahko živel samo ob strani, na obrobju; nenadoma pa je dobil glavno besedo v bojni igri. Počasi so se igre zaceli udeleževati tudi otroci. Čez nekaj dni pa je mati odšla in šolanje z igro prepustila očetu Šejku. Oče jih je moral učiti naravne umetnosti preživetja v naravi in življenja v krdelu.
Kaj pa se dogaja, če mladiči nimajo pasjega očeta za vzgojitelja? Vlogo očeta mora prevzeti človek in se vanjo vživeti. Človek mora mladičku dati vse tiste radosti igre, ki bi jih doživljal v pasjem krdelu. Če gospodar to opravlja z velikim veseljem in potrpežljivostjo, bo mladiček sprevidel, da mu igra s človekom nudi celo več užitka, kot če bi se igral sam. Moj Črt je kot mladič bil še posebej srečen, ko sem se še sam spravil na vse štiri in igral vlogo mladiča; se bolj pa je bil zadovoljen, če je to storil desetletni vnuk, kajti oba sta se počutila povsem enakopravna in z velikim navdušenjem sta se potopila v igro. Trumler zato meni, da mora rejec čimprej oddati psa, kajti vzgojno igro lahko uspešno opravlja človek kot nadomestek pasjemu očetu - ne pa pasja mati! Naravni instinkt je materi Babi povedal, da mora z osmim tednom socializacijsko vzgojo prevzeti oče.

Etologi nas opozarjajo tudi, da vedenja igranja ne smemo zamenjevati z aktivnostmi preživetja v naravi ali v delovnem procesu. Plenske in borbene igre so le nadomestek za prave življenjske situacije. V igri lahko žival tudi kombinira elemente igranja, v pravi borbi pa jih ne more. Ob nevarnosti ali lakoti se živali ne morejo igrati; prava plenska aktivnost ima cilj: ujeti plen. Konec izpisa.

V naravi se nagon plena pri posameznemu psu ne kaže samo kot »en pes en lovec« temveč lovi tudi v skupnosti. Psi se med sabo povežejo in lovijo skupaj. Tako imajo večjo možnost preživetja. V tem primeru je plen lahko večji in zahtevnejši. V začetku so mladi psi v ozadju, šele z odraščanjem in sposobnostjo lova, se posamezni primerki uvrstijo v ospredje. Pri takem skupnem lovu pa mora obstajati nek določen red. Običajno lov vodi alfa žival. Iz naštetega kroga nagona plena, lahko razberemo, da se tudi nekateri drugi nagoni, močno povezujejo in so odvisni, oziroma pogojeni eden z drugim. Vlogo, ki jo v naravi odigrajo »krdelo in starši« bi jo moral pri psu odigrati »vodnik oz. lastnik« psa. Tako kot je posamezni mladič v naravi odvisen od svojega krdela - staršev, tako je v našem primeru mlad pes odvisen od svojega rejca pozneje pa od »vodnika« družinske skupnosti. Lahko bi rekli, koliko dela bomo vložili v psa, temu primemo bodo razviti tudi njegovi nagoni. Simbioza med psom in vodnikom, je življenjski proces določene skupnosti, ki poteka neprekinjeno. V tej skupnosti prvo odigra vlogo mati samica, nato pa jo prevzame »vodnik«. Naj naštejem samo en primer, ki ga samica opravi v leglu, novi vodnik, pa to ne stori več.
Primer :
Samica, na podlagi iger, nauči svoje mladiče, kako naj se borijo, kam naj zagrizejo v svojega nasprotnika in podobno. Ko mlad pes pride k novemu vodniku, takega odnosa in učnega procesa ni več. Običajni ni več takih dotikov, podobnih iger, topline in podobno. Ravno tako, je vsesplošni problem, ko novi lastniki - vodniki, ne znajo pravilno oceniti in se prilagoditi, psihofizični razvitosti posameznega mladega psa. Eno je splošno strokovno znanje, ki ga ima vodnik - lastnik, drugo so cilji ki jih hoče doseči s psom, in nenazadnje, je tukaj še odnos vodnika – lastnika do same živali in družinske skupnosti pri kateri živi. Največkrat se v taki skupnosti mladi psi navežejo na otroke. Pri slednjemu, bi si upal trditi, da večinoma kinoloških strokovnjakov trdi, da so otroci najboljši pri igranju s psi in da otroci lahko odigrajo pri tem ključno vlogo. Naj opišem še primer, kako se nagoni razvijajo in med sabo povezujejo - dopolnjujejo. Primer navajam zaradi povezave enega nagona z drugim.
»Desetletni fant sej je zelo rad igral z žogo s sosedovim leto dni starim psom. Fantove starše je pes dobro poznal in jih je imel rad. Pes je bil mešanec, podoben nemškemu ovčarju. Skozi čas in igro se je tako navezal na fanta, da ni dovolil niti fantovim staršem v bližino. Ravno tako je na vsak način hotel odvrniti vse druge tuje fantove sovrstnike od fanta. Čeprav pes, kadar fanta ni bilo na travniku, kjer sta se po navadi igrala, sploh ni bil agresiven do okolja in drugih ljudi. Torej lahko iz tega primera sklepamo in razberemo iz situacije, da se je poleg samega nagona plena - igra z žogo, razvil močan kontakt - navezava na fanta, sorazmerno temu, pa se je pri psu razvilo ljubosumje. Nehote, se je tudi istočasno razvijal obrambni nagon. Ne da bi učili psa obrambe, oziroma čuvanje lastnine, je pes postopoma postajal agresiven, do drugih ljudi in okolice, kadar se je igral z fantom. Če je bil pes sam, brez družbe fanta, takega agresivnega vedenja ni bilo zaznati pri psu«.
Ta primer nam pove samo to, da se nagoni med sabo povezujejo in dopolnjujejo. Pa si poglejmo, kateri elementi sestavljajo nagon plena in kako so povezani med sabo. Vsi elementi nagona plena, ki jih bom naštel, so pri šolanju izredno pomembni in se bom med opisom dela s psom, večkrat vračal na to temo oziroma na posamezne elemente tega nagona.
Nagon plena, pri posameznem psu »en pes, en lovec – en plen« se kaže v naslednjih elementih :

  1. REGISTRIRANJE ALI ZAZNAVA PLENA
  2. PRIBLIŽEVANJE PLENU
  3. NAPETOST - TRENUTEK ODLOČITVE ZA NAPAD
  4. NEPOSREDNI LOV - AKTIVNI LOV
  5. NASKOK IN UGRIZ V PLEN
  6. PRITEGNITEV IN ZAUSTAVITEV
  7. UBIJANJE PLENA
  8. PREVERJANJE
  9. NOŠENJE PLENA NA VARNO
  10. ODPIRANJE PLENA – TRGANJE, ŽRTJE PLENA
  11. ZAKOPAVANJE PLENA


1. REGISTRIRANJE ALI ZAZNAVA PLENA

V naravi pes zazna plen z vohom, vidom ali sluhom. To so tri čutila, ki so tudi največkrat uporabljena pri zaznavi plena.

  • Če ga je registriral z nosom - vonju, bo temu vonju sledil dokler ga ne zagleda. Ko zagleda plen se mu skuša čim bolj neopazno približati, do kritične točke napada.
  • Če ga zazna z vidom običajno obstane, nakar se mu skuša čimbolj neopazno približati, do kritične točke napada.
  • Če ga sliši, se mu približuje v smeri oglašanja, do vidne zaznave. Nakar se mu skuša čimbolj neopazno približati, do kritične točke napada.
Image19.jpeg
Samica je med prečkanjem travnika opazila premikajoči se plen. Za trenutek je obstala, kakor da bi otrpnila. Oči so bile neprestano oprte v plen. Kakor da bi razmišljala. Šele na to ko dojame za kakšen plen gre itd..se odloči za akcijo.

2. PRIBLIŽEVANJE PLENU

V primeru zaznave plena, se pes skuša plenu čim bolj neopazno približati. Pritajeno približevanje je vedno odvisno od terena, izkušenj psa, moč nagona itd..Pri pritajenem približevanju je popolna koncentracija psa na sam plen. Uči so neprestano usmerjene v plen. Vsak korak je previden in nadziran. Tako približevanje se bo odvijalo, do kritične točke napada. Na tej točki, ki si jo določi sam pes glede na situacijo, običajno obstane in nastane trenutek napetosti.

3. NAPETOST - TRENUTEK ODLOČITVE ZA NAPAD
V večini primerov skuša pes presenetiti plen z nenadnim napadom, oziroma hitrostjo napada. Napadi so običajno hitri in nenadni, pa vedno in v vseh primerih ni tako.
Image20.jpeg

V večini primerov nastaja trenutek, ko plen zazna nevarnost, da bo napaden oziroma opazi plenilca v napadu. Takrat se vse skupaj za trenutek ustavi. Nastane trenutek ali moment napetosti. Tudi ta trenutek napetosti je od situacije do situacije različen. Šele ko napetost pripelje do vrhunca – »poči«, nato se začnejo reakcije. Plen začne bežati. Prične se lov. Ta trenutek napetosti je ene oblike strahu, tako rečeno šok za plen. Ta nastali trenutek je lahko različno dolg. Lahko je samo delček sekunde ali pa celo več sekund. Ko ta napetostni trenutek eksplodira, se prične neposredni lov za plenom. Ta trenutek napetosti pa moramo pri šolanju psa uporabiti za pozornost na vodnika. Na to temo se bom večkrat vračal in se skliceval na 100 % koncentracijo.

4. NEPOSREDNI LOV - AKTIVNO LOVLJENJE
Začne se neposredni lov, ali neposredno zasledovanje plena. Adrenalin, ki se sprosti ob takem trenutku, povzroči maksimalne fizične zmogljivosti bežečega plena. Tako neposredno zasledovanje, oziroma lov ni nikoli počasen in monoton. Plen v večini primerov beži hitro, neenakomerno, vedno vstran od plenilca, skratka vedno ali v večini primerov "panično". Ni zaznati enakomerne monotone ritmike. Ko se pes približa plenu, izbere najbolj ugoden trenutek za naskok.

Slika: Pes v lovu
5. NASKOK IN UGRIZ V PLEN
Ko je pes v najboljši poziciji, se odloči za naskok na plen in ugriz. Izurjeni plenilci to naredijo zelo hitro in z močnim ugrizom v plen pritegnejo plen v tla in ga ustavijo.

6. PRITEGNITEV IN ZAUSTAVITEV
Pes z ugrizom in svojo telesno težo hoče pritegniti plen k sebi ali pa v tla, da se bežanje ustavi. Če je pri tem neučinkovit ponovno pre-prime plen.

7. UBIJANJE PLENA
Ko je pritegnil plen v tla in se je plen ustavil, se pojavi tresenje plena oz. ubijanje.S tresenjem plena pes plen ubija. Izurjeni lovci pa plen primejo za vrat in plen zadušijo. No v primerih, ko gre za majhen plen, ga ubija samo z tresenjem. Čez čas se pes umiri in preneha z tresenjem plena.
Image22.jpeg

8. PREVERJANJE
Med mirujočim časom kontrolira ali se plen še kaj premika, oziroma ali je plen mrtev. To stori tako, da strmi direktno v plen, če pa ga drži v gobcu pa to občuti. Če se plen še premika ali v primeru, da plen še kaže znake življenje, ga začne ponovno tresti in ubijati.

9. NOŠENJE PLENA NA VARNO
Ko se je pes prepričal, da je plen ubil, začne ponovno registrirati na okolico. Pri tem se hoče prepričat, ali je zanj varno ali ne. Varnost je zelo pomemben element. Če se pes ne počuti varnega, ne bo niti jedel, niti pil. Občutek za varnost je tako pomemben faktor, da ga lahko odvrne od nagona lova in celo od nagona ohranitve vrste - paritev. Pes se prepriča, da nebi slučajno on postal plen, oziroma, da mu kdo drug ne ogroža ujeti plen. Če ni varen, si bo plen odnesel na varno mesto – nošenje plena. Ko se prepriča, da je na varnem začne z odpiranjem plena trganjem itd..

10. ODPIRANJE PLENA – TRGANJE, ŽRTJE
Ko je pes s plenom na varnem, oziroma, ko je plen mrtev, ga začne odpirati. Običajno najprej poje drobovino šele nato ostale dele telesa. Kadar se psi in njemu podobni plenilci prehranjujejo sami v naravi, je drobovina zelo pomemben člen v verigi prehranjevanja. Plen je po navadi rastlinojed, s tem pa ko pes zaužije drobovino, pridobi vitamine in minerale, ki so nujno potrebni sestavni deli prehranjevalne verige.
Image23.jpeg
11. ZAKOPAVANJE PLENA
Če pes ne poje plen do konca, si ga zakoplje in skrije v zemljo pred vsem zaradi drugih vsiljivcev. Tako vedenje lahko opazimo pri marsikateremu našemu psu. Pes si zakopava ostanek hrane - plena.To značilnost lahko opazimo pred vsem pri lisicah itn..
Image24.jpeg
Skušal sem v grobem opisati elemente nagona plena. Vsak našteti element nagona, ki je opisan, v naravi ni pravilo in ni vedno enak. Obstajajo odstopanja. Kakor se tudi v samem lovu ne pojavijo vedno vsi elementi. Vendar te našteti elementi so pomembni pri izvajanju igre s psom in pri izgradnji osebnosti psa. Kajti če poznamo obnašanje psa ob nagonu, se bomo lahko bolj poglobili v izgradnjo nagona, s tem pa bomo pridobili večje možnosti za izgradnjo njegove samozavesti, in razvoj drugih nagonov. Vedeti moramo, da močnejši kot je nagonski cilj, tem večje in daljše je lahko pogojevanje. Pogojevanje izkoristimo pri učnem procesu in ga uporabimo za posamezno vedenje psa oziroma za izvajanje posameznih vaj.


Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč