Kretek zgodovinski pregled

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje
Gore so že od nekdaj imele magično moč in so vabile na ogled svojih lepot. Cena le teh je bila za marsikaterega gornika, alpinista, ljubitelja gora ali pohodnika, predraga. Za lepoto gora in planin je marsikdo plačal ceno življenja. Nevarnosti, ki prežijo v zimskem, predvsem pa v pomladanskem času, so snežni plazovi. Snežni plazovi so že od nekdaj ogrožali ljubitelje gora. Kljub sodobni opremi in tehnologiji, se še danes dogajajo nesreče, predvsem zaradi večjega števila obiskovalcev, največ pa zaradi lahkomiselnosti in neprimerne opreme. Žal je prevečkrat tako. Posamezne dežele so zaradi tega organizirale reševalne enote, ki ob takih nesrečah priskočijo na pomoč. V Sloveniji je v ta namen organizirana enota za reševanje: odsek za reševalne pse GRS, ki je samostojna organizacijska enota v podkomisiji za plazove GRS Slovenije. Vanj so vključeni vsi vodniki reševalnih psov GRS in nekateri določeni vodniki službenih psov policije. Enoto vodi in koordinira načelnik, s svojim petčlanskim odborom. Dejavnost enote je, reševanje in iskanje s pomočjo psa, zasutih ljudi v plazovih. V obdobju zadnjih let, ko so se pokazale potrebe zaradi izgubljenih in pogrešanih ljudi v gorah, pa enota, s svojimi izobraževalnimi programi šola in uporablja pse, tudi za iskanje pogrešanih ljudi v gorah. Sprememba iz naslova izraz »lavinski pes«, je umevna. Beseda »lavina« je tujka za plaz. Od tod je tudi izpeljan izraz »lavinski pes«. Ker pa se odsek v GRS ne ukvarja samo z reševanjem ponesrečencev zasutih v plazovih, temveč je njegova naloga tudi iskanje izgubljenih in pogrešanih ljudi v gorah, bom v nadaljnjem besedilu uporabil izraz »pes za reševanje«.
Image1.jpeg
Glava Bernardinca, s sodčkom pod vratom, je mit reševanja v gorah s pomočjo psov. Danes te pasme ne uporabljajo več v ta namen. Le redke izjeme so ki to počno, vendar bolj ljubiteljsko do pasme kot pa zaradi uporabnosti. Treba pa je pogledati skozi zgodovinske dogodke. Menim, da je bilo to do neke mere začetniško oz. pionirsko delo.Pasma »bernardinec« s sodčkom pod vratom je prvotni zgodovinski simbol lavinskega »reševalnega« psa. Še danes se ponekod pojavlja v določenih emblemih in simbolih, pa čeprav ga kot lavinskega psa, pasmo kot tako, ne uporabljamo več v ta namen. Danes je to še samo športna pasma. Le redki posamezniki vzdržujejo to tradicijo. Skoraj vse reševalne enote iz različnih držav, uporabljajo druge primernejše pasme in nosijo v svojih oznakah drugačno podobo pasme, ne pa glavo pasme bernardinec. Vendar pasma »bernardinec« s sodčkom pod vratom, kot simbol, se je pri ljudeh zapisal kot mit. Kako se je prav za prav začelo ? Ni popolnoma točno dognano, kdaj in od kod so prišli predniki te pasme v zavetišče sv. BERNARD. Prav tako ni točno dognano njihovo poreklo. Vendar to ni pomembno. Zapisi kažejo na to, da naj bi te pse uporabljala že rimska vojska. Kdaj točno naj bi prišli do bratov Hospis v zavetišče sv. BERNARD ni dognano. Prvič so se pojavili na sliki SALVATOR-ja
Image2.jpeg
ROSA 1650, a so na prelaz verjetno prišli že prej. Značilnost tega prelaza je, da je v zimskem času veliko snega. Sneg pa popolnoma spremeni okolico in pogoje prehoda na prelazu. Te pse so menihi uporabljali za vleko in utrjevanje gazi v snegu. Nepozabna so njihova nekatera junaška dejanja in zgodbe, ki so opisane v romanih in uprizorjene celo na filmih. Veliko pripovedi o bernandincih so postale prave legende, vendar so le delno resnične. Ti psi so le redko reševali ponesrečence izpod snežnih plazov, veliko bolj so izkazali pri iskanju izgubljenih ljudi v snegu ali v megli. Predvsem so se izkazali kod odlični vodniki na prelazu, kadar je zapadel svež sneg. S svojim nosom so se dobro orientirali po zasneženih poteh, ki so bile težko razpoznavne od okolja. Menihi so svojim psom zaupali in jim sledili. Tako so s pomočjo psov zanesljivo in varno obvladovali prelaz. Kaj pa sodček okoli vratu ? Psi so dejansko nosili sodček okoli vratu v katerem pa ni bil rum, temveč čaj ali zeliščni napitek.

Skozi zgodovino tega prelaza, je med vsemi blestel in postal prava resnična legenda pes BARRY pasme bernardinec. Barry je 12 let reševal izgubljene ljudi na prelazu in po bližnjih gorah, dokler ga niso poslali v BERN, kjer je 1814 poginil. Barrya so po njegovi smrti nagačili in je sedaj v naravoslovnem muzeju v Bernu kot simbol prijateljstva in požrtvovalnosti.

Ker je Švica tipično alpska dežela in ima veliko snežnih plazov, je tudi logično, da so se potrebe za šolanje lavinskih psov pokazale prav pri njih.
Iz mlajše zgodovine in zapisov je znano, da je leta 1938 snežni plaz v švicarskih Alpah zasul pod seboj sedemnajst dijakov. Na klasičen način so rešili šestnajst zasutih, medtem ko sedemnajstega niso in niso mogli najti. Po naključju je imel s seboj eden izmed reševalcev lovskega psa. Ta pes je vzbudil pozornost z lajanjem, cviljenjem in brskanjem po nekem delu plazu. Ko so reševalci to območje preiskali s sondami, kjer je kopal pes, so našli še zadnjo žrtev v plazu.

Po tem dogodku je v Evropi lavinske pse začela načrtno šolati švicarska vojska leta 1938. Leta 1944 je tudi nemška vojska ustanovila svoj prvi center za šolanje lavinskih psov v Avstriji. Po porazu in razpadu tretjega rajha pa je prevzela šolanje psov avstrijska GRS.

To je nekaj podrobnosti iz zgodovine lavinskih psov onstran meja naših sosednjih držav.

Kako pa je bilo pri nas?

Dokumentov in točnih podatkov je malo. K sreči imamo vsaj do neke mere podatke o delu in šolanju psov. Iz zapiskov, poročil, evidenc o tečajih, ter seznamov lavinskih psov - »alarmne liste«, je možno dobiti kolikor toliko jasno sliko o zgodovini pri nas.

Misel, da bi tudi pri nas začeli šolati lavinske pse, se je leta 1950 porodila v Švici na smučarsko alpinističnem tečaju UIAA. Organizatorji so na tem tečaju pokazali tudi reševanje iz plazu s pomočjo psa. Še istega leta in leta 1951 je naša GRS prijavi1a dva udeleženca na razpis avstrijske gorske reševalne službe. Tega tečaja sta se udeležila Marjan PERKO in Dušan ŠKERLEP s psom RINGOM in samičko DŽINO. PERKO in ŠKERLEP sta po uspešno oprav1jenih izpitih v Avstriji postala naša prva vodnika lavinskih psov, RINGO in DŽINA pa prva šolana lavinska psa pri nas.
Že naslednje leto je stekel prvi tečaj za lavinske pse v TAMARJU. To je bilo marca 1952, dogodek pa štejemo za začetek dela odseka za lavinske pse GRS. Tečaja se je udeležilo 14 vodnikov s psi. Bili so od vsepovsod, iz vrst takrat uradno še neregistriranih gorskih reševalcev, od milice do kinologov. To je bil uradni začetek, slišati pa je, da so nekateri lastniki psov svoje živali šolali sami že pred tem. Prvi zametki organizirane s1užbe pri nas za reševanje izpod plazov, so se pojavile v istem letu. Na pobudo tedanjih nekaterih tovarišev iz PZS ( planinske zveze Slovenije ), LM (ljudske milice ) in KZS ( kinološke zveze Slovenije ), je bilo na ustanovnem občnem zboru PZS oktobra 1952 v Kamniški Bistrici sprejet sklep, da se organizira odsek za lavinske pse. Od tedaj naprej so se začeli prvi organizirani tečaji za lavinske pse na Korošici, v Tamarju in na Vršiču. Vodili so jih skupno predstavniki GRS, predstavniki LM in predstavniki KZS. Začetek je bil težak. Otepali so se z organizacijskimi in drugimi problemi. Iz zapisov in poročil je razvidno, da so takratni predstavniki KZS zahtevali, da morajo lavinski psi biti rasni oz. imeti rodovnik. ( Za primerjavo naj navedem podatek, ki je to zahtevo v takratnem času odločno zavrnil. Rodovniški - rasni pes je v dinarjih stal takrat približno 30.000 din, povprečno plača člana GRS pa je bila 11.000 din. ) Prvotna želja, da bi pomagali ljudem v stiski, je pri nekaterih vodnikih splahnela, drugi so dajali prednost materialnim koristim in osebnemu uveljavljanju. Različni pogledi na izbiro psov in zaverovanost vase, so privedli do odtujenosti med kinologi in gorskimi reševalci. Kasneje so se kinologi razšli zaradi nesoglasja. Toda tečaji in vaje s psi so potekali ločeno dalje. PZS in LM skupno, KZS pa zase. Nekatere posledice nesoglasja čutimo še danes. Določeni vodniki, ki niso bili gorski reševalci, nikakor niso hoteli razumeti, da je reševanje iz plazov zelo zahtevno delo, ki terja reševalca - vodnika z obilico znanja. Biti samo vodnik psa je premalo. Izkušnje v gorah in spoznanja v reševalnih akcijah so kazala na dejstvo, da mora biti vodnik lavinskega psa najprej dobro izurjen gorski reševalec, šele nato vodnik. Sodelovanje z milico je ubralo drugo pot. Prevladala sta prvotna zamisel in cilj: izkoristiti pasji voh in vodnikovo znanje in tako rešiti življenje človeka iz objema plazu. Poreklo psa, pasma in rodovna knjiga so pri tem bili odrinjeni v ozadje. Niso bili pomembni in odločujoč element za šolanje lavinskega psa.

Prvi koraki so bili narejeni. Situacije, ki so se vrstile drug za drugo, niso kazale na dobro in razumno rešitev. Vprašanje je bilo kako naprej? V januarju 1954 je prišlo do nesreče. Snežni plaz je zasul dva planinca. Enega so našli na klasičen način, drugega niso in niso mogli najti. V pomoč so poklicali lavinska psa iz Jesenic. Na kraj nesreče sta odšla vodnika KRAJNERFranc in HORVAT Ignac. Njuna psa sta v pičlih parih minutah našla ponesrečenca. Od tedaj dalje je pokroviteljstvo nad lavinskimi psi prevzela PZS. Še isto leto ( 1954 )pa je, je bil na Jesenicah uradno ustanovljen in potrjen odsek lavinskih psov GRS pri PZS.

Image3.jpeg

Prvi člani so bili takrat : HORVAT Ignac; KRAJNER Franc; AŽMAN Zvone in GOSPODARIČ Janez. Številčno je bilo to malo, pa vendar je odsek vsako leto pridobival nove člane. Danes odsek šteje 35 vodnikov in prav toliko psov.

Odsek so vodili : KRAJNER Franc, ZUPANČIČ Uroš, BRANC Silvo - ni podatkov v katerem letu je kdo vodil, nato si sledijo :
1970 – 1971 AŽMAN Zvone,
1972 – 1973 RAMUŠ Janez,
1974 – 1980 JAKL Cveto,
1981 – 1993 FELE Jože in
1994 – dalje POTOČNIK Igor.

Veliko časa je bilo namenjeno preventivni dejavnosti, žal pa je bilo tudi pravih akcij na žalost, več kot preveč. Katastrofalni plazovi v Posočju ( 1953 ) so pomenili dodatno opozorilo in potrebo lavinskih psov. Prvo potrditev in upravičenost za to delo je bilo leta 1954 pod Korošico. Sledila je vrsta nesreč, v katerih so bili uspešno uporabljeni lavinski psi : leta 1958 v Kamniški Bistrici, leta 1962 na Zelenici in na Bjelašnici v Bosni, leta 1963 in 1974 v Prokletijah, leta 1963 pod Mojstrovko, leta 1977 spet na Ze1enici, leta 1980 v Polhograjskih Dolomitih, leta 81 v Vratih itn..

Vsako leto več in vsako leto uspešnejše. Psi so svojo namembnost v GRS upravičili več kot uspešno. Ko je človek enkrat v objemu bele smrti, je ni cene življenja, da je nebi plačal. Kar pa se je pri nas zgodilo večkrat. Odsek beleži v svoji zgodovini dva pisana primera, da so izključno s pomočjo psa našli še živa ponesrečenca v plazu in z najdbo rešila življenja. Prvi primer je doživel vodnik KOLOŠA Štefan s psom ČINČOM Vršič leta 1986 – podatek ni preverjen.
Beležimo pa tudi primer 6. 3. 1998, ko je na poti pod Ržjo zajel plaz vodnika reševalca. Pes je takoj ko se je plaz umiril našel in reševal – izkopal svojega vodnika iz plazu, nato pa še poiskal drugega člana družine. V drugih primerih so psi našli le mrtve v plazu pod snegom.

Od leta 1952 dalje, so bili organizirani vsako leto tečaji in preizkušnje lavinskih psov. Včasih sta bila letno po dva tečaja, včasih pa samo eden. Tečaji in organizirane vaje so potekali v različnih krajih in predelih našega gorskega sveta. Sodelovanje z tujino je koristno in nujno. Zato se naši vodniki, inštruktorji, reševalci, redno udeležujejo tečajev v tujini. Zadnja leta zelo dobro sodelujemo z Avstrijo, Švico in Italijo - Južno Tirolsko. Tujci oz. vodniki reševalnih psov iz tujine pa so redni gostje naših tečajev. Izmenjava izkušenj in strokovnega znanja poteka na vzornem nivoju. Skupaj je bilo v 50 ( petdesetih ) letih dela na naših tečajih izšolanih preko 250 vodnikov, izšolali pa smo nad 300 psov.

Kakor čas zabriše spomin na nesrečo, na naravno katastrofo ali izgubo človeških življenj v plazu, tako počasi zbledi tudi občutek, da potrebujemo pse, dokler se ne zgodi nova nesreča. K sreči, tak odnos ni prisoten pri vseh ljudeh. Dandanašnja organizacija reševanja, si je skozi zgodovinsko pot priborila neizpodbitno dejstvo, da je pes za reševanje v nenadomestljiv, koristen in potreben. Zato je tudi dejavnost, delo na področju izobraževanja, priprava strokovnega kadra, šolanja psov, načrtno organizirano preko celega leta. Skupni in individualni treningi, seminarji, tečaji, potekajo in so razporejeni glede na potrebe, letni čas in možnosti. Zavedati se moramo, da pes ni aparat, stroj stvar ampak, je živo bitje, ki ga moramo negovati od rojstva, pa do konca njegovega razmeroma kratkega življenja. Šolati in vzdrževati pa ga moramo nenehno, in ne samo takrat, kadar ga potrebujemo.

Dober vodnik reševalnega psa GRS se mora marsikdaj odrekati nekaterim ugodnostim, ki jih imajo drugi ne-lastniki psov. Vendar pa zato dobi znanje o naravnem vedenju psa - zasnovah psa, življenju psov na sploh, marsikatero dobro in lepo izkušnjo, spoznanje in še marsikaj, kar ne-lastniki psov, nikoli ne bodo vedeli in razumeli. Bogatejši je za marsikatero doživetje, spoznanje, pojmovanje, način življenja, kar ni vsakomur dano a tudi ni nikjer napisano. S svojim znanjem in plemenitimi dejanji, pa pri tem še rešuje življenja. To pa je tudi nekaj vredno in nekaj velja.

Obstaja utemeljeno dejstvo, da je za tako pomembno delo, kot je reševanje ljudi s pomočjo psov, premalo imeti samo veliko ljubezni do psov. To delo zahteva več kot celega človeka – zahteva dobro izurjen in strokovno podkovan team. Človek - vodnik je en faktor, drugi faktor je njegov pomočnik - pes. Zato se mora vodnik neprestano strokovno izpopolnjevati, pes pa uriti z vajami. Zelo dobro za vodnika, predvsem pa za psa je, da imamo dobro širšo vsesplošno kinološko strokovno podlago.
Dober vodnik reševalnega psa, mora dobro poznati psa kot živalsko vrsto, s vsemi njenimi značilnostmi, mora poznati način šolanja, obvladati in poznati mora okolje in okoliščine v katerih dela, vsakodnevno mora uriti psa, poleg tega pa mora biti tudi aktiven v svoji GRS postaji. Vodnik mora biti zavzet za delo, vesten in vztrajen, kajti le tako bo kos nalogam, ki mu jih postavlja življenje v tej sredini. Tak vodnik je v ponos GRS in zato opravičeno nosi znak te službe. Ne glede na plemenito delo ki ga opravlja pa moram zapisati, da se vodnik še danes srečuje s številnimi težavami in problemi tako zunaj GRS, kot znotraj nje. Mnogokrat ni razumevanja za to delo s strani državnih institucij, privatnih delovnih organizacij, nekaterih posameznikov, včasih pa tudi niti ne med samimi reševalci alpinisti. Veliko je primerov ko vodnik zaprosi za odsotnost z dela – dopust ( kaj šele plačanem dopustu, ki je veljal v času socializma ) da bi se udeležil organiziranega programa izobraževanja, tečaja, seminarja, včasih tudi akcije, se izpostavi velik rizik da ostane brez redne zaposlitve. Primerov ni malo. Prav tako nekatere državne institucije, ki bi morale redno sodelovati, nočejo oz. ne sodelujejo s svojimi strokovnjaki na področju izobraževanja, usposabljanja – helikopter ipd..

Kako pa z literaturo? Prvo navodilo za »dresuro« lavinskega psa je bilo na pisano na dveh straneh. Ni znan avtor, kakor tudi ne čas izdaje, vendar obstoja v arhivu. Navodilo zajema par bistvenih elementov poslušnosti in pa iskanje predmeta brez razlage. Kmalu na začetku se je pojavila zamisel o knjigi za šolanje lavinskih psov. Rečeno, storjeno. Prva pisca tovrstne literature sta postala France KRAINER in Ignac HORVAT. Prevedla in priredila sta priročnik v pomoč vsem, ki so se ukvarjali z vzgojo lavinskih psov. Žal njuni napori niso imeli sreče, saj je ob požaru v prostorih Planinske zveze Slovenije pogorela skoraj celotna naklada. Šele leta 1964 je Pavle ŠEGULA poskrbel za nov priročnik. Prevedel je avstrijski učbenik ABC za vodnike lavinskih psov, ki ga bolj ali manj uporabljamo še danes.

Odbor si je na podlagi spoznanja dejstev, da v odseku ni zadovoljive strokovne literature, zadal januarja 1998 leta cilj, in začel s pripravo za izdelavo strokovnega priročnika. Prevod avstrijskega učbenika - ABC za vodnike lavinskih psov, ni zadovoljeval več naših strokovnih potreb. Šolanje psov v svetu in pri nas doživlja vsakodnevne spremembe. Metode in pristopi sledijo spoznanjem in napredkom. Vsesplošne kinološke novejše literature je dovolj, a še vedno premalo. Med tem pa, ko na področju šolanja reševalnih psov, psov za iskanje ponesrečencev izpod plazu, izgubljenih ljudi v gorah, praktično ni nobene strokovno poglobljene literature. Pred vsem je tu mišljena literatura, ki bi zajemala strokovno tematiko širše in podrobneje. Zato menim, da mora biti priročnik napisan in sestavljen iz več poglavij. Zajemati mora vsa področja, s katerimi se srečuje vodnik reševalnega psa GRS. Priročnik naj bi omogočal bodočim vodnikom reševalnih psov GRS in pa vodnikom reševalcem GRS, lažje in boljše strokovno delo. Namen priročnika je, doseči kvalitetnejšo širšo vse splošno kinološko znanje vodnikov - inštruktorjev, boljšo pripravljenost psov za samo šolanje, boljšo pripravljenost psov za uporabo in naloge, kakor tudi višjo strokovno kinološko znanje vodnikov reševalnih psov GRS. Priročnik, je plod večletnega dela reševalcev, inštruktorjev – reševalcev in posameznikov, ki se neposredno ukvarjamo s to dejavnostjo.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč