Poškodbe

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Rane

Opekline

Avtor: Jurij Gorjanc

Definicija: So poškodbe, ki nastanejo zaradi delovanja toplotne, kemične in električne energije na tkiva. Danes govorimo o opeklinski rani in opeklinski poškodbi oziroma o opečenem poškodovancu.


Vzroki: Opeklinske rane povzroča toplotna energija v obliki suhe vročine (plamen, vroča kovina, vroč zrak, sonce) ali trenje (npr. vrvi pri varovanju).


Razdelitev: Oparine nastanejo ob dotiku kože z vročimi tekočinami (paro, vrelo vodo, oljem...). Oparine z vročimi tekočinami, ki vsebujejo maščobe, so zaradi daljšega stika s kožo hujše kot z vrelo vodo. Električne opekline nastanejo ob prehodu električnega toka skozi posamezna tkiva in organe. Poleg opeklinske rane (zaradi neposrednega stika z električnim tokom in obločnega plamena) so značilne še poškodbe globlje ležečih ali oddaljenih tkiv (mišic, žil in živcev). Kemične opekline povzročajo jedkovine: kisline in lugi. Spremembe na koži so zelo podobne običajnim opeklinam, čeprav je mehanizem dogajanja drugačen od termičnih opeklinskih ran.


Na prvo pomoč in posledice opeklinske rane vplivajo:

  • površina opekline
  • globina opekline
  • starost opečenca (dojenčki, otroci, starci)
  • splošno zdravje opečenca (spremljajoče bolezni in poškodbe)
  • opečeni predel telesa (obraz, vrat, dihala)



Opekline po globini na grobo delimo na:

  • Povrhnje opekline (prizadenejo ali uničijo samo povrhnje plasti kože. Nova koža lahko ponovno zraste iz ohranjenih celic lasnih mešičkov in žlez v koži. Take opekline se lahko ob ustreznem zdravljenju zacelijo same).
  • Globoke opekline (prizadanejo ali uničijo celotno debelino kože, včasih še podkožje, redkeje mišice in kosti. Globoke opekline se ne zacelijo same. Zdravimo jih z operacijo - presaditvijo kože.


Značilnosti, klinična slika, simptomi in znaki:

  • Čim večja je površina, tem večje in nevarnejše so splošne spremembe v telesu, ki jih sproži opeklina. Najpomembnejša izmed takih sprememb je opeklinski šok. Do njega pride pri dojenčkih, že kadar je opečenih 10 % telesne površine, pri odraslih pa več kot 15 %. Kadar so opekline večje od 1/3 (33%) telesne površine, so življenjsko nevarne, zlasti brez ustrezne pomoči.
  • Posebna pozornost velja tudi opeklinam dihalnih poti, ki nastanejo zaradi vdiha- vanja vročega zraka, polnega dima. Zaradi otekle sluznice ust, nosu in žrela lahko v nekaj urah bolnik umre zaradi zadušitve, zato je treba take opekline hitro prepoznati in ustrezno ukrepati.


Ocena površine opekline:
a) Pravilo 'dlani' (površina opečene dlani opečenca je približno enaka 1 % njegove telesne površine).
b) Pravilo "števila 9" (CPT - celotna površina telesa):

  • površina glave in vratu - 9% CPT,
  • površina roke - 9% CPT,
  • površina trupa spredaj - 2x9% CPT,
  • površina trupa zadaj - 2x9 % CPT,
  • površina noge 2x9 % CPT,
  • površina spolovila in presredka 1% CPT.


Ocena globine opekline
Kožo sestavlja več plasti, ki se pri različnih opeklinah lahko različno poškodujejo. Za oceno nevarnosti opeklin, prvo pomoč in oskrbo je ključnega pomena tudi ocena njihove globine. Globino opekline določimo po videzu (barvi) in občutljivosti opečene kože, prisotnosti mehurjev, krvnem povratku. Globoke opekline nimajo krvnega povratka po pritisku na rano (npr. s sterilno pinceto). Globina poškodbe kože je odvisna od temperature in trajanja stika s povzročiteljem.


Preventiva: Izogibanje situacijam, kjer bi lahko prišlo do opeklin


Prva pomoč:

  • preverimo mesto nezgode (nevarnosti za reševalce-npr. elektrika)
  • pogasimo ogenj (zadušimo plamen z odejo, plaščem, vodo ...)
  • opečenca prenesemo na varno
  • opeklinsko rano hladimo pod curkom hladne vode (dokler bolečina ne mine oz. ne več kot pol ure)
  • oskrbimo opeklinsko rano. Pokrijemo jo s čistim, suhim sterilnim povojem ali opeklinsko folijo
  • opečenca pri obsežnejših opeklinah zaradi zaščite pred ohlajanjem ogrnemo z odejo
  • sterilno povijemo
  • dokončajmo začetni pregled opečenca (da ne spregledamo dodatnih poškodb)
  • govorimo z njim, ga po potrebi pomirimo
  • pri opeklinah zgornjega dela telesa izključimo opeklino dihalnih poti
  • bolnika naj vedno pregleda zdravnik-transport v bolnišnico.


POZOR!
→ Opeklinske rane takoj po poškodbi nikoli ne mažemo z mazili.
→ Hlajenje opekline skrajša prevajanje toplote skozi kožo v globlje plasti tkiva in tako preprečuje poglabljanje opekline. Zmanjša tudi bolečino. Hlajenje je smotrno le, če je od opekline minilo nekaj minut. Hladimo pod curkom hladne tekoče vode (če to ni        mogoče, pa z brisačami, namočenimi v hladno čisto vodo).
→ Opeklinskih ran nikoli ne hladimo z ledom, ker lahko povzročimo dodatne poškodbe (omrzline).
→ Prva pomoč pri opeklinah dihalnih poti je hladen obkladek na vrat ter takojšen prevoz v bolnišnico v pol-sedečem položaju.
→ Poškodovanca s hudimi opeklinami ne slačimo (izjema so opekline s kislinami in lugi).
→ Opeklinskih mehurjev ne prediramo.
→ Opečenega obraza ne obvezujemo.
→ Opečene obvezane ude imobiliziramo z opornico.
→ Če je prevoz do bolnišnice kratek, naj bolnik ne pije. Če pričakujemo prevoz daljši od 1 ure, mu pri obsežnejših opeklinah (pri odraslih 15-20 % CPT) damo po malem piti sladek čaj, ki mu dodamo kuhinjsko sol (1 žličko na 1 liter).


Prva pomoč pri opeklinski rani, ki jo povzroči električna energija, je enaka kot pri opeklinah s suho vročino z razliko, da jih ne hladimo z vodo. Vse, tudi najmanjše električne opekline morajo takoj po dani PP v najbližjo bolnišnico (možnost globokih poškodb in poškodb živcev).

Značilnosti kemičnih opeklin: kisline na koži povzročijo trdo, suho in nagubano kožo. Pod krasto so navadno globoke rane. Lugi kožo zmehčajo in počasi pronicajo v globino, zato so nevarnejši. Koža postane sluzasto mehka in nabrekla. Pri kemičnih opeklinah je potrebno jed- kovine čimprej odstraniti s kože, tako da poškodovani del telesa čimprej speremo z obilnimi količinami vode. Nato kisline na koži načeloma spiramo z lužnatimi raztopinami (raztopina sode ali milnica). Luge spiramo s kislinami (razredčen limonin sok ali kis). Opeklinsko rano nato posušimo in jo pokrijemo s čisto in suho obvezo. Poškodovani ud imobiliziramo in poskrbimo za urgenten transport.
VEDNO uporabljajmo zaščitne rokavice!


Povzetek:
Opekline so rane, ki nastanejo zaradi različnih vzrokov. Najpogostejše so termične, poznamo pa še električne in kemične opekline. Posebej nevarne so, kadar so obsežne (<15-20%), če prizadenejo vrat in obraz (dihalna pota) ter pri otrocih in obolelih osebah. Vsaka vrsta opeklin zahteva nekoliko drugačno oskrbo. V splošnem jih v prvi pomoči najprej hladimo s tekočo čisto vodo, nato sterilno oskrbimo, ude imobiliziramo in čim prej transportiramo v bolnišnico.


Viri:
Ahčan U. Celostna obravnava opeklinskih poškodb.
Ahčan U. Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Rdeči križ Slovenije. Ljubljana 2006. 410-32.


Omrzline in ozebline

Omrzline

Avtor: Jurij Gorjanc

Definicija: Omrzline so akutne poškodbe kože in tudi globljih tkiv zaradi vpliva mraza pod lediščem. Prizadenejo periferne predele, ki so najmanj zaščiteni in najbolj oddaljeni od jedra telesa: prsti rok in nog, uhlji, nos in brada. Najpogostejši poškodovanci so športniki (alpinisti, smučarji) pa tudi brezdomci in vojaki.


Vzroki: So zunanji (veter, hud mraz, hipoksija = velika višina) in notranji (dehidracija, utrujenost, slaba zaščita pred mrazom, splošna podhladitev, zažemki na zapestjih in prstih (prstani), občutljivost na mraz). Mehanizem nastanka je dvojen: zaradi neposrednega delovanja mraza (zmrznjenja tkiva) in zaradi posredne prizadetosti krvnega obtoka v tkivu (nekoliko kasneje-v fazi reperfuzije).

Značilnosti: Simptomi se pojavijo takoj. Če začetni neobčutljivosti sledi izboljšanje občutka na dotik in bolečino, je to znak povrhnjih omrzlin. Če se občutek ne povrne, pa globokih. Dokončni znaki omrzlin - klinična slika - se pokažejo šele več ur (20 in več) po ogretju. Glede na simptome, znake, napoved izida prve pomoči in zdravljenja razdelimo omrzline v skupine glede na globino. Pri globokih omrzlinah pride do izgube tkiva (tabela 1). Ločimo povrhnje in globoke omrzline, pri vsaki poznamo še dve podskupini.


Slika: Povrhnje omrzline I. stopnje

Slika: Povrhnje omrzline II. stopnje

Slika: Povrhnje omrzline III. stopnje
Slika: Povrhnje omrzline IV. stopnje
Značilnosti povrhnjih in globokih omrzlin
Povrhnja omrzlina Koža Globoka omrzlina
normalna ali povečana občutljivost za bolečino občutljivost neobčutljivost za bolečino in temperaturo
brez mehurjev ali mehurji, napolnjeni z bistro tekočino mehurji mehurji napolnjeni s krvavo tekočino
sprva bleda, po ogretju normalna ali modrikasto rdeča barva sprva bleda, po ogretju siva in temno modra
normalen ali trd otip trd ali usnjat









Povrhnje omrzline I stopnje ne puščajo posledic. Povrhnje omrzline II stopnje lahko pustijo zmanjšano občutljivost za dotik in mraz, tudi motnje znojenja v prizadetih predelih.


Preventiva:

  • Preprečujmo dolgotrajen stik mokrote in mraza na kožo (menjava rokavic, nogavic).
  • Do omrzlin pride prej pri podhlajenem, zato poskrbimo za zaščito pred mrazom.
  • Uživajmo zadostne količine tekočin - dobra hidracija izboljša periferni krvni obtok.
  • Odstranimo vse ovire za krvni obtok (prstani, ure, zapestnice)
  • Opustimo kajenja in uživanje alkohola


Prva pomoč: V primeru suma na omrzline najprej preverimo, ali je poškodovani tudi podhlajen, saj ima prva pomoč pri podhladitvi prednost. Ker se globina omrzlin dokončno pokaže šele po enem ali dveh dneh, je prva pomoč pri vseh oblikah enaka.


Na izpostavljenem terenu (veter, mraz):

  • Zaščitimo prizadete predele (rokavice, kapa) in poiščemo zavetje (šotor, koča)

V zavetju (šotor, bivak, koča):

  • Aspirin 500 mg (1 tableta). Prej izključimo alergijo na Aspirin. Razmislimo o dodatna tableti Paracetamola 500 mg, če omrzline zelo bolijo.
  • Hitro ogrevanje omrzlin (ogrevamo 30-45 minut v vodi temperature 40-42 oC. Ker navadno nimamo termometra, se orientiramo po občutku – normalna temperatura v pazduhi je približno 36-37oC. Vodi dodamo razkužilo (kamilice, milnica). Prizadeti del potopimo v vodo pred tem odstranimo vse, kar lahko ovira krvni obtok (ura, prstani). Uspešno ogrevanje pomeni, da se po približno 10 minutah ogrevanja povrne rdečica kože in občutek za dotik ali bolečino.
Slika: Pred ogrevanjem moramo odstraniti vse ovire za krvni obtok

Omrzline previdno osušimo, prekrijemo z več plastmi sterilne gaze in rahlo povijemo.

Slika: Sterilno prekrite omrzline rahlo povijemo preko več slojev gaze (ne vate!)

Mehurjev ne prediramo, ker je nevarnost okužbe velika. Sledi imobilizacija.

Slika: Omrzline na udih vedno imobiliziramo

Če imamo možnost, omrzline večkrat fotodokumentiramo ter po telefonu že s terena kontaktiramo zdravnika, ki se ukvarja z zdravljenjem omrzlin. Če smo na odpravi, daleč od zdravniške oskrbe, damo poškodovancu antibiotik (npr amoksicilin s klavulankso kislino). V vsakem primeru poskrbimo za hiter transport v zdravstveno ustanovo.


POZOR!
Za ogrevanje se ne odločimo, če je od nastanka omrzlin minilo več kot 24 ur. V tem primeru bi z ogrevanjem pospešili razpadanje tkiv in poškodovancu škodili.
Za ogrevanje se ne odločimo tudi v primeru, če med transportom obstaja nevarnost ponovnega zmrznjenja. V tem primeru (navadno v višinskih taborih na odpravah) obutev sezujemo za zelo kratek čas, da preverimo izgled in otip omrzlin, saj zaradi nastanka oteklin kasneje težko spet obujemo čevlje. V takih primerih zrahljamo le vezalke.


Najpogostejše napake: Pri poškodovancu z omrzlinami ne smemo spregledati podhladitve. Omrzline so rane, zato jih oskrbimo sterilno. Mehurjev ne predirajmo, saj je nevarnost okužbe velika. Omrzlin ne drgnimo s snegom. Omrzlin ne ogrevajmo s suho toploto ali nad ognjem. Po ogrevanju v topli vodi ne dopustimo hoje (v primeru omrzlin na nogah) ali ponovnega zmrznjenja.


Povzetek: Prepoznava in zdravljenje omrzlin sta pomembna, saj lahko nastanejo hude posledice - amputacije prstov in s tem huda funkcionalna okvara, še posebej na rokah. Pravočasna prepoznava, ustrezna prva pomoč s hitrim ogrevanjem in obravnavanjem omrzlin kot z ranami (sterilno) ter čim prejšnja zdravniška oskrba so ključni ukrepi za dober izid.


Viri:

  • Gorjanc J. Poškodbe zaradi mraza. In: Ahčan U. Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Rdeči križ Slovenije. Ljubljana 2006. 439-44.
  • Gorjanc J., Mekjavic I et al. Zdravljenje zmrzlin s hiperbarično oksigenacijo. Med. Razgl. 2002; 41: 211-14.
  • Gorjanc J, Ahčan U, Veselko M, Milčinski M, Mekjavić IB. (2012). Modern management of patients with frostbite. Zdrav Vestn 81:699-709
  • Brunello A.G., Waliser M, Hefti U. The Cold. In: Outdoor and Mountain Medicine. SAC Verlag Bern. 226-32.


Ozebline

Avtor: Jurij Gorjanc

Definicija: Ozebline so kronične spremembe kože zaradi vpliva mraza pri temperaturah nad lediščem.


Vzroki: dolgotrajno in ponavljajoče izpostavljanje mrazu (gorski vodniki, gorski reševalci, delavci, ki delajo z ledom).


Značilnosti: Najpogosteje so prizadeti prsti rok, manjkrat nog. Občutek za mraz je zmanjšan, koža postane bleda, svetleča, razpokana. Posebna oblika ozeblin je rovovsko stopalo, ki nastane v hladnem in vlažnem okolju ter ob pritisku na kožo. Navadno je prizadet spodnji ud. Rovovsko stopalo je pogosto pri zasutjih in tesni obutvi; lahko nastane tudi pri gorskem reševanju ali pri zasutju v plazu.


Preventiva: Izogibajmo se dolgotrajnemu delovanju mokrote in mraza na kožo (menjava rokavic, nogavic).


Prva pomoč: Razen zaščite pred mrazom prve pomoči ne potrebujejo. V primeru zasutja in dolgotrajnega pritiska moramo stisnjen del/ud osvoboditi pritiska, ga v primeru suma na dolgotrajno zasutje sterilno pokriti, mehko obvezati in imobilizirati (kot pri omrzlinah).


POZOR!
Bolniki z ozeblinami so bolj nagnjeni k nastanku omrzlin.


Povzetek: Ozebline so kronične spremembe in največkrat prve pomoči ne potrebujejo. Ob njihovi prisotnosti je verjetnost za nastanek omrzlin večja.


Viri:

  • Gorjanc J. Poškodbe zaradi mraza. In: Ahčan U. Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Rdeči križ Slovenije. Ljubljana 2006. 439-44.
  • Gorjanc J., Mekjavic I et al. Zdravljenje zmrzlin s hiperbarično oksigenacijo. Med. Razgl. 2002; 41: 211-14.
  • Gorjanc J, Ahčan U, Veselko M, Milčinski M, Mekjavić IB. (2012). Modern management of patients with frostbite. Zdrav Vestn 81:699-709
  • Brunello A.G., Waliser M, Hefti U. The Cold. In: Outdoor and Mountain Medicine. SAC Verlag Bern. 226-32.


Poškodbe glave

Avtor: Andreja Vačovnik Voler, Eva Pogačar


Uvod
Zaradi poškodbe glave umre četrtina vseh poškodovancev.
Pri poškodbi glave so lahko poškodovani možgani, možganski živci, krvne žile znotraj lobanje ali sama lobanja.
Možgani so najbolj občutljiv organ v telesu na pomanjkanje kisika.
Pri popolni ustavitvi pretoka krvi (prekrvavitve) začnejo odmirati že po štirih minutah.
Možgani zavzemajo večino prostora znotraj lobanje. Tehtajo 1200-1400 g pri zdravem odraslem človeku.
Če je poškodbi glave pridružena nezavest, gre za zelo resno stanje poškodovanca.


Mehanizem poškodbe
Poškodba nastane ob neposrednem prenosu energije ob trku predmeta ob glavo ali obratno (glave ob predmet) - prometne nesreče, padci, udarci. Redkejše so poškodbe zaradi delovanje ostrih predmetov (streli, nož, …). Dodatne poškodbe nastanejo kasneje v procesu razvoja dogodkov po prvotni poškodbi zaradi otekanja, krvavitev in motenj prekrvavitve možganov.


Slika: Anatomija glave in vratu

Razlaga, pojasnila, razdelitev,...

a. Glede na mehanizem nastanka ločimo:

  • tope (prometne nesreče, padci, udarci) in
  • penetrantne – ostre, predirne (strelne, vbodne) poškodbe.


b. Glede na prizadetost (stanje zavesti) – po oceni Glasgow koma skale ali AVPU oceni

  • blage (GCS 14-15), AVPU – A
  • srednje hude (GCS 9-13) AVPU - V
  • hude (GCS 3-8) AVPU – P in U


Glasgow koma skala (lestvica) – ocenjujemo/točkujemo sposobnost odpiranja oči, ustreznost govora in gibanja pri bolnikih s poškodbo glave. Maksimalno število točk je 15, minimalno 3.


AVPU ocena – hitra in enostavna ocena odziva ponesrečenca; po slovensko 4B
Buden (Alert) - najvišja stopnja: oseba je pri zavesti, orientirana v času in prostoru.
Besede (Voice) – druga stopnja: oseba se odziva na naš glas s premikanjem, stokanjem, odpiranjem oči... Sem sodijo tudi vsi tisti, ki se z nami sicer pogovarjajo, so pa zmedeni (alkoholizirani...).
Bolečina (Pain) - tretja stopnja: poškodovani se odziva na bolečino (ga uščipnemo), vendar je nezavesten.
Brez odziva (Unresponsive) - zadnja stopnja:oseba je globoko nezavestna in ne reagiran niti na bolečinski dražljaj.


Pri poškodovancu z oceno buden (A) ali besede (V) dihalna pot ni ogrožena - če lahko normalno govori, lahko tudi vzdržuje dihalno pot.
Pri osebi, ki je odzivna le na bolečino (P) ali je celo brez odziva (U), pa moramo zagotoviti in nadzirati prosto dihalno pot.


c. Glede na morfologijo/anatomijo – poškodovano tkivo

  • zlomi lobanje: zlomi svoda (z utesnitvijo ali brez; odprti ali zaprti) in zlomi baze
  • znotraj lobanjske poškodbe: žariščne (krvavitev, stisnjenje) ali difuzne (pretres možganov)
  • površinske: rane, krvavitve
  • kombinacija vseh


Do stisnjenja možganov pride zaradi pritiska na možgane znotraj lobanje (poškodbeni vzroki: kostni odlomki, nabiranje krvi ob krvavitvi, oteklina poškodovanih možganov; nepoškodbeni vzroki: vnetja, tumorji ali možganska kap).


Značilnosti, klinična slika, simptomi in znaki
so odvisni od tega, kako huda poškodba glave je. Pripravljeni moramo biti, da se stanje s časom slabša!

  • motnje zavesti (lahko se kaže le kot izguba spomina za čas dogodka, lahko pa kot zmanjšana odzivnost bolnika – stopnje: V, P, U)
  • rane (na glavi močno krvavijo)
  • podplutbe so na otip mehke, vtisljive otekline (na mestu udarca, lahko tudi stran od mesta udarca - za ušesom in/ali okoli oči = očalni hematom = pomodritev zgornje in spodnje veke = »rakunje oči«)
  • iztekanje bistre ali krvavkaste tekočine (likvor) iz nosu ali ušes
  • krvavitev v očesno beločnico
  • asimetrija obraza
  • močan glavobol
  • slabost in bruhanje
  • dihanje je glasno in se lahko počasi upočasnjuje. Prisoten je lahko
  • počasen in močan pulz
  • neenaki zenici
Slika: Rakunje oči

Pretres možganov je kratkotrajna izguba zavesti kot posledica udarca v glavo, ki mu lahko sledi omotičnost, slabost, izguba spomina za dogodke pred ali po pretresu ter blag glavobol. Sledi popolno okrevanje.


Preventiva
Pri hoji v hribe, striktno pa na izpostavljenih področjih, nosimo na glavi čelado. Pazimo, da ne prožimo kamenja in opozorimo, če pride do tega.


Prva pomoč
a) Zavestnega poškodovanca

  • Skrbno izprašamo in pregledamo (vratna hrbtenica!).
  • Če se dogodka v celoti spomni, ga udobno namestimo.
  • Oskrbimo rane na glavi.
  • Pri iztekanju bistre ali krvavkaste vsebine iz nosu ali ušes, to mesto sterilno pokrijemo in povijemo.
  • Krvavitve zaustavimo s kompresijsko obvezo (svitek gaze položimo in pritisnemo ob lobanjo okoli krvaveče rane – ne preko zlomov).
  • Poškodovanec naj počiva, ga redno nadzorujemo in poskrbimo za transport.


b) Pri nezavestnem poškodovancu

  • pristopimo po principu ABC,
  • Vedno pristopimo iz sprednje strani in od samega začetka ročno varujemo vratno hrbtenico (do dokončne imobilizacije pacienta).
  • Orientacijsko ocenimo stanje zavesti (AVPU lestvica)
  • Preverimo dihalno pot in dihanje - poskrbimo za prosto dihalno pot (za sprostitev dihalne poti uporabimo prilagojen trojni manever – dvignemo brado oziroma premaknemo spodnjo čeljust naprej, pri globoko komatoznih, neodzivnih AVPU= U lahko uporabimo ustno-žrelni tubus). Če ne diha ali kasneje preneha dihati, začnemo z oživljanjem.
  • Če poškodovani diha, mu otipamo in ocenimo pulz (frekvenco in kvaliteto), izmerimo saturacijo
  • Če začne bruhati, ga obrnemo v osi (log roll)
  • Poskrbimo za dokončno imobilizacijo: zajemalna nosila ali vakuumska blazina v kombinaciji z vratno opornico in univerzalno oporo za glavo.
  • Oskrbimo rane, krvavitve, iztekanje možganske tekočine
  • Poškodovanca skrbno nadziramo, redno preverjamo odzivnost, dihanje, cirkulacijo. Če pride do bruhanja, ga imobiliziranega obrnemo na bok.
  • Dovajamo mu kisik (ob nizki saturaciji). Poškodovancu pred namestitvijo razložimo nameravan postopek, da ga ne bi vznemirili in bi začel otepati z glavo (vratna hrbtenica!) Pri globoko nezavestnem teh problemov ni.


Položaj, transport
Pri poškodbi glave je potrebno poskrbeti za nujen transport v bolnišnico.
Za poškodbe glave, še posebej za hujše (z motnjami zavesti) je najprimernejši helikopterski transport.


Pomembno
Opozorilna znaki za poslabšanje stanja pri poškodbi glave:

  • slabost in/ali bruhanje
  • krvavitev ali iztok likvorja (prozorna možganska tekočina) iz nosu ali ušes
  • hud glavobol
  • zmedenost ali čudno obnašanje
  • spremembe na zenicah


Poškodbi glave je pogosto pridružena poškodba vratne hrbtenice.
Stanje poškodovanca se lahko s časom bistveno ali nenadno poslabša.
Ustno-žrelni tubus lahko uporabimo samo pri globoko komatoznih, popolnoma neodzivnih poškodovancih.
Kisik dovajamo pri poškodovancih, ki imajo nizko saturacijo, oziroma po nasvetu zdravnika.


POVZETEK
Poškodbe glave so približno v ¼ vzrok smrti pri poškodovanih.
Pomislimo na možnost hkratne poškodbe vratne hrbtenice – ročna imobilizacija, obračanje v osi.
Delujemo po principu ABC, ukrepajmo po potrebi (TPO, sprostitev dihalnih poti, dodatek kisika)


Viri
Ahčan, U., 2007. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
Grmec, Š., Čretnik, A., Kupnik, D., 2006. Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Visoka zdravstvena šola.
Pogačar, E., 2006, Prva pomoč v gorski reševalni službi Slovenije



Poškodbe medenice

Avtor: Andreja Vačovnik Voler, Eva Pogačar


Uvod
Medenica je kostni obroč, sestavljen iz treh kosti (črevnica, sednica, sramnica), ki so med seboj spojene s čvrstim vezivnim aparatom. Medenica nudi oporo pri sedenju, prenaša silo na spodnje ude, podpira in varuje organe spodnjega dela trebušne votline.
V mali medenici so reproduktivni organi, končni del prebavne poti (zadnjik) in sečil (mehur, sečnica). Znotraj medeničnega obroča potekajo velike žile (arterije in venski pleteži), ki imajo velik pretok krvi ter živci za spodnja uda.
Poškodbe medenice so klinično pomembne poškodbe, saj vplivajo na smrtnost in posledice. Večinoma imajo še pridružene poškodbe, v ¼ primerov so v sklopu politravme, le redko gre za izolirane poškodbe (v približno 10-15%).
Na poškodbo medenice pomislimo pri vseh visokoenergetskih poškodbah spodnjega dela trupa, še posebej pri delovanju velikih kompresijskih sil. Enostavne poškodbe medenice pa lahko povzroči že manjša energija.

Slika: Model medenice pri ženski

Vzroki, mehanizem
Najpogostejši vzroki so poškodbe z motornimi vozili. Mehanizem poškodbe je padec z višine, stisnjenje (v avtu, drevo, skala,..), zasutje (ruševine, plaz). Redko je vzrok prebodna poškodba (strelne rane, vbodnine,..).
Tip poškodbe je odvisen od smeri in velikosti delovanja sil.

Razlaga, pojasnila, razdelitev,...
Poškodbe medenice lahko razdelimo:

a) glede na način poškodbe

  • nizkoenergijske poškodbe nastanejo pri sunkovitih startih ali odrivih, pri padcih na bok na ravnem ali padcih na trtico
  • visokoenergijske poškodbe so posledice delovanja velikih sil na medenični obroč (pri velikih hitrostih, pri padcih z višine). Pri teh poškodbah so poleg poškodb kosti in vezi medeničnega obroča prisotne tudi poškodbe ostalih organov v medenici. Sile, ki povzročajo take poškodbe delimo na sile, ki odpirajo medenico; sile, ki od strani stiskajo medenico in navpične strižne sile ali kombinacija vseh.
  • prebodne poškodbe (redke)

b) glede na stabilnost medeničnega obroča.

  • stabilne poškodbe - ko se pri mladih športnikih mišica odtrga od narastišča na medeničnem obroču; zlomi črevnice, ki ne ogrožajo kontinuitete (celovitosti, neprekinjenosti) medeničnega obroča in enostavni prečni zlomi spodnjega dela križnice.
  • delno nestabilne so poškodbe - medenični obroč je odprt (poškodba tipa odprte knjige) ali stisnjen (stransko stisnjenje).
  • povsem nestabilne poškodbe - gre za popolno prekinitev zadnjega in sprednjega dela medenice.


Slika: Medenični pas


Značilnosti, klinična slika, simptomi in znaki

  • bolečina (zaradi zloma kosti ali poškodb vezi)
  • nezmožnost hoje ali stanja. Pri nizkoenergijskih poškodbah je možno sedenje.
  • podplutbe –lahko jih opazimo v predelu medenice, genitalij in presredka
  • rane nastanejo pri odprtem zlomu medenice
  • krvav urin, če kostni odlomki poškodujejo sečnico ali sečni mehur
  • kri na ustju sečnice je lahko znak poškodbe sečnice; poškodovanec ne more niti urinirati
  • masivna (obilna) krvavitev iz zadnjika ali nožnice nastane, če kostni odlomki poškodujejo danko ali nožnico
  • znaki šoka zaradi hude notranje krvavitve in velike izgube krvi - kostni odlomki ali velike deformacije medeničnega obroča lahko povzročijo raztrganje velikih arterij in ven v predelu medenice, kar privede do hemoragičnega šoka, lahko celo vodi v smrt.


Za ugotovitev (ne)stabilnosti medenice, narahlo pritisnemo na simfizo (zrast med obema sramnicama). Če je ta pritisk močno boleč oz. se nam kost pod roko ugrezne, ne poizkušamo ničesar več. Če je pritisk na simfizo popolnoma neboleč in čvrst, stisnemo skupaj še črevnici.


Prva pomoč
Osnovni ukrepi po principu ABCDE. Kot pri vseh poškodbah tudi pri teh najprej poskrbimo za osnovne življenjske funkcije.
Imobilizacijo medenice naredimo z medeničnim pasom in imobilizacijo spodnjih udov, najbolje na zajemalnih nosilih ali v vakuumski blazini. Če nimamo medeničnega pasu, povežemo pasova zajemalnih nosil križno preko medenice.
Bolnika namestimo na zajemalna nosila z zajemanjem ali dvigom, poškodovanca ne smemo obračati na bok.
Z imobilizacijo zmanjšamo bolečino, preprečimo dodatne poškodbe in krvavitve.


Slika: Medenični pas

Položaj, transport
Pravilni položaj poškodovanca je na hrbtu, vodoravno. Lahko mu podložimo kolena, če mu to odgovarja. Poškodovanca čim manj premikamo.
Transportiramo ga imobiliziranega na zajemalnih nosilih ali v vakuumski blazini. Transport mora biti obziren in hiter.
Najprimernejši je helikopterski prevoz.


POMEMBNO
Poškodbe medenice so očem skrite – lahko zgrešimo.
Krvavitve pri poškodbah medenice so lahko zelo velike zaradi poškodb velikih žil v medenici.
Pri sumu na poškodbo medenice ukrepajmo hitro in učinkovito, saj lahko krvavitev vodi v hemoragični šok in posledično smrt.


POVZETEK
Medenica je kostni obroč, ki nudi oporo telesu in ščiti organe znotraj male medenice. Znotraj medeničnega obroča potekajo velike žile.
Poškodbe so lahko izolirane, največkrat pa so v sklopu politravme (ABCDE pristop).
Poškodovanca čim manj premikamo. Pozorni smo na stanje bolnika – možnost velike izgube krvi.
Imobilizacija: medenični pas + zajemalna nosila ali vakuumska blazina.
Transport: obziren, hiter; najprimernejši je helikopterski prevoz.


Viri
Ahčan, U., 2007. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
Grmec, Š., Čretnik, A., Kupnik, D., 2006. Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Visoka zdravstvena šola.

Poškodbe okončin

Avtor: Nejc Kurinčič


Poškodbe okončin so najpogostejše poškodbe v gorah.


Zlomi


Definicija: Zlom je prekinitev kostnine.
Vzroki: Nastane zaradi delovanja sile, ki presega trdnost kosti. Lahko gre za direktno delovanje (npr. udarec pri padcu) ali indirektno delovanje sile (npr. zlom gležnja pri zvinu).

Vrste zlomov:
Zaprti zlom je pokrit z mehkimi tkivi in ni v stiku z okolico.
Odprti (komplicirani) zlom – prisotna je rana (prekinitev mehkih tkiv), ki sega do zloma, kar močno poveča možnost okužbe.
Zdrobljeni (komunitivni) zlom – kost je zdrobljena več kostnih odlomkov
Sklepni (intraartikularni) zlom – zlom sega v sklep
Stresni (preobremenitveni) zlom nastane zaradi ponavljajočih obremenitev kostnine z manjšimi silami (npr. stres fraktura golenice pri tekačih).
Patološki zlomi nastanejo zaradi mehansko oslabljene kostnine pri osteoporozi, kostni tumorjih ali cistah.


Značilnosti, klinična slika, simptomi in znaki:
Bolečina, oteklina, nenaravna oblika, zmanjšana gibljivost in škrtanje kostnih odlomkov (krepitacije) so značilni znaki zlomov.


Prva pomoč:
Zdravljenje na terenu obsega naravnavo, imobilizacijo in protibolečinska zdravila. Dvig in hlajenje prizadete okončine zmanjša bolečino in otekanje.


Naravnavo prepustimo medicinskemu osebju. V kolikor le-to ni na voljo in je pričakovati daljše reševanje (odprave, jamarske nesreče) z obzirno naravnavo lahko poizkusijo tudi laiki. Pred naravnavo ponesrečencu damo protibolečinska zdravila, izdelamo plan imobilizacije, pripravimo potreben material in ponesrečencu razložimo naš namen. Izravnavamo s počasnim, nesunkovitim vlekom vzdolž osi okončine. Ob neuspehu s poravnavo prenehamo in okončino imobiliziramo v najudobnejšem položaju.


Imobilizacija: Z opornico imobiliziramo sklep nad in pod zlomom. Izjeme: zlom gležnja in zlom zapestja (imobiliziramo le do kolena oziroma komolca) in zlom ključnice (ruta pestovalnica). Kostne izbokline po potrebi podložimo oz. imobiliziramo previdno, da s pritiskom ne poškodujemo kože. Za imobilizacijo uporabljamo trikotne rute, povoje in opornice, v GRS največkrat uporabimo vakuumske opornice. V sili lahko improviziramo (oblačila, oprema, palice,..).


Preverjanje prizadetosti žil in živcev: Pred in po naravnavi oz. imobilizaciji ter med transportom moramo preverjati prizadetost mehkih tkiv, žil in živcev (bledica, pomodrelost, pulzi, mravljinčenje oz. motnje občutka), ki jih z ustreznim položajem in imobilizacijo odpravimo ali vsaj omilimo.


Sezuvanje obuvala pri zlomu spodnje okončine: pred imobilizacijo čevelj sezujemo, če to lahko naredimo brez hujših bolečin ali ovir. Tako preprečimo utesnitev zaradi otekanja, hkrati pa s pregledom stopala lahko preverimo stanje okončine (bledica, pomodrelost, pulzi, mravljinčenje, gibljivost prstov) pred in po imobilizaciji.
Najprej razrahljamo vezalke (odpnemo zaponke), nato čvrsto fiksiramo zlom -primemo nogo pod in nad zlomom. Drugi reševalec pa z obema rokama širi odpet čevelj in ga previdno vleče navzdol. Če je ta postopek boleč ali pa ne poteka gladko, s sezuvanjem prenehamo in nogo imobiliziramo preko čevlja!
Če je predviden hiter, kratek transport in poškodovani nima mravljinčenja ali hujših bolečin v nogi, lahko pri zvinu/zlomu gležnja čevelj le zrahljamo in zlom imobiliziramo preko čevlja. Sezujemo ga vedno ob daljšem transportu in stopnjujoči bolečini.


Zlomi ključnice
So posledica padca na ramo ali direktnega udarca. Deformacijo ponavadi lahko otipamo. Bolečina onemogoča uporabo zgornje okončine na poškodovani strani.
Najprimernejša je imobilizacija z ruto pestovalnico.

Slika: Ruta pestovalnica

Zlomi nadlahtnice, rame, komolca ali podlahtnice
Potrebna je imobilizacija z vakuumsko opornico ali z ruto pestovalnico. Okončino dodatno povijemo ob trup. Poškodovano podlaket predhodno učvrstimo z opornico. Improviziramo lahko z oblačili (npr. spodnji del majice ponesrečenca uvihamo preko poškodovane okončine in jo učvrstimo s pasom).


Zlomi zapestja
Nastanejo pri padcu na iztegnjeno roko. Vidna je boleča deformacija končnega dela koželjnice, redkeje podlahtnice. Zlom imobiliziramo z opornico (vakuumska, Kramerjeva ali SAM splint). Poškodovano okončino namestimo v ruto pestovalnico.

Slika: Imobilizacija zapestja s SAM splint opornico


Zlomi prstov
Direktni udarci lahko povzročijo zlome ali izpahe prstov z bizarnimi deformacijami. Prst izravnamo s potegom (to lahko stori tudi ponesrečenec sam) in ga s povojem imobiliziramo ob opornico (Bohlerjeva opornica, SAM splint). Prste na nogi povijemo ali nalepimo ob zdrav prst.
Zlomi stegnenice
So redki, vendar zaradi možnosti velike izgube krvi (tudi pri zaprtem zlomu) potencialno nevarni zlomi. Spodnji ud je navadno skrajšan, rotiran navzven in negibljiv. Stegno je oteklo, deformirano in patološko gibljivo. Bolečino in morebitno krvavitev zmanjša naravnava z vlekom in imobilizacija. Na terenu je najenostavnejša imobilizacija s povijanjem ob zdravo okončino. Najprimernejša je ekstenzijska opornica (Kendrick traction device-KED), v GRS se največkrat poslužujemo vakuumske blazine. Za transport ponesrečenca so potrebna nosila.

Slika: Improvizirana imobilizacija stegnenice z vlekom

Slika: Imobilizacija ob zdravo nogo


Slika: Kendrick traction device


Poškodba kolka in kolena
Poškodba kolka je pogostejša pri starejših, večinoma gre za zlome. Pri poškodbi kolena, gre najpogosteje za okvaro mehkih tkiv-meniski ali ligamentov-kit. Koleno se ob taki poškodbi lahko zaskoči, ne poskušamo ga zravnati s silo, temveč ga imobiliziramo v prvotnem položaju. Izpahov kolka prav tako ne poskušamo naravnati. Imobiliziramo jih v položaju, ki je za poškodovanca najmanj boleč. Sklep hladimo, če je možno naj bo poškodovana noga v dvignjenem položaju. Obvezno preverimo pulz in občutek za dotik na oddaljenem koncu.

Slika: Imobilizacija kolena


Zlom goleni
Nastane najpogosteje ob fiksiranem gležnju (smučarska obutev, zdrs noge v luknjo). Zaradi tankega sloja mehkih tkiv nastane pogosto odprt tip zloma. Imobiliziramo z veliko vakuumsko opornico – od kolka do prstov, pred namestitvijo vlečemo za gleženj, tako zmanjšamo bolečino. Pri odprtem zlomu najprej oskrbimo rano (sterilno pokrijemo in nežno povijemo). Če nimamo vakuumske opornice imobiliziramo s povijanjem ob zdravo okončino. Med transportom naj bo noga v dvignjenem položaju.

Zlomi gležnja
Nastanejo pri zvinu gležnja in padcu z višine. Enostavne zlome je na terenu težko ločiti od zvina. Pri večjih silah lahko pride sočasno do izpaha gležnja.
Obutev nežno sezujemo in gleženj imobiliziramo z dokolensko opornico. Morebiten izpah je potrebno čim prej naravnati z enakomernim vlekom za peto in stopalo, saj v nasprotnem primeru grozi odmrtje raztegnjenih mehkih tkiv.


Odprti zlomi
Odstranimo večje vidne tujke (če ti niso zapičeni v rano). Rano pokrijemo s sterilno gazo in nežno povijemo s povojem. Morebitno krvavitev zaustavimo s pritiskom (tamponado). Rane ne spiramo ali razkužujemo. Sterilno gazo zmočimo s fiziološko raztopino, v kolikor je na razpolago. Imobiliziramo kot zaprte zlome.


Izpahi


Ob izpahu sklep izpade iz naravnega položaja in tako tudi ostane. Gibljivost sklepa je bolečinsko skoraj povsem zavrta. Ob ustrezni sili lahko pride do izpaha vsakega sklepa, najpogosteje pa ramena, prstov in komolca. Pri izpahu pride do poškodbe obsklepnih tkiv, zato je vsak izpah potrebno jemati resno. Specialistična obravnava je potrebna tudi po uspešni naravnavi.
V kolikor nismo izkušeni, izpahov ne poskušamo naravnati. Okončino imobiliziramo v najbolj ugodnem (najmanj bolečem) položaju. Izjema so izpahi prstov, ki jih enostavno izravnamo s potegom.


Zvini


Zvin je poškodba sklepa pri kateri pride do natega sklepne ovojnice in vezi s posledično oteklino in bolečino. Lahko se pretrgajo sklepne vezi, poškoduje hrustanec, odlomijo kosti, zato je priporočljiv pregled pri zdravniku, da oceni dodatne poškodbe.
Na terenu poškodovano okončino imobiliziramo, dvignemo in hladimo, ponesrečencu ponudimo analgetike.

Poškodbe mehkih tkiv (mišice, vezi)


Lokalna bolečina in omejena funkcija po poškodbi lahko kaže na poškodbo mišic ali vezi (nateg, delno ali popolno pretrganje). Največkrat je poškodba na spodnji okončini, kar onemogoča hojo. Na terenu ni pomembno, da natančno ugotovimo, katere strukture so poškodovane. Poškodovano okončino imobiliziramo, dvignemo in hladimo, ponesrečencu ponudimo analgetike.


Povzetek 


Pri odprtih zlomih rano sterilno pokrijemo in zaustavimo krvavitev. Zlome imobiliziramo v položaju, ki je za poškodovanca najbolj udoben. Pravilna imobilizacija zahteva imobilizacijo sklepa nad in pod zlomom. Pred in po imobilizaciji obvezno preverimo pulz in občutek (mravljinčenje, motnje občutka) na mestu oddaljenem od zloma. Če smo vešči poskusimo zlom vsaj delno naravnati. Tudi zlomi lahko ogrozijo življenje, zato mora biti transport hiter in obziren.


Literatura
Brunello A. G., Walliser M., Hefti U, Outdoor and Mountain Medicine. Bern: Swiss Alpine Club SAC; 2014.
McRae R. Pocketbook of Orthopaedics and Fractures 2nd ed. London: Churchill Livingstone Elsevier; 2006.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika