Sidrišča v skali

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Sidrišče v reševalni akciji


Izbira prostora za delovišče in izdelava sidrišča je eno izmed najzahtevnejših in najobčutljivejših opravil v tehniki reševanja.
Pri izbiri prostora za delovišča je treba upoštevati pristop in sestop, smer transporta in potek reševalne akcije. Na delovišču moramo zagotoviti največjo možno varnost vseh sodelujočih v reševalni akciji (varovanje in samovarovanje). Še posebno moramo upoštevati nevarnost padajočega kamenja.
Pred izdelavo sidrišča poskrbimo za zanesljivo varovanje in samovarovanje (vrvna ograja) vseh, ki sodelujejo pri izdelavi sidrišča in pri delu na delovišču.
Za izdelavo pritrdilnih točk prednostno uporabljamo svedrovce. Kadar nimamo svedrovcev, uporabimo kline, ledne vijake, metulje, zagozde, smuči, cepine in druge alpinistične pripomočke, za katere veljajo pravila o nameščanju, ki jih določa tehnika alpinistov, ki jo morajo obvladovati vsi aktivni reševalci GRZS. Za izdelavo pritrdilnih točk lahko uporabimo tudi trdne naravne razčlembe v steni in dobro vraščena drevesa ali ruševje.
Koliko in kakšne pritrdilne točke bomo v dani situaciji uporabili za izdelavo sidrišča, odloči vodja delovišča. Velja splošno pravilo, da za sidrišče uporabimo vsaj tri dobro nameščene svedrovce ali najmanj štiri dobro zabite kline, ki ne smejo biti zabiti v isti razpoki.
Za vse vrste sidrišča velja, da morajo biti matice na vponkah privite in obrnjene stran od stene. Na vponkah, ki imajo samozaporna zapirala, je le-te pred uporabo sidrišča treba preizkusiti (npr. vponke push twist) .
Vponke in obremenjena vezava sidrišča ne smejo ležati na ostrih robovih.


Uporaba svedrovcev za pritrdilne točke


Svedrovci, ki jih uporabljamo za reševalno delo, morajo biti v skladu s standardom EN795 in EN959 ali pa morajo imeti potrdilo o skladnosti. Najbolj uporaben svedrovec v GRZS je svedrovec s tulko, ki se pri privijanju matice razširi (ekspanzijski svedrovec).
Mere svedrovcev, ki jih uporabljamo za reševalno delo so:

  • zunanji premer sider najmanj 10 mm,
  • dolžina sider najmanj 60 mm.
Slika: Svedrovec

Zelo pomembno je, da so svedrovci nameščeni v trdni kamenini in po možnosti čimbolj narazen drug od drugega (najmanj 40 cm). Pri nameščanju svedrovcev moramo upoštevati navodila proizvajalca.
Nosilnost teh svedrovcev je odvisna od namestitve, kamenine in smeri obremenitve glede na os svedrovca. Nosilnost dobro nameščenega svedrovca v trdni skali je pri pravokotni obremenitvi na os svedrovca 25 kN, pri obremenitvi v smeri osi svedrovca pa 18 kN.
Preden zavrtamo luknjo, je treba poravnati površino, na kateri bo ležalo uho svedrovca. Luknje za svedrovce zvrtamo z vrtalnikom, zato je zelo pomembno redno vzdrževanje vrtalnikov in polnjenje akumulatorjev. V izjemnih primerih lahko zavrtamo luknjo ročno, z ročnim tolkačem Rocpecker P26210 proizvajalca Petzla, ki je namenjen za ročno izdelavo lukenj s premerom 10 mm.
Najpogosteje uporabljeni svedrovec v GRZS je svedrovec P32 proizvajalca Petzla. Uporablja se tudi sidro domačega proizvajalca Trifixa v kombinaciji z ušesom ,,COEUR P34050” proizvajalca Petzla.

Slika: Namestitev svedrovca

Za svedrovec P32 zvrtamo s svedrom premera 10 mm najmanj 55 mm globoko luknjo.
Sidra proizvajalca Trifixa z zunajim premerom 10 mm imajo različne dolžine. Za reševalno delo sta primerna tipa TSA M10x60 in TSA M10x75. Za sidro TSA M10x60 je globina vrtanja s svedrom premera 10 mm najmanj 50 mm, za sidro TSA M10x75 pa najmanj 65 mm

Postopek

  1. Poravnamo skalo in preverimo trdnost kamenine na mestu, kjer bo ležalo uho svedrovca.
  2. Vrtamo pravokotno na površino kamenine. Med vrtanjem sveder večkrat izvlečemo, da iz luknje odstranimo prah. Luknjo po vrtanju izpihamo.
  3. Svedrovec pripravimo tako, da na vijak nasadimo uho in privijemo matico toliko, da iz nje gledajo trije navoji vijaka.
  4. Svedrovec potisnemo v luknjo in ga s kladivom zabijemo do ušesa. (Pozor! Zabijamo le na čelni strani vijaka).
  5. Privijemo matico, ki izvleče sidro toliko, da tuljka zagrabi v kamenino. To se zgodi po 2 do 4 polnih obratih. Če po 7 obratih tuljka še vedno ne zagrabi (ni upora), pomeni, da je izvrtana luknja prevelika ali pa je kamenina slaba. Tak vijak ni uporaben, zato ga moramo izvleči ali iz njega sneti uho, da ga ne bi uporabil kdo drug. Pomembno je, da leži privita matica s celo čelno stranjo na površini ušesa.


Porazdelitev obremenitve na pritrdilne točke


Pritrdilne točke naj bodo med seboj oddaljene najmanj 40 cm. S plezalno vrvjo oz. neskončnimi trakovi nasilnosti najmanj 20 kN (v nadaljevanju: trak) je treba izdelati takšno vezavo, da bo center sidrišča (to je točka, v katero se stekajo prameni trakov oz. plezalne vrvi in je prijemališče za glavno obremenitev na sidrišče) oddaljen od pritrdilnih točk toliko, da bo kot med prameni manjši od 600.

Odločitev o tem, kakšno sidrišče bomo uporabili, je odvisna od terena na katerem bo potekala reševalna akcija in od izbrane tehnike reševanja.

Slika: Porazdelitev sil na sidrišču


Fiksno sidrišče


Pri fiksnem sidrišču se center sidrišča ne prilagodi spremembi smeri obremenitve, prameni vezave sidrišča so po spremembi smeri obremenitve neenakomerno obremenjeni.
Fiksno sidrišče izdelamo na najmanj treh pritrdilnih točkah, ki so na treh dobro nameščenih svedrovcih ali na najmanj štirih pritrdilnih točkah, ki so narejene z drugimi alpinističnimi pripomočki (klini, ki ne smejo biti zabiti v isti razpoki, lednimi vijaki, metulji, zagozdami, smučmi, cepini itd.). Za pritrdilne točke lahko uporabimo tudi naravne razčlembe v steni ter dobro vraščena drevesa in ruševje.


Osnovno fiksno sidrišče
Postopek
Sidrišče izdelata dva reševalca s plezalno vrvjo. Prvi reševalec prične z izdelavo sidrišča tako, da v krajno vponko vpne plezalno vrv z osmico. Vrv nato poda drugemu reševalcu, ki stoji v smeri obremenitve sidrišča približno 0,5 m oddaljen od bodočega centra sidrišča. Drugi reševalec zadrži nastalo zanko in poda del
plezalne vrvi prvemu reševalcu, ki vpne plezalno vrv v drugo vponko. To ponovita tolikokrat, da prvi reševalec vpne v zadnjo vponko plezalno vrv z osmico in s tem zaključi vezavo sidrišča. Ostanek plezalne vrvi zvije in z osmico vpne konec plezalne vrvi v krajno vponko. Nato drugi reševalec potegne pramene in natančno določi smer obremenitve tako, da so vsi prameni enakomerno obremenjeni v smeri bodoče obremenitve. Z eno roko drži za konec vse zanke, z drugo roko pa prime vsa pramena na mestu, kjer bo kasneje izdelal osmico. Prvi reševalec zatem izdela na vseh vmesnih vponkah sidrišča ohlapne bičeve vozle, privije matice na vponkah ali preveri samozapornost zapiral na vponkah. Drugi reševalec nato potegne pramene sidrišča v smeri bodoče obremenitve toliko, da se zategnejo bičevi vozli, in izdela z vsemi prameni osmico. Ta osmica je center središča, ki mora biti na takšnem mestu, da bodo med obremenitvijo sidrišča, vsi prameni vezave enakomerno obremenjeni.
Slika: Fiksni sidrišče

Dvojno fiksno sidrišče
Na enak način kot osnovno fiksno sidrišče izdelamo tudi dvojno fiksno sidrišče z eno ali dvema plezalnima vrvema.
Slika; Dvojno fiksno sidrišče

Fiksno sidrišče na trdnih razčlembah v steni, na drevju ali ruševju

Pred uporabo razčlemb v steni, dreves ali ruševja za pritrdilne točke, moramo biti prepričani o zadostni nosilnosti teh točk.
Če uporabimo za vezavo plezalno vrv, jo najmanj trikrat ovijemo okoli pritrdilne točke (pazimo na ostre robove), določimo smer obremenitve in z vsemi prameni izdelamo osmico. Ostanek vrvi zvijemo in konec vrvi z osmico pritrdimo v sidrišče.
Če uporabimo za vezavo sidrišča trak, uporabimo dva enako dolga trakova, ki ju ovijemo okoli pritrdilnih točk.
Slika; Sidrišče na drevesu

Alpinistična sidrišča so prikazana in opisana na strani Alpiročnika.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč