Sneg, snežna odeja, led in plazovi

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Sneg

Lavinski večjezični slovar

Sneg kot padavina

Snežinke s svojimi čarobnimi in raznolikimi oblikami že od nekdaj privlačijo človeško radovednost. So praprotasti snežni kristalčki z osnovno obliko pravilnega šestkotnika. Niti dve snežinki naj ne bi bili povsem enaki, zato je verjetnost, da bi v štirih milijardah let Zemljine zgodovine padli dve enaki, zelo majhna. Vsaka snežinka je zgodba zase, »pismo z neba«, kot pravi raziskovalec snega Ukičiro Nakaja, zmes pravilnih vzorcev in naključnosti, zmes čistih oblik in neurejene nametanosti.
Številni fiziki in matematiki se že od 17. stoletja ukvarjajo s snežno raznolikostjo in poskušajo pojasniti lastnosti snežnih kristalov. Tako je danes poznanih (in dokumentiranih) na tisoče različnih oblik snežink.
Za prepoznavanje snežinkinih lastnosti se od leta 1951 najpogosteje uporablja klasifikacija Mednarodne komisije za sneg in led, ki loči sedem glavnih oblik snežnih kristalov: ploščati, zvezdasti, stolpičasti, igličasti kristali, prostorski dendriti, stolpci s krajci in drugih nepravilnih oblik. Dodali so še tri zvrsti zmrznjenih padavin: mehka toča, sodra (babje pšeno) in toča.
Zgodba snežinkinega »rojstva« se začne z izparevanjem vlage, vode iz oceanov, rek, jezer ... v zrak. Če vzamemo »delček« takšnega vlažnega zraka in ga ohladimo, postane prenasičeno vlažen in presežek vodne pare se začne kondenzirati. Za kondenzacijo potrebujemo še kondenzacijska jedra. To so ponavadi prašni delci, okrog katerih se lahko naberejo molekule vode. Tako nastanejo vodne kapljice, npr. jutranja rosa ali dežne kapljice. Tudi oblaki, bodisi deževni bodisi snežni, niso nič drugega kot ogromna zbirka takšnih vodnih kapljic, razpršenih v zraku. Pozimi, ko temperatura zraka začne padati pod temperaturo ledišča vode (0 stopinj C), začnejo vodne kapljice v oblakih pri približno minus 10 stopinjah zmrzovati. V nastajajočem kristalu ledu začnejo takrat na kondenzacijskih jedrih zmrzovati prve molekule vode, ki gradijo strukturo s šesterokotno simetrijo. Najpreprostejša snežinka dobi svojo obliko, ko ledeni kristali zrastejo do oblike pravilne šesterokotne prizme, velike nekaj milijonink metra.
Rast snežink je močno odvisna od temperature v oblaku in prenasičenosti zraka, torej od količine vodne pare, ki se lahko kondenzira na kondenzacijskih jedrih. Ker so snežni kristali tako majhni, so atmosferske razmere (temperatura in vlažnost) v njihovi neposredni okolici na vseh šestih stranicah prizme skoraj povsem enake, kar vpliva na enakomerno rast kristalov v vseh smereh in ohranjanje pravilne, šesterokotne simetrije snežink. Posamezni snežni kristali se pogosto združijo v rahlo povezane kosme, v snežinke milimetrskih velikosti. Kadar pa je sneg moker in lepljiv, se snežni kristali povežejo v velike snežinke, ki lahko dosežejo velikost tudi do nekaj centimetrov v premeru.
Največ snežnih padavin se zgodi pri temperaturah okrog ledišča, to je okrog nič stopinj C. Eden najpomembnejših vzrokov za pojav padavin je količina vlage v zraku. Iz vsakdanjih izkušenj pa vemo, da je toplejši zrak bolj vlažen od hladnega, kar pomeni, da vsebuje več vodne pare, ki je ključnega pomena tudi za rast snežnih kristalov. Zato je Antarktika zaradi izredno nizkih temperatur poznana kot najbolj sušen kontinent.

Nove vrste snega


-PUHEC, 10 – 30 kg ⁄ m3, pada v hudem mrazu (-15o C) v brezvetrju, suh, nesprijet sneg, ne da se stisniti v kepo.
-PRŠIČ, 30 – 60 kg ⁄ m3, pada v mrzlem vremenu, suh, nesprijet sneg, ne da se stisniti v kepo.
-JUŽEN SNEG, 60 – 150 kg ⁄ m3, pada okrog 0o C, da se stisniti v kepo, med sneženjem se kristali sprimejo v velike kosme (do 5 cm), lepi se na smuči in sprijema v cokle na derezah.
-BABJE PŠENO, SODRA na snežinke med padanjem skozi oblak podhlajene vodne pare primrznejo kapljice in oblikujejo kroglice – babje pšeno ali pa polstožec – sodra
-TOČA, ledena zrna nastanejo iz sodre ali iz velikih vodnih kapelj in se debelijo med padanjem skozi nevihtni oblak.
-SREŽ, veliki ledeni kristali nastanejo v mrzlih, jasnih in brezvetrnih nočeh s sublimacijo vodne pare na podhlajenih tleh, snegu, skalah, vejah, itd.
-IVJE: - mehko ivje – sublimacija vodne pare na podhlajenih predmetih, v mrazu tudi na laseh in bradi.
- trdo ivje raste proti vetru iz podhlajenih kapljic megle, ki na močno
podhlajenih predmetih v trenutku zmrznejo.


Preobrazba snega


Sneg se nenehno spreminja; preobrazba se začne že z nastankom kristala, neha se šele tedaj, ko sneg skopni.
Nizka temperatura preobrazbo upčasni, jo zavira ali tudi ustavi. Temperatura blizu ledišča (0o C) pa preobrazbo pospešuje.
Obstajajo različne vrste preobrazbe:
-DROBLJENJE je mehanska probrazba zaradi sil, ki delujejo na snežni kristal. Kristali spreminjajo svojo prvotno obliko zaradi delovanja vetra – vejavica, lastne teže (pritiska zgornjih plasti na spodnje plasti snežne odeje), pritiska (zunanje sile – teptanje) na snežno odejo in drsenja snežne odeje. Veča se gostota snežne odeje.
-ZRNJENJE je preobrazba kristalov novega snega v kar najbolj okroglo obliko (kristal ima za svojo maso preveliko površino, zato razlika v parnih tlakih na konicah kristala in v vdolbinah premesti vodne molekule v vdolbine; proces pospeši višja temperatura).
Vodne molekule pa prehajajo tudi iz manjših zrn na večja, dokler niso vsa približno enaka.
Na stičnih mestih se zrnca sprimejo, primrznejo drugo na drugo, nastajajo vezi – sintranje (mostički, vratovi). Snežna odeja postane zelo trdna, celo nekoliko elastična. S tem se povečata njena stabilnost in varnost pred snežnimi plazovi, ne nazadnje pa to vpliva tudi na obstojnost in trajnost snežne odeje.
-SREŽENJE temperaturne razlike v snežni odeji povzročijo pretok vodne pare od predelov z višjo k predelom z nižjo temperaturo, kjer sublimira na zrncih snega, ki tako postajajo vedno bolj robata, dobivajo ravne mejne ploskve in se na koncu spremenijo v votle, čašaste kristale ali grobe šesterokotne piramide. To je globinski srež, ki mu glede na lastnosti in obliko pravimo tudi plovni, tekoči sneg. Nastajanje globinskega sreža se v precejšnji meri prepreči s teptanjem in utrjevanjem snežne odeje, s čemer se iz snega izstiska zrak in prekinejo zračne pore.
Globinski srež se ohrani pozno v pomlad, ko prepojen z vodo, kot gnilec še bolj oslabi stabilnost snežne odeje in poveča nevarnost plazov mokrega snega, s katerimi se pobočje pogosto vse do tal otrese snežnega bremena (talni plazovi).
-SRENJENJE, ODJUGA sončno sevanje, toplota in dež povzročajo oblivanje snežnih zrnc z vodo, ki ob ohladitvi zmrzne in spoji več zrn. Gostota snežne odeje se hitro in občutno veča, nastajajo različni srenci, zrnec in gnilec.
Ko je vode toliko, da premoči odejo do nepropustne plasti (npr. sloj srena, ledena lamela), ustvari na njej nevarno drsno plast ali pa zamrzne v ledeno lamelo – ta je praktično brez trenja.
-TAJANJE IN ZMRZOVANJE je mehanizem probrazbe v vlažnem in mokrem novem snegu, ki poteka ob občasnih otoplitvah zaradi sončevega obsevanja, toplega vetra in dežja. Po večkratnem tajanju in zmrzovanju nastanejo med zrni vezi, ki jih povežejo v robate sprimke in gruče zrn. Na snežni odeji nastaja skorja; sprva tanka osrenica, ki se po več zaporednih taljenjih in zmrzovanjih odebeli v trdnejši sren. S pomladno odjugo se osreni vsa, tudi prvotno suha snežna odeja preide v debelozrnat srenec.
Če temperatura snega ponoči ali ob siceršnji ohladitvi pade pod 0o C, sneg in voda postopoma zmrzneta (zmrzovanje poteka od površja proti notranjosti) v zelo trdno gmoto, stabilnost snežne odeje se s tem močno poveča, vendar pa zmrzovanje poteka zelo počasi, voda v notranjosti ostaja tekoča, v pomladanskem času je zaradi vsebnosti vode v nižjih plasteh lahko razlog za nastanek talnega plazu (gnilec).

Stabilnost snežne odeje


Norveška metoda stabilnosti snežne odeje

S to metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti. V ta namen moramo nujno predhodno določiti te plasti (pri prerezu snežne odeje). S testom določimo silo, ki je potrebna za poteg/premik snežnega trapeza na šibki plasti. Rezultat je mera za stabilnost snežne odeje. Test vsebuje le tri stopnje za oceno stabilnosti, a je vseeno primerljiv s predhodno razvitim zrušilnim blokom (švicarsko metodo). Malenkost modificirana je metoda »shovel shear test« (Schärer, 1988), ki je ugotovil da je metoda primerna za določanje šibkih plasti, ampak potrebuje veliko testov, da dobimo zanesljiv rezultat.


Izdelava-tehnika:
V sneg izkopljemo luknjo. Po ogledu snežne odeje (snežni profil) in določitvi plasti, ki bi lahko bile vzrok za nastanek plazu, prednjo stranico odrežemo pravokotno na podlago. S površine odstranimo nov nesprijet sneg, nato na površini začrtamo klado v obliki trapeza z dimenzijami osnovnice 80cm (4 širine lopate), višine 60cm (3 lopate) in zgornja stranica 20cm (1 lopata). Tak trapez ima površino 0,3m2 (desetino površine zrušilnega bloka).
Če je preizkusna plast debelejša kot je višina lopate, moramo odstraniti toliko snežne odeje, da lahko nemoteno delamo preizkus.

Slika: Shematski prikaz norveške metode
V snegu z lopato zarežemo trapez do ustrezne globine (najmanj do prve kritične plasti), nato prepognemo lopato in jo položimo v zarezo na zgornji stranici, pri tem smo zelo pozorni na globino-lopato zasadimo v sneg le do drsne- plasti - tiste, za katero predvidevamo da je kritična drsna plast. Lopato z eno roko držimo navznoter, z drugo pa vlečemo ročaj vzdolž pobočja navzdol. Opazujemo oznake na ročaju-dinamometru in ob premiku snežne klade odčitamo kakšna sila je bila potrebna, da smo snežno klado premaknili. Na takšen način preizkusimo tudi nadaljne kritične plasti, ki nam vzbujajo skrb.
Za učinkovito izvedbo in večjo objektivnost preizkusa je potrebno imeti lopato, ki jo lahko prepognemo za 90° in z vgrajenim dinamometrom v ročaju. Območja na dinamometru so običajno označena z barvami.

Slika: Pri potegu je potrebno pazit, da ne zajamemo globje kot je potrebno
Rezultati preizkusa:
Glede na silo, ki jo moramo uporabiti, da premaknemo snežni trapez, odčitamo iz tabele ustrezno stopnjo stabilnosti. Večja je sila, ki jo potrebujemo za premik trapeza, bolj je sneg sprijet in bolj stabilna je snežna odeja (in obratno).
Slike: Rezultat presoje

Namesto odčitka iz dinamometra na lopati lahko sami ocenimi kolikšno silo smo potrebovali za premik trapeza (majhno, veliko, zelo veliko silo). Močneje kot moramo potegniti za zdrs klade, manjša je nevarnost proženja plazov in nasprotno. Sčasoma si vsak sam (po številnih prerezih in opravljenih preizkusih) izoblikuje »svoj občutek za sneg« oz. oceno stabilnosti posamezne plasti.


S to metodo (in tudi švicarsko) ugotavljamo možnost proženja plazov sprijetega snega . V nesprijetem snegu s tema metodama nimamo kaj početi.
Včasih je na prvi pogled jasno, da je sneg sprijet, včasih pa smo glede tega v dvomih Odgovor nam da enostaven preizkus z lopato: v sneg zarežemo kocko s stranicami 30cm. Če nam to uspe in se kocka ne sesuje tudi ko lopato rahlo stresemo, je sneg sprijet. Če kocke ne moremo izrezati, ker se nam sproti podira, je sneg nesprijet.

Slika: Nesprijet in sprijet sneg


Švicarska metoda – zrušilni blok – preizkus s snežno klado

Ta test so začeli razvijati v Švici (najprej v švicarski vojski, pozneje ga je dopolnil in promoviral Werner Munter, pri razvoju je sodeloval še dr.P. Föhn). Poznamo dve izvedbeni obliki-različni preizkusni površini: izsekan blok trikotne oblike imenovan snežni klin (v tujini Rutschkeil) in blok pravokotne oblike - snežna klada (Rutschblock). Trikotno izvedbo so v Sloveniji zadnjič uporabljali pred več kot 20 leti (preverjanje varnosti ob organizaciji zimskih pohodov na Stol), pozneje pa le še snežno klado, ker je trikotnik težje izsekati in obremenjevati.


V snežno odejo izkopljemo navpično luknjo do tal oziroma do globine 1,5 m. Osnovna stranica klade je široka 2 m. Naklonina pri izdelavi metode je 30°. Ob obeh straneh izkopljemo jarka širine ca. 0,5 m in dolžine 1,5 m prav tako do tal. Te jarke izkopljemo zato, da ločimo klado od ostale snežne odeje in da lahko odţagamo zadnjo stranico klade s pomožno vrvico ali v primeru, da je v snežni odeji kakšna trda plast, s smučko. Že med kopanjem in žaganjem moramo paziti, da nas klada ne pokoplje pod seboj.

Slika: Shematski prikaz švicarske metode

Test nato poteka tako, da na zgornjo tretjino klade stopi smučar. V primeru, da se klada ne poruši, sledi počep smučarja, nato skok s smučmi na nogah. Naslednji preizkus je, da skoči smučar brez smuči na klado. Če se tudi po tem klada ne spelje je ocena drsnosti pobočja varno. Pri vseh poizkusih kjer kopljemo v snežno odejo luknje, moramo te tudi zasuti nazaj.

Slika: Testiranje švicarske metode
Rezultat tetiranja švicarkse metode
Slika: Rezulata testa


CT metoda (Compression test) – tlačni preizkus

Izvedba-tehnika: Izoliramo stolpec dimenzij 30 x 30 cm (z lopato, še lažja je izvedba z ustrezno žago za sneg). Stolpec mora biti dovolj globok, da lahko opazujemo šibke plasti na sprednji zglajeni steni stolpca  (običajno zadostuje globina 100-120cm, ker CT redko prikaže napoke v bolj globokih šibkih plasteh). Višji stolpec je tudi precej nestabilen in lahko pride pri izvajanju udarcev do zavajujočih rezultatov pri globjih šibkih plasteh.

Slika: Izvedba CT testa

Stabilnost snežne odeje je določena glede na to kdaj (pri kakšni obremenitvi-pri koliko udarcih) se poruši šibka plast v stolpcu.


Napoke lahko nastanejo že med samim odkopavanjemločevanjem stolpca od okoliške snežne odeje (ocena »very easy«).

Slika: Napoka med odkopavanjem
Če je potrebno zaradi nagnjenosti površine (strmina) izravnamo vrh stolpca in položimo lopato na vrh stolpca ter začnemo stolpec obremenjevati z udarci z roko po lopati: najprej 10x udarimo s prsti (rahel udarec iz zapestja), če se pri tem pojavi napoka jo ocenimo kot »easy«.


Če med udarjanjem zdrsne ali se zdrobi zgornji del stolpca tako da ne omogoča več enakomernega nadaljevanja bremenjevanja, odstranimo »poškodovani« del stolpca, izravnamo raven nov vrh stolpca in nadaljujemo z udarci.


Nadaljujemo z 10 udarci z roko iz komolca. Vsak neuspeh ocenimo kot »moderate-zmeren«.


Nazadnje udarjamo še 10x z odprto dlanjo ali pestjo z udarci iz rame. Vsak »neuspeh« ocenimo z »hard«. Če šibke plasti ne popustijo to ocenimo z oznako »no failure-ni porušitve« CTN


Možni primeri rezultatov CT metode – zapis rezultata:

Opis rezultata testa
Zapis rezultata
Primer
Razlaga
Zrušitev šibke plasti pri rezanju ali odkopavanju
CT0@...
CT0@25
Porušitev šibke plasti na globini snežne odeje 25 cm ob rezanju stolpca
Prelom pri obremenitvi 1-10 udarcev s prsti iz zapestja.
CT1-10@...
CT9@78
Porušitev šibke plasti se je pojavila pri 9-em udarcu iz zapestja na višini 78 cm
Prelom pri obremenitvi 11-20 udarcev z dlanjo iz komolca
CT11-20@...
CT11@70
Porušitev šibke plasti se je pojavila po 10 udarcih iz zapestja in 1 udarcu iz komolca, na višini 70 cm
Prelom pri obremenitvi 21-30 udarcev z dlanjo iz rame.
CT21-30@...
CT23@55
Porušitev šibke plasti se je pojavila po 10 udarcih iz zapestja,10 udarcih iz komolca ter 3 udarcih iz rame, na višini 55 cm
Ni preloma. Stolpec ostane stabilen.
CT31@...
CT N
Ni porušitve šibkih plasti niti po vseh 30 udarcih (no failure)


Slika: Rezultati presoje stabilnosti
Dobljene rezultate stabilnosti snežne odeje pa nekateri v tujini v grobem razvrstijo tudi po drugačnih stopnjah. Uporabljajo se tudi vmesne stopnje, npr. porušitev plasti itn. To nam da 7 stopenj rezultatov CT metode:
Slika: Rezultati CT testa

V primeru da izvedemo dva CT testa (kar je priporočljivo) in dobimo delno različne rezultate, izračunamo povprečje obeh rezultatov in zapišemo končno dobljeno oceno. Pomembna je tudi ocena preloma oz. plasti na prelomu:
Neugodno je, kadar je porušitev nenadna, vidna je ena sama šibka plast, na prelomu je gladka površina. Ugodneje je, kadar se šibka plast ob porušitvi ne razširi povsem, prelomna površina je groba ali nepravilna, ni preloma.

Slika: Testi po CT metodi

ECT metoda (Extended Column Test)

Je še ena izmmed metod ki so jo razvili in začeli uvajati v Kanadi, konkretneje Ron Simenhois s sodelavci leta 2006. ECT (pri nas imenovana tudi preizkus v razširjenem stolpcu) je test snežne odeje, ki prikaže tendenco širjenja napoke v šibki plasti (pod obremenitvijo) v zgornjih plasteh snežne odeje (<1m). Iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 90cm x 30cm (daljša stranica je prečno na pobočje)in do 1m globine. Na vrh stolpca na eno stran položimo lopato, na katero med preizkusom udarjamo z roko (podobno kot pri CT metodi- 10 udarcev s prsti iz zapestja, 10 z roko iz komolca in na noncu 10 z roko iz rame). Ob udarcih pozorno spremljamo sprednjo stranico stolpca in opazujemo naslednje:

  • Po koliko udarcih se pojavi razpoka v šibki plasti (I)
  • Po koliko udarcih se razpoka v šibki plasti razširi prek celega stolpca (P)
  • Višina na kateri je šibka plast (D)

Na podlagi teh ugotovitev ocenimo stabilnost snežne odeje.

Slika: Klada po ECT metodi

Rezultate zapišemo v naslednji obliki: ECT I / P @ D
Primeri:

  • V višini 125 cm se nam po 7 udarcih pojavi napoka pod lopato, celotna šibka plast poči po 10 udarcih. Zapis je naslednji: ECT 07 / 10 @ 125
  • Po 12 udarcih na višini 82 cm se nam pod lopato naredi napoka. Po celotno opravljenem testu se napoka le delno še poveča. Zapis ECT 12 / pp @ 82
  • Razpoka pod lopato se pojavi po 16 udarcih na višini 50 cm. Po celotno opravljenem testu se napoka ni povečala. Zapis ECT 16 / np @ 50

Poseben primer je ko se razpoke pojavijo v več plasteh naenkrat.
ECT ni ustrezna metoda za oceno stabilnosti v mehkih zgornjih plasteh snega, prav tako ni primerna za oceno razširjanja razpoke v globjih šibkih plasteh (nad 100cm).

Slika: Rezultat po ECT metodi

3 x 3 ocenjevalna metoda in Redukcijska metoda

Metodi sta povzeti po metodah Inštituta Wernerja Muenterja za raziskave snega in snežnih plazov v Davosu, Švica. Obe metodi praviloma uporabljamo skupaj. Končni rezultat obeh metod je izračunano SPREJEMLJIVO PREOSTALO tveganje, ki smo ga lahko pripravljeni sprejeti ali ne – odločitev je naša.

Poznavanje metode nam seveda ne jamči varnosti. Za gibanje v snežnih razmerah potrebujemo celovito znanje o plazovih, ki ga moramo pridobiti s študijem literature in udeležbo na praktičnih izpopolnjevanjih. Zavedajmo se, da znanja o tej temi nikoli nimamo dovolj.

Slika: Zima v gorah je lepa…vendar bodimo previdni
Kako torej koristno uporabiti omenjeni metodi?

Metoda 3x3 je zastavljena v obliki opomnika, ki nam služi od faze načrtovanja ture do trenutka, ko se znajdemo v situaciji, ko se moramo odločiti: ali začeti oziroma ali nadaljevati turo ali ne. Postavljeni smo torej pred vprašanje: ali tvegati ali ne? Tu nam pomaga Redukcijska metoda. Z njo lahko ocenimo kolikšno je tveganje, če se podamo čez opazovano pobočje. Rezultat te metode je številčen in kot tak zelo zgovoren. Vrednost redukcijske metode pa je v tem, da z določenimi ukrepi tveganje lahko zmanjšamo in ga tako naredimo sprejemljivega. Kakšni so ti ukrepi in kako se uporabljajo, bomo videli v nadaljevanju.



Ocenjevanje z metodo 3 x 3


V praksi se zimski gorniki pred turo praviloma pozanimamo o stvareh, ki se nam v povezavi z našo turo zdijo pomembne. Pri tem se različni ljudje zanimajo za različne stvari. Nekomu je npr pomembno le to, s kom bo na turi, saj npr dober vodnik pomeni zanj popolno varnost. Drugega zanima ali bo v skupini spet nekdo, ki ga bo treba stalno čakati, tretjega ali bo smučal po pršiču itd...

Metoda 3x3 nam služi kot nekakšen sistematični vprašalnik. Na osnovi informacij, ki jih na ta način prodobimo se odločamo o naših nadaljnjih dejanjih. Če v fazi načrtovanja ture, ko pridobivamo informacije iz prve vrstice (regijski filter) v tabeli1 ocenimo, da tura ne bo varna oziroma nam iz drugega vzroka ni do nje, pač ostanemo doma.

Če smo na osnovi informacij iz regijskega filtra ocenili, da gremo na turo, bomo lahko na samem izhodišču naleteli na kakšno presenečenje. Če nas je npr zjutraj, ko smo pogledali skozi okno planinske koče zagledali na novo zapadli sneg, nam bodo informacije druge vrstice v tabeli 1 (območni filter) spet dale neko izhodišče za odločitev ali se podati na pot ali ne.

Če smo se odločili, da bomo načrtovano turo izpeljali bomo na poti lahko naleteli na zelo različne razmere. Danes je jasno, da nam npr norveška metoda pokaže vpogled v stabilnost snežne odeje na zelo mahjnem območju. Večinoma je to le nekaj metrov okoli mesta preizkusa. Zanašati se torej na en sam preizkus na celi turi in ga posploševati pomeni nevarno ignoranco. Na lokalnem nivoju se bomo lažje odločali na osnovi informacij iz tretje vrstice v tabeli 1 (lokalni filter). V dodatno pomoč pa nam bo še redukcijska metoda.

Slika: Takole iskanje se redkokdaj konča srečno…..

SNEG / VREME
LASTNOSTI TERENA
LJUDJE


REGIJSKI FILTER

Načrtovanje ture in možnih alternativnih poti in variant

• Oceni nevarnosti plazov na območju kamor nameravamo
(pozanimaj se pri
dežurnem meteorologu)za zadnje informacije)
• Preveri vremensko napoved
• Pozanimaj se pri poznavalcih
• Preglej teren na karti 1:25000

• Ali obstajajo zadnje fotografije (splet?)

• Ali teren poznaš od prej?

• Koga pričakuješ na turi?

• Koliko znanja in izkušenj ima?

• Kdo vodi turo?

Informacije v tej vrsti pridobimo PRED turo. Na podlagi informacij bomo turo načrtovali. Torej:
v tej fazi OCENJUJEMO

OBMOČNI FILTER:

Vidno območje- izbira najboljše poti na območju do koder nam seže pogled

• Kakšne so splošne snežne razmere ?
• Ali je veter delal zamete, opasti, klože?
• Kakšne so bile temperature v zadnjih dneh
• Koliko novega snega je zapadlo?
• Ali so kakšne druge posebnosti?

• Na območju preveri ali držijo informacije, ki si jih prodobil pred turo: naklon terena, ali je kdo tam že smučal, usmerjenost terena...
• Kdo točno bo na turi?
• Ali imajo vsi plazovne žolne?
• Koliko časa bo tura trajala?
• Ali smo o turi koga obvestili in mu pustili načrt ture?
• Ali bodo na tem območju še druge skupine?
Informacije v tej vrsti pridobimo in obdelamo tik pred turo, preden se podamo na pot. V tej fazi torej:
PONOVNO PREVERIMO in OVREDNOTIMO pridobljene informacije

LOKALNI FILTER:

Razmere kjer se trenutno nahajamo – kje npr prečkati pobočje pred nami

• Koliko je snega in kakšen je?
• Ali je oziroma je bilo pobočje obsevano s soncem ?
• Kakšna je sestava snežne odeje? (npr preveri z norveško metodo)
• Ali morda veš kakšna je konfiguracija tal pod snegom?
• Ali opaziš kakšne nepravilnosti na/v snežni odeji?
•Kakšen je teren nad nami (uravnava, stena, grapa, greben....kakšen je naklon?
•Kakšen je naklon v smeri našega gibanja?
•Ali lahko pričakuješ klože?

• Ali je opazovano pobočje že presmučano
– ali so vidne sledi?
•Kakšno je stanje v naši skupini – ali so ljudje utrujeni, ali upoštevajo navodila vodje, kakšen je njihov način in tehnika gibanja (smuči, krplje, ....)
•Kakšna je medsebojna razdalja med gibanjem?
•Ali so vmes varna območja?
•Ali obstaja boljša varianta od načrtovane?
•Ali smo kaj pozabili?
Na osnovi informacij, opazovanja in premisleka v tej vrsti sprejemamo odločitev ali GREMO ali NE GREMO



























Slika: Norveška metoda nam da vpogled v stabilnost snežne odeje na zelo majhnem območju…

Redukcijska metoda

Redukcijska metoda je sprva nastala kot rezultat empiričnih opazovanj in izkušenj, kasneje pa je dobila tudi znanstveno ozadje, saj so do enakih rezultatov prišli tudi s pomočjo statističnih metod obdelav podatkov. Cilj metode je neko ocenjeno tveganje zmanjšati (če je seveda možno) do take mere, da postane za nas sprejemljivo. Pri zimskem gorništvu tveganje vedno obstaja, zato ga seveda ne moremo zmanjšati na nič.

Kako nam torej lahko koristi redukcijska metoda?

Kot osnova nam služi objavljen ali drugače pridobljen podatek o stopnji nevarnosti pred snežnimi plazovi. Ta podatek poznamo kot stopnjo od 1 do 5 – (evropska lestvica). Žal v je v naših občilih podatek objavljen za celo državo, kar nam ne pove dosti, vsekakor pa je bolje nekaj kot nič. Za podrobnosti (npr za Julijce, Karavanke...) lahko pokličemo dežurnega meteorologa in morda bomo tam dobili boljšo oceno. Če se moramo zadovoljiti z objavljeno oceno bomo to oceno obravnavali na njeni zgornji stopnji (podrobnosti v nadaljevanju, tabela 3). Objavljeni stopnji nevarnosti ustreza faktor potencialne nevarnosti, kar vidimo v tabeli.

OBJAVLJENA OCENA O
STOPNJI NEVARNOSTI
(evropska ocenjevalna lestvica)
FAKTOR POTENCIALNE
NEVARNOSTI
(FPN)
1
2
2 (nizka)
4
3 (zmerna)
8
4 (znatna)
16
5 (visoka)
32


Npr: če je objavljena tretja stopnja nevarnosti po evropski lestvici, bomo pri izračunih upoštevali faktor potenciane nevarnosti 8.

Redukcija primerjava.JPG

Če je v sloveniji objavljena splošna ocena 3 za stopnjo nevarnosti, nam pa je znano, da je v predelu, kamor nameravamo, padlo več snega, bomo kot faktor potencialne nevarnosti raje vzeli 12 in ne 8.



Slika: Tveganje ocenimo ko smo še na varnem…
Vidimo, da je faktor potencialne nevarnosti številka, veliko večja od 1, kar posledično pomeni veliko tveganje. Naš cilj je torej tveganje zmanjšati pod vrednost 1.

To bomo izvedli s pomočjo ukrepov, oziroma podatkov, ki jih imenujemo redukcijski faktorji. Podani so v tabeli 4. Tako izračunano tveganje imenujemo SPREJEMLJIVO PREOSTALO TVEGANJE ( SPT).

Posebej je potrebno povdariti, da včasih tveganja preprosto ne moremo dovolj zmanjšati. Posebej moramo biti tudi pozorni, da uporabimo dovoljene načine za zmanjšanje tveganja in posledično prave redukcijske faktorje. Redukcijski faktorji so zato razdeljeni v posamezne razrede, ki so podani v tabeli 4.

Slika: Če gre še v krpljah pregloboko bomo raje obrnili….


RedukcijskiFaktor.JPG

Slika: Varnostna (razbremenilna) razdalja zmanjša tveganje…


Sprejemljivo preostalo tveganje izračunamo tako, da faktor potencialne nevarnosti delimo z zmnožkom dovoljenih redukcijskih faktorjev:


 SPREJEMLJIVO PREOSTALO TVEGANJE = FAKTOR POTENCIALNE NEVARNOSTI/ (RF1 * RF2 * RF......)


Oziroma: SPT = FPN/ (RF1*RF2*RF....)


Oglejmo si primer:

Skupina 5 smučarjev se želi spustiti z Begunjščice po Šentanskem plazu. Objavljena je 3 stopnja nevarnosti, zapadlo je 20 cm suhega snega. Vsi so opremljeni z lavinskimi žolnami in izkušeni smučarji.

Večno vprašanje »ali je varno?« bomo torej zamenjali z vprašanjem »koliko je tvegano?« in se na podlagi tega odločili za spust ali sestop drugje.



Razpolagamo torej s podatki:

  • Šentanski plaz je obrnjen na sever
  • Tretja stopnja nevarnosti nam v tabeli 3 da faktor potencialne nevarnosti FPN= 12 (vzeli smo faktor 12, ker je tretja stopnja objavljena splošno za vso Slovenijo. Če bi tretja stopnja veljala za Karavanke, bi lahko uporabili faktor 8 iz tabele 2)
  • Največja strmina ne presega 35 stopinj. Iz tabele redukcijskih faktorjev Razred 1 je lahko uporabimo Ukrep 3, kar pomeni RF=4
  • Pobočje je obrnjeno na sever, kar ustreza ukrepu št 5 v tebeli redukcijskih faktorjev Razred 2. Torej imamo dodaten RF=3


Če izračunamo sprejemljivo preostalo tveganje SPT:


SPT =12 / (4*3) = 1 kar ni sprejemljivo – 1 ali več pomeni, da je tveganje preveliko


Če se odločimo, da bomo smučali na varnostni razdalji, lahko uporabimo še redukcijski faktor št. 8 iz Razreda 3. Imamo torej še dodaten redukcijski faktor RF=2

Ponovno izračunamo sprejemljivo preostalo tveganje:


SPT =12 / (4*3*2) = 0,5 kar je sprejemljivo.

Smučanje je torej pogojno možno ob upoštevanju velike varnostne razdalje. V praksi bi seveda uvedli še dodatne ukrepe npr. da hkrati smuča le en ali dva smučarja, ostali ju opazujejo, izogibali bi se dolgim zavojem čez celo pobočje....


Za praktično uporabo je najenostavneje natisniti zgornje tabele in jih vzeti na turo enako kot vzamemo s sabo zemljevid ali skico smeri. Lahko si natiskate tudi originalen kartonček, ki ga dobimo na range.com/3x3/ www.brooks- range.com/3x3/.
Za tiste, ki jim v hribih ni niti do preprostega računanja, pa obstaja tudi programček, ki ga namestite na mobilni
telefon. Dobite ga na www.avarisk.com/download_en.html#pcdownload. Deluje na večini novejših telefonov.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč