Reševanje iz previsov

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Postopek reševanja iz previsnih opremljenih smeri vključuje tri glavne faze:

  • Pristop do ponesrečenca ter izdelava sidrišča;
  • Prevzem ponesrečenca in njegov spust do tal;
  • Odstranitev opreme iz stene.


Vsebina

Potrebna oprema

  • Statična vrv v transportni vreči (dolžina glede na razmere, upoštevaj zanke);
  • Plezalni pas;
  • Čelada;
  • Plezalke – opcija - teleskopska palica;
  • Desonder;
  • Nožna in prsna prižema s povezavo in stopno zanko;
  • Gri-gri, ali grilon, ali (mini) traksion
  • 2,5 do 3 m dolg konec plezalne vrvi z osmicama na vsakem koncu;
  • Najlonski trakovi – zanke (za prsno zanko ponesrečenca, dinamično sidrišče…)
  • Delovna popkovina – mamut najlonski trak,
  • Vponke z matico (Osp – min.20);
  • Sistemi (komplet dveh vponk z najlonskim trakom) (Osp – min 10);
  • Pomožna vrvica cca. 10 m;
  • Radijska postaja (mobilni telefon);
  • Prva pomoč;
  • Nož.



Pristop do ponesrečenca

Potrebno opremo  prinesemo iz doline na rob stene. Reševalec naj pri tem hrani moči za delo v steni. Reševalec si  porazdeli opremo ter v sidrišče vpne konec statične vrvi, transportno vrečo z vrvjo pa si obesi na plezalni pas med noge. Pri tem je pozoren na dvoje, da je na drugem koncu vrvi vozel, pravzaprav dva in da s pravilnim vpetjem vrvi prepreči njeno drgnjenje ob skale. Na statični vrvi je vpet desonder s katerim se reševalec spušča v steno. Ko se reševalec enkrat vpne v desonder, je v njem vpet dokler ne doseže tal oz. do začetka vzpenjanja nazaj ob vrvi. Med spuščanjem na statični vrvi, ki jo sproti vleče iz transportne vreče, po potrebi izdeluje osmice, ki jih vpenja v kline – svedrovce in druga varovala v steni, pri čemer pusti toliko proste vrvi, da le-ta tvori ohlapne zanke.

Pri izdelavi zank je potrebno puščati dovolj velike loke vrvi (spust za drugega reševalca do višine klina z vpeto osmico, ali celo malo pod njega, mora biti vertikalen, horizontalno pa se do klina potegne sam), medtem, ko morajo biti osmice na statični vrvi, ki jih vpenjamo v kline čim manjše. Oboje je pomembno tako pri spuščanju, kot pri vračanju iz stene.

Navzdol plezamo od klina do klina s tehniko A0, plezanje pa kombiniramo z nihanjem. Vendar je nihanje zaradi teže transportne vreče med nogami oteženo. Za ohranitev smeri,med posameznimi vpetimi osmicami, uporabimo plezalne komplete ali vponke, v katere ne vpenjamo osmic temveč samo vrv.

V klin, v katerega nameravamo vpeti osmico, najprej vpnemo vponko z matico in jo privijemo. Sledi vpetje reševalca v to isto vponko z matico na delovni popkovini, ki ob sprostitvi desonderja prevzame težo reševalca. Iz desonderja nato povzamemo dovolj vrvi za izdelavo zanke in  osmice, ki jo nato z dodatno vponko vpnemo v privito vponko v klinu. Ob tem desonderja ne izpenjamo, ves čas ostaja vpet in nam nudi dodatno varovanje. Sledi poteg reševalca proti klinu, pri čemer zategne vrv v desonderju, ki tako prevzame težo reševalca. Po tem lahko izpnemo delovno popkovino in nadaljujemo s spustom. Za poteg h klinu lahko uporabimo stopno zanko, speljano skozi vponko v klinu .

Kot zelo primerno se je izkazalo, da je za reševalcem, ki se spusti v steno, za takojšen spust v steno pripravljen t.i. reševalec 2. Med seboj sta povezana z radijsko zvezo, v steno pa se spusti na klic prvega reševalca, kateremu lahko prinese dodatno vrv, drugo opremo, če je prvi utrujen ga lahko zamenja pri napredovanju navzdol, lahko pa se spusti do mesta ponesrečenca in po tem, ko se prvi reševalec po uspešnem posredovanju še sam spusti na tla, drugi reševalec ob vračanju na rob, iz stene pobere vso opremo.



Prevzem ponesrečenca in njegov spust do tal


Ko reševalec prispe v vpadnico ponesrečenca izdela sidrišče za vpetje zadnje osmice na statični vrvi po kateri se spušča in ki bo od tu naprej obremenjena s težo dveh teles. Za sidrišče reševalec uporabi vsaj dva svedrovca, ki ju dinamično poveže z najlonskim trakom, ki mu na enem delu izdela še kravatni vozel za skrajšanje padca v primeru, da en od svedrovcev popusti. Izjemoma, če so svedrovci in kamenina dobri, je dovolj tudi en sam klin. Idealna so že izdelana sidrišča v steni.

Slika: Reševalec v vpadnici ponesrečenca

Slika: Dinamično sidrišče na dveh svedrovcih.


Pomembno je, kar velja tudi za vsa dotedanja vpetja osmice, da vrv iz osmice izhaja prosto ter da se ne tare ob skale, kar vrv sicer lahko poškoduje celo do pretrganja.
Slika: Vpeti v najlonski trak, povzamemo statično vrv

Slika: V sidrišče vpeta osmica na statični vrvi


Slika: Desonder povsem približamo osmici


Slika: Izpnemo popkovino in nadaljujemo s spuščanjem


Reševalec preveri dolžino vrvi, ki mu je še preostala v transportni vreči, tako da konec vrvi spusti do tal. Nadaljuje s spustom in se zaustavi dober meter nad ponesrečencem tako, da desonder aretira. Ponesrečenca načeloma lahko z najlonskim trakom vpne v njegov pas, na drugi strani pa z dodatno vponko v vponko svojega desonderja ter ob sodelovanju ponesrečenčevega soplezalca, ki nekoliko popusti varovanje, težo ponesrečenca počasi prevzame najlonski trak. Postopek je pomemben zaradi preprečitve sunkovitih obremenitev.

Če reševalec na sodelovanje ponesrečenčevega soplezalca ne more računati, potem prevzem ponesrečenčeve teže izvede s pomočjo kratkega konca plezalne vrvi, ki jo z osmico in vponko vpne v ponesrečencev pas, spelje skozi gri-gri na vponki vpeti v vponko z reševalčevim desonderjem. Na koncu vrvi, ki izhaja iz gri-grija, s pomočjo prižeme izdela stopno zanko. Ko reševalec stopi v zanko s svojo težo dvigne ponesrečenca, pri čemer ponesrečenca dviguje tudi z rokami. Gri-gri, ali druga ustrezna naprava poskrbi, da ponesrečenec ne zdrsne nazaj v prvotni položaj. S tem manevrom doseže enakomerno in postopno obremenitev statične vrvi ter razbremenitev ponesrečenčeve plezalne vrvi, ki jo sedaj morda lahko odveže, še verjetneje pa jo odreže. Reševalec namesti ponesrečencu prsno zanko iz najlonskega traku.

Pozor! Tudi na drugem koncu kratke vrvi mora biti izdelana osmica, da po kakšnem nesrečnem spletu okoliščin reševalec ne izgubi ponesrečenca.

Slika: Vpetje ponesrečenca s koncem plezalne vrvi

Slika: S pomočjo lastne teže ter dodatnim dvigom z rokami, reševalec prenese težo ponesrečenca na statično vrv


Preden odveže, odpne, ali prereže plezalno vrv ponesrečenca, reševalec preveri položaj soplezalca ponesrečenca. Šele ko ugotovi, da je ustrezno zavarovan, prereže plezalno vrv. Reševalec nadaljuje spust do tal, skupaj s pripetim ponesrečencem.

Slika: Dvig še enkrat

Slika: Namestitev prsne zanke


Običajno nato do tal spusti še soplezalca ponesrečenca, do katerega pride tako, da se povzpne nazaj po statični vrvi do vpete osmice. Od tu nadaljuje z napredovanjem navzdol po

steni do ponesrečenčevega soplezalca, enako kot v pristopu do ponesrečenca in tudi do tal ga spusti z enakim manevrom, v kolikor se do tal, po reševalčevi statični vrvi, soplezalec ne more spustiti sam.


Odstranitev opreme iz stene


Po zaključenem spustu, z vzpenjanjem nazaj ob vrvi, reševalec iz stene pobere opremo. Pri tem si za preprečitev neprijetnega nihanja lahko pomaga s pomožno vrvico, s katero se z izpetega klina spusti v vpadnico naslednjega (lahko tudi s polbičevim vozlom na pasu).
Vrvi reševalec ne meče v dolino, temveč jo povleče navzgor na rob stene. Pomaga si lahko s škripcem.


Za konec

Možna je kombinacija s klasičnim reševanjem z vrha, pri čemer se uporabi opisana tehnika napredovanja navzdol, da se doseže ponesrečenca. Pri tem reševalec za seboj vleče jeklenico ali še dva statika, spušča oziroma navzdol napreduje pa sam. Ko doseže ponesrečenca, sledi klasično reševanje.

Pri napredovanju navzdol si reševalec lahko pomaga tudi s teleskopsko palico, ki pa je zaenkrat tako redka, da jo takrat, ko bi jo sicer potreboval, zagotovo ne bi dobil. Tudi tovrstna posredovanja so redka, zato se podkomisiji zdi primernejši način reševanja s sredstvi, ki so pri plezanju in reševanju običajna in vedno pri roki.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč