Tehnike reševanja v plazu

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Načrt aktiviranja - nesreča v snežnem plazu


1. Preko ReCO takoj aktivirati helikopterja ( obvezno opremljeni z lavinsko žolno in RECCO). Center hkrati proži pozivnike za območno društvo z jasnim navodilom, da gre za nesrečo v snežnem plazu.

2. opozoriti operaterja ReCO kje in koga naj pobere

3. na kraj nesreče takoj poslati, če je možno s helikopterjem, drugače z drugim prevoznimi sredstvi ( motorne sani, snežni teptalec) ali peš IZVIDNICO (vodnik reševalnega psa, zdravnik ter 2 ali 3 reševalci z nujno opremo – komplet za reševanje iz plazu).

4. OBVEZNA kontrola žolne in ostale opreme! Določimo način in frekvenco (kanal) za komunikacijo. Člani IZVIDNICE naj imajo (po možnosti) nahrbtnike z zračnim balonom

5. IZVIDNICA najprej OCENI TVEGANJE s pomočjo OPOMNIKA (nujno opraviti razgovor z očividci oziroma takrat prisotnimi ljudmi, ki že nudijo pomoč) in takoj začne z začetnimi ukrepi. OPAZOVALEC, hitri pregled plazovine, hkrati pregled z žolno (med tem časom se vodnik pripravi in na podlagi ugotovitev kje je največja možnost odlaganja, usmeri psa ( obvezno z iskanjem začeti do 10 m pred vidnim koncem plazovine). POZOR, storiti vse, da psa čim manj motimo!


6. Glede na oceno razsežnosti nesreče preko ReCO aktivirati društva GRS v neposredni bližini dogodka.

7. ne pozabi zamenjati opazovalca, obveščati ReCO o dogajanju, zahtevati dodatno opremo

8. po potrebi vključiti prisotne tovariše, kolege, ... sicer jih odstraniti na varno mesto

9. obvestiti predsednika KRP ( zagotovitev dodatnih vodnikov reševalnih psov). Vzpostaviti komunikacijo z dodatnimi službami za pomoč pri izvedbi (upravljalec žičnice-transport, PD-upravljalec planinske postojanke, CZ-repetitor, razsvetljava, gasilci-agregat, šotori)

10. na kraj nesreče poslati glavnino z vso opremo, vključno z rezervnimi sondami (320cm) in večjimi lopatami (glej priročnik za zimsko tehniko)

11. ob prihodu glavnine določiti VODJO intervencije (v primeru nesreče večjih razsežnosti oblikujemo štab) in njegove pomočnike (vodja plazišča, vodja ZAPISNIKA, vodja sonderjev, vodja VRP, vodja logistike), ki koordinirajo posamezne delovne skupine, določiti mesto in postaviti logistično bazo, ki izključno skrbi za nemoten potek in komunikacijo.

12. delo ŠTABA koordinira vodja intervencije, ki naj bo inštruktor z največ izkušnjami. ŠTAB sestavljajo: vodja plazišča, vodja zdravnikov, vodja VRP in zapisnikar

13. VSI sodelujoči se MORAJO samoinciativno OBVEZNO javiti v bazi in zapisnikarju!

14. OBVEZNO vpisovati ime in čas odhoda reševalca ZAPISNIK PLAZ, ki gre na palzišče in kakšna je njegova naloga, enako storimo ko se z njega vrača. En zapisnik se lahko vodi že na parkirišču, helioportu, pred vstopom na širše področje reševanja.

15. ZAPISNIKAR naj pozorno posluša komunikacijo preko RP (vse informacije se stekajo k zapisnikarju) in vse dogodke zapiše v časovnico. Mesto zapisnikarja je ob vodji plazišča, če ne gre drugače ob vodji intervencije.

16. o poteku reševanja sproti obveščati ReCO in predsednika KRP

17. v kolikor v intervenciji sodeluje helikopter, najprej pregleda plazovino s plazovno žolno in z RECCO (upoštevaj NAVODILO za delo s HELI žolno in RECCO), poleg naj bo reševalec ki pozorno vizualno pregleduje plazovino iz zraka. Takoj za helikopterjem plazovino pregleda reševalni pes, sledi grobo sondiranje – glej priporočila o sondiranju v PRIROČNIKU ( s tem prezračimo, oziroma naredimo kanale za pretok vonja), sledi ponovno reševalni pes, kar lahko nekajkrat ponovimo. Fino sondiranje je izredno zamudno, zato se zanj odločimo, ko ni več drugih možnosti.

18. kopanje kanalov in horizontalno sondiranje ( tudi uporaba reševalnih psov za pregled kanalov)

Zgornji opomnik smiselno velja tudi v primeru ko kakšne od nalog ni mogoče izpolniti. Utemeljen vzrok za opustitev katere od predlaganih nalog ne zadrži izvajanja reševanja, če ne poslabša varnostnih pogojev za reševalce in ostale sodelujoče .


Priporočeno
komplet opreme za hitro posredovanje v primeru nesreče v snežnem plazu

Komplet je namenjen udarni skupini, IZVIDNICI, v primeru, da ga lahko dostavi helikopter ali drugo prevozno sredstvo.
Vsebuje del, namenjen PP in del, namenjen označevanju in izkopavanju.


Oprema za prvo pomoč


  • vratna opornica UNI
  • OHIO maska za otroke in odrasle
  • O2 jeklenka
  • timpanotermometer
  • ogrevalna zaščitna vreča
  • grelne vrečke (več velikosti)
  • Al folija 5x
  • ponjava 4x4m


Oprema za označevanje in izkopavanje


  • zastavica rumena 20kom
  • zastavica rdeča 10kom
  • sonda 320cm 5x
  • lopata reševalna 5x
  • označevalni trak 200m
  • vrvice za natančno sondiranje
  • razpršilec barvni rdeč
  • megafon, zvočno opozorilo na stisnjen zrak
  • daljnogled
  • RECCO
  • baterijska svetilka ročna 3x


Dodatek (v nepremočljivi ovojnici)


  • ZAPISNIK – OCENA TVEGANJA
  • tiskovina ZAPISNIK – PLAZ s podlogo
  • pisalo grafitni svinčnik 3x
  • beležnica brez črt A4
  • anemometer ročni
  • seznam vsebine nahrbtnika


Priloge tega navodila:


  • predloga ZAPISNIK – OCENA TVEGANJA
  • predloga ZAPISNIK – PLAZ
  • seznam – PRIPOROČENA vsebina nahrbtnika - IZVIDNICA
  • OPOMNIK – postopki pred in med uporabo HELI žolne
  • NAVODILO – NAČRT aktiviranja NESREČA V SNEŽNEM PLAZU - ReCO


ORGANIZACIJA REŠEVALNE INTERVENCIJE V SNEŽNEM PLAZU

Intervencija ob nesreči v snežnem plazu je poleg iskalne akcije najobsežnejša reševalna operacija. Zahteva dobro načrtovanje in izvajanje nalog po v naprej določenih smernicah, ki zagotavljajo največjo možno varnost za reševalce in najboljši možni rezultat za ponesrečenega. Lahko bi dejali, da je pogoj za dobro izvedbo intervencije poleg pravilnega delegiranja nalog tudi piramidni način poveljevanja, po vzoru vojaških enot.
Pri reševanju v snežnem plazu gre za tekmo s časom. Pri delu naj vas NE vodita motivacija in moč, temveč znanje, dobro načrtovanje in zdrav razum.
Organizacija intervencije je odvisna od veliko dejavnikov. Tako tudi število moštva in število različnih služb, ki sodelujejo. Praviloma pa ima vsaka skupina reševalcev, ki opravlja neko nalogo svojega vodjo. Ne glede na vrsto naloge, vodja skrbi za pravilno delegiranje, razporeditev moštva, menjavo izčrpanih ali poškodovanih reševalcev, časovno predvideva dogodke in potrebe po dodatni opremi in dodatnih reševalcih itd. Vodja posamezne skupine je preko Vodje plazišča vključen v Vodstvo intervencije in sodeluje pri načrtovanju intervencije.
V primeru intervencije večjih razsežnosti se formira štab, kjer so vključeni vodje vseh sodelujočih služb.

ČE BO VODJA SAM OPRAVLJAL KATERO OD DELEGIRANIH NALOG LAHKO IZGUBI NADZOR NAD VODENJEM!

V takšni intervenciji praviloma sodeluje veliko število ljudi, lahko tudi več različnih služb iz sistema zaščite in reševanja in druge. Praviloma je nosilec takšne intervencije GRZS. Zato je dobro, da vsak gorski reševalec pozna načrt izvajanja intervencije v snežnem plazu in obvlada posamezne veščine, da je lahko dodeljen na katerokoli nalogo v sklopu načrta. Vsak član je pomemben in vsak član mora ob zagotavljanju svoje lastne varnosti poskrbeti za kar najboljšo izvedbo zadane naloge. Zelo pomembno je, da se vsak ukvarja s svojo nalogo in le po dolžnosti vtika v delo drugega.
Glej opomnik »Načrt aktiviranja – PLAZ« 

Zapis, ki je pred vami smiselno velja tudi v primeru ko kakšne od “ nalog” (točke ali alineie) ni mogoče izpolniti. Utemeljen vzrok za opustitev katere od predlaganih postopkov ne zadrži izvajanja reševanja, če ne poslabša varnostnih pogojev za reševalce in ostale sodelujoče .


OPREMA ZA REŠEVANJE V PLAZU


Opremo za reševanje v plazu lahko generalno razdelimo v pet sklopov. Oprema za iskanje, oprema za označevanje, oprema za odkopavanje, oprema za PP/NMP in oprema za transport. Opremo lahko razdelimo tudi na osebno, skupno in posebno opremo.

osebna oprema reševalca

  • poleg zaščitne zimske opreme še lavinska žolna, sonda, lopata, smuči s kožami in palice, dereze, cepin, svetilka, pas s popkovino in čelada ter radijska postaja in GPS

osebna oprema vodnika reševalnega psa

  • poleg zgoraj naštetega še hrana in voda za psa, zatezna ovratnica, povodec, nagobčnik in oprt za psa, (za primer helikopterskega prevoza), označevalna lučka

skupna oprema

  • oprema za iskanje (RECCO, dodatne sonde)
  • oprema za označevanje (rumene, rdeče zastavice, označevalni trak, označevalna barva)
  • oprema za odkopavanje (dodatne lopate, motorna žaga, krampi, ponjave)
  • oprema za PP (vsebino določi zdravnik)
  • oprema za transport (odvisno od terena in potreb)
  • dodatna oprema (megafon, ročne svetilke ali bakle, šotor za nastanitev, šotor za pripravo hrane itd)

posebna oprema ( RUZRS, CZ, gasilci, SV, policija, upravljalci smučišč)

  • agregat z reflektorji, mobilni repetitor, megafon, dodatne radijske postaje ipd


Generalno lahko razdelimo intervencijo glede na časovni potek in na moštvo, ki v kakšnem časovnem obdobju opravlja svojo nalogo. Ker je celotno načrtovanje in izvedba odvisno od dobrih podatkov s terena je prva naloga, da pridobimo kvalitetne in verodostojne podatke s kraja dogodka. Nekaj podatkov (lahko tudi nič) imamo v osnovi od prijavitelja. Le te nam posreduje 112. Ti podatki nikoli niso popolni in so vedno vprašljivo verodostojni. Predvsem so pomembni podatki s katerimi lahko naredimo oceno tveganja. Na tej oceni bo slonelo nadaljnje odločanje o izvedbi intervencije. Takšnih podatkov niti ne moremo zahtevati od prijavitelja, ki sploh ni nujno očividec ali prisoten na kraju dogodka. V začetnem obdobju intervencije niti ni nujno točno znana lokacija dogodka, lahko se celo ne ve ali gre sploh za nesrečo v snežnem plazu. Tudi v primeru, ko je lokacija in vrsta nesreče jasno definirana še vedno nujno potrebujemo podatke s kraja dogodka, ki jih lahko posredujejo samo izurjeni reševalci.


PREDHODNICA ali IZVIDNICA


Odvisno od podatkov, ki so na voljo je lahko predhodna ekipa v funkciji poizvedovanja o kraju in vrsti nesreče, lahko ima predhodnica nalogo samo najti kraj dogodka, lahko pa vemo za kraj in vrsto nesreče, v tem primeru ima predhodnica poleg osnovne naloge zbiranja podatkov tudi že funkcijo reševanja.
Najučinkoviteje je, da predhodnico dostavi na kraj dogodka helikopter, ki hkrati z zunanjo anteno ali RECCO napravo pregleda širše področje, da sploh najde mesto zasutja oziroma ob znani lokaciji ožje območje in zelo natančno določi mesto zasutja.
Glej opomnik »Postopki pred in med uporabo HELI žolne« 

sestava in oprema predhodnice – 5 do 8 reševalcev

  • hitri in sposobni reševalci, obvezno vsaj en vodnik z reševalnim psom, po možnosti zdravnik (D&D – doc and dog).

Predhodnica mora biti ob zagotavljanju svoje lastne varnosti hitra in učinkovita zato naj bo njena oprema zreducirana na nujno potrebno opremo, ki še zagotavlja izvedbo vseh nalog. Glede na oddaljenost kraja, vrsto transporta in sestavo skupine se na startnem mestu odloči ali predhodnica tovori tudi transportno sredstvo ali ne. Podobno je z zdravnikom. Če je njegov prihod na zborno mesto napovedano kasen, predhodnica krene brez zdravnika. Ob spremstvu reševalca bo po uhojeni gazi ali smučini zdravnik kasneje hitreje in laže dohitel predhodnico. Obratno velja za reševalnega psa. Če se le da ga predhodnica počaka, saj bo morda iskanje s psom edini način za učinkovit pregled plazovine.

  • oprema predhodnice – komplet za predhodnico se deli na opremo za označevanje, odkopavanje in PP (opremo za iskanje – lavinska žolna, sonda, uporabijo osebno opremo)

Glej »Priporočeni seznam opreme za predhodnico«

naloge predhodnice
Člani predhodnice se med pristopnim maršem gibljejo v skladu z doktrino varnega gibanja v gorskem svetu. V primeru transporta s helikopterjem je dobro predvidevanje stopnje ogroženosti na mestu odlaganja še toliko pomembnejše.

Glej opomnik »Kontrola lavinskih žoln«

Glej opomnik »Ocena tveganja«

  • sprotno posredovanje podatkov vodstvu intervencije.

Odvisno od situacije, števila članov predhodnice, kakšni so izgledi za hitro najdbo zasutih itd, vendar takoj, ko je mogoče predhodnica sporoči vse potrebne podatke vodstvu intervencije, ki so potrebi za organizacijo prihoda glavnine.

Glej opomnik »Uporaba lavinske žolne«
Tu je nujno zelo uigrano delo moštva saj lahko pride do motenj signala pri iskanju z lavinsko žolno, s svojim izvajanjem lahko motimo psa itd.

  • pregled kritičnih ali prioritetnih mest odlaganja.

V naših gorah je žal le nekaj procentov gornikov opremljenih z lavinsko žolno. Glede na morebitne označbe tovarišev zasutega in njihovih podatkov takoj začnemo s sondiranjem prioritetnih mest. V takih primerih je reševalni pes nenadomestljiv!

opomnik vodje predhodnice

  • spisek članov predhodnice
  • ocena tveganja
  • spisek očividcev na mestu zasutja
  • zapis časa posameznih dogodkov (očividci, kasneje dogodki predhodnice)

dolžnosti vodje predhodnice

  • skrb za varnost reševalcev in očividcev
  • skrb za optimalno iskanje
  • poročanje vodji intervencije


GLAVNINA


Praviloma se zaradi različnih vzrokov vsi reševalci ne zberejo hkrati. Takoj po odhodu predhodnice se formira t.i. glavnina. Ta je sestavljena iz vsega razpoložljivega moštva. Lahko so vpoklicane tudi sosednja društva ali druge službe. Zlasti ob sodelovanju drugih služb je potrebno zelo pazljivo organizirati ta del intervencije saj bodo reševalci na pristopu na kraj dogodka hkrati skrbeli tudi za varnost udeležencev drugih služb.
Ločnica med odhodom predhodnice in glavnine je lahko zabrisana. Takoj za predhodnico se lahko na kraj pošlje vodnika reševalnega psa ali zdravnika, vendar vedno vsaj v paru.


sestava in oprema glavnine

  • reševalci z vso potrebno osebno opremo
  • število reševalcev je odvisno od podatkov s kraja dogodka
  • oprema glavnine zajema: oprema za iskanje, oprema za označevanje, oprema za odkopavanje, oprema za PP/NMP in oprema za transport.

Najboljša rešitev je, da je oprema za delo na plazu v naprej pripravljena po sklopih. Glede na podatke s kraja dogodka, oddaljenost, vrsto transporta in število reševalce, ki so na voljo se odločimo ali gre na teren vse, kaj lahko odvzamemo oziroma po potrebi dodamo.
Glej opomnik »Priporočena oprema – PLAZ« 

naloge glavnine

  • po odhodu predhodnice se TAKOJ začne voditi zapisnik o intervenciji

Vzapisnik se vključi vse reševalce predhodnice in časovno opredeli že opravljene naloge. Doda se reševalce glavnine. Na terenu se bo zapisnik dopolnil z nalogami, ki jih opravlja posamezni reševalec. Zapisnik se vodi do zaključka intervencije.

  • zadostno število reševalcev glavnine, ki ima vso potrebno opremo zagotavlja hitro in učinkovito izvajanje nalog
  • ob prihodu dobijo še zadnje natančne informacije
  • zamenjajo reševalce predhodnice in nadaljujejo z delom
  • po potrebi se postavi več opazovalcev
  • po potrebi (spremenjeni pogoji) se opravi ponovna, podrobnejša ocena tveganja
  • iz moštva glavnine se organizira posamezne »službe« (opazovalce, sonderje, kopače, transport, vodnike reševalnih psov, …
  • po začetni razporeditvi moštva posamezni vodje že lahko ocenijo, če, kdaj in koliko bodo potrebovali dodatnih, novih reševalcev ali reševalnih psov, ki bodo zamenjali izčrpane.

naloge vodje glavnine (na kraju dogodka le ta lahko postane vodja plazišča)

  • vodja plazišča je praviloma najbolj izkušen reševalec, po možnosti inštruktor, ki še posebej dobro pozna problematiko reševanja v snežnem plazu, je dober organizator in tehnično podkovan, saj odloča tako o organizacijskih, kot tudi o čisto tehnično reševalnih vprašanjih
  • organizira transport glavnine na kraj dogodka
  • vodja plazišča mora biti v nenehnem stiku s posameznimi vodji delovnih skupin, pomaga pri odločanju
  • vodja plazišča je nenehno povezan z vodstvom intervencije, sporoča trenutno stanje in potrebe po dodatni opremi, zdravnikih, reševalcih in psih.
  • poleg vodje plazišča je zapisnikar, ki samostojno spremlja dogodke in jih vnaša (časovno, opisno in grafično) v zapisnik. Lahko skrbi tudi za komunikacijo z vodstvom intervencije


LOGISTIKA


Ne glede na obširnost intervencije je za dober potek nujno potrebna logistična podpora. Pri intervencijah večjih razsežnosti še toliko bolj. Mesto logistike ni točno določeno. Glede na zmožnosti se namesti tam, kjer lahko največ koristi. Priporočljivo je, da je v bližini vodje intervencije oziroma štaba. Imeti mora dobre komunikacijske možnosti in možnost hitrega in učinkovitega transporta.

sestava in oprema logistike

  • v skupini za logistiko so glede na potrebe prisotne vse službe, ki koristno pomagajo izpeljati intervencijo.

naloge logistične skupine

  • glede na zahteve vodje plazišča zagotavlja izvajanje dostave potrebne opreme na kraj dogodka
  • v primeru, da naša služba v svoji sestavi nima določenega strokovnjaka ali specifične opreme (šotori, postelje, agregati, repetitorji itd) se povezuje z ustreznimi drugimi službami, ki to lahko zagotovijo

Ob dolgotrajnih intervencijah je potrebno poskrbeti za nastanitev reševalcev, prehrano, higieno. Na terenu praviloma hitro zmanjka ali se uniči določena oprema, ki jo zagotavlja logistika. V zimskih pogojih je potreba po toplih napitkih, ogrevanju in dodatni energiji, razsvetljavi vedno prisotna

  • po potrebi logistika organizira tudi transport dodatnih reševalcev

naloge vodje logistike

  • tesno je povezan z vodjem intervencije in vodjem plazišča
  • zagotavlja nemoten transport opreme in reševalcev

Poleg vodji, ki so omenjeni doslej (Vodja predhodnice, Vodja glavnine, Vodja plazišča, Vodja logistike, se na terenu po potrebi določi še Vodja sonderjev, kopačev, Vodja vodnikov reševalnih psov, Vodja transporta, lahko, če je na terenu več zdravnikov, tudi Vodja medicinske službe). Vsi ti morajo med seboj komunicirati in usklajevati naloge ter potrebe.
Nad vsem tem pa bdi Vodja intervencije ali v primeru intervencije večjih razsežnosti Štab, sestavljen iz predstavnikov vseh služb, ki sodelujejo v intervenciji.


VODJA INTERVENCIJE


Glede na razsežnost intervencije je vodja intervencije reševalec, ki obvlada organizacijsko in tehnično plat reševanja v plazu.

  • koordinira delo med zunanjimi službami in GRZS
  • komunicira novinarji
  • v primeru, da se organizira Štab vseh vpletenih služb, v Štabu predstavlja GRZS (običajno je to predsednik GRZS ali predsednik KRP)

OSNOVNA SKRB VSEH VODJI IN VELJA VARNOSTI MOŠTVA!


DELO NA PLAZIŠČU


Na prvem mestu je skrb vseh vpletenih za lastno varnost. Praviloma nobeno opravilo ali početje ne bi smelo povečati ogroženosti kolegov reševalcev ali ponesrečenih.
Omenili smo zapisnik. Ta vsebuje vse potrebne elemente, ki nas spomnijo kaj moramo storiti, ko to storimo in zapišemo pa lahko služi, kot analiza ali podlaga za razjasnitev izrednih dogodkov.
varnost moštva

  • vsa potrebna osebna zaščitna in varovalna oprema
  • na zbornem mestu dvosmerna kontrola lavinskih žoln
  • vpis v zapisnik, ki ga reševalce potrdi z podpisom
  • vsi morajo vedeti točno lokacijo, kako se bodo gibali in komu se morajo javiti ob prihodu

Dolžnost posameznika je, da se ob prihodu na zborno mesto javi zapisnikarju oz. ob prihodu na delovišče javi osebi, ki je za to določena. Ravno tako se je vsak dolžan ob odhodu z delovišča javiti zapisnikarju in kasneje ob prihodu na izhodišče potrditi, da zapušča intervencijo. Samo stalno vedenje o številu in trenutnem mestu vseh in vsakega zagotavlja dobro razporejanje moštva, zagotavljanje zadostne logistične podpore, predvsem pa pravilno ukrepanje v primeru izrednih dogodkov.

  • enosmerna kontrola žoln pred začetkom klasičnega transporta (peš)

Vsak reševalec je dolžan iti mimo kontrole lavinske žolne! Takšna kontrola se opravi tudi ob vsakem prihodu na plazišče

  • ob prihodu na kraj dogodka najprej določimo »varno mesto«, kjer se bodo zadrževali reševalci, zapisnikar, vodja plazišča. Varno mesto naj bo v zavetrju, varno pred morebitnimi naslednjimi plazovi, na privetrni strani glede na plazišče (smer vetra s plazišča proti varnemu mestu).
  • ob prihodu na delovišče razporeditev na delovno nalogo in vpis naloge v zapisnik
  • vse reševalce se seznani z »zgodbo«, doslej znanimi podatki in kakšna je pričakovana stopnja ogroženosti
  • določitev kanala za komuniciranje
  • določitev načina sporočanja in GESLA za umik v primeru »drugega plazu« 
  • postavitev opazovalca ali opazovalcev
  • določi se smer umika

Delo opazovalca je eno najnapornejših in zelo odgovornih nalog v celotni intervenciji. Opazovalec se mora zavedati svoje odgovornosti in ves čas vestno opravljati delo. Njegova naloga je opazovati pobočje nad plaziščem in ob morebitnem ponovnem premikanju snežnih gmot takoj na dogovorjen način (klic, troblja, RP) z dogovorjenim znakom opozoriti vse, ki se nahajajo na ogroženem območju. Zaradi fizične neaktivnosti ga kmalu lahko začne zebsti. Zanj je treba poskrbeti tudi sicer, s hrano in tekočino. Le tako bo ostal zbran. Pogosto ga zamenjamo.

delovne skupine, naloge na plazišču
Dokonča in uskladi se načrt dela na plazišču. Glede na načrt se formirajo delovne skupine, ki začnejo z delom pod vodstvom vodji. Določi se delo posameznikov.

  • skupine sonderjev

Najobsežnejšo skupino vsekakor predstavljajo sonderji. Sondiranje je natančno in naporno delo. Glede na načrt dela na plazišču se vodje sonderjev odločijo za vrsto, način in globino sondiranja. Pred začetkom se določi tudi sonderje, ki bodo ob primeru alarma pustili sonde v snegu. Skupina do 10 reševalcev tvori eno sondersko skupino (5-7 sonderjev, vodja in dva kopača – po potrebi). Vedno začnemo z grobim sondiranjem. Glede na teren in druge podatke se vodje dogovorijo za območja sondiranja, smer sondiranja (navzgor, navzdol) in število reševalcev v eni vrsti. Grobo sondirane istega območja lahko ponovimo večkrat z rahlim zamikom.

  • sproti se zapisuje posamezne dogodke
  • sproti se označuje pregledana območja in morebitne najdbe

V GRZS smo dogovorjeni za enotno označevanje na plazišču. Uporabljamo rumene in rdeče zastavice. Za označevanje določenih posebnosti lahko uporabimo tudi označevalni trak ali označevalno barvo.

Rumene zastavice: s posameznimi zastavicami v zaporedju na primerni razdalji označimo desni in levi rob plazišča (začetek in domnevni konec plazovine praviloma ne označujemo), pregledana (presondirana) območja – na dva ali tri vbode (grobo sondiranje).
Rdeče zastavice: s posameznimi zastavicami (ena sam zastavica) označimo pomembne točke (če so znane – 1-vstop na nevarno območje, 2-kje je žrtev odneslo in 3-kje je bila zadnjič videna), ki služijo boljšemu načrtovanju dela, predvsem boljšemu načrtovanju prioritetnih iskalnih območji.
Najdbe označujemo s kombinacijo rumene in rdeče zastavice. Z dvema prekrižanima rdečima zastavicama označimo najdbo človeka, s kombinacijo rumene in rdeče zastavice, ki sta prekrižani pa označimo najdbo predmeta.
Dokončno pregledano (presondirano) območje lahko označimo tudi s trakom.

  • skupina za odkopavanje je locirana ali za sondersko, sonderskimi vrstami ali na kraju, kjer je nenehno dosegljiva za vse, ki bi jo potrebovali.
  • skupina vodnikov reševalnih psov

Vodniki (vodja VRP) poskrbijo za optimalno nastanitev psov. Vodnik je odgovoren za obnašanje psa, poskrbi, da ne pride do »kratkih stikov« z drugimi psi, da je pes med počitkom zaščiten pred mrazom in padavinami. Prostor za reševalne pse je na varnem mestu, dovolj oddaljen od glavnega dogajanja na plazišču, da se psi lahko odpočijejo in z laježem ne motijo komunikacij. Če je le mogoče (v primeru, da iskanje z lavinsko žolno ni dalo rezultatov) je pes prvi na vrsti za iskanje. Ostanki sonderskih luknjic predhodnice so mu v veliko pomoč. Če psov ni zadosti, da bi delali menjaje, se za psom ali hkrati z njim tudi sondira. Če je na voljo dovolj moštva se vodnike psov praviloma ne razporeja na druge naloge.
Glej priročnik »Reševalni psi«

  • zdravniki

V izrednih primerih, ob pomanjkanju moštva, zdravnika lahko vključimo v delo na plazu. Vendar se tega izogibajmo. Zdravnik mora biti prisoten na plazišču, spočit in ogret, da lahko takoj prevzame svoj del opravil, ko reševalci najdejo zasutega.
Če v času najdbe in odkopavanju zasutega zdravnika še ni, reševalci ravnajo v skladu z navodili o nudenju PP zasutemu v snežnem plazu.

  • skupina za transport

Že pri odkopavanju pazimo, da zagotovimo dovolj prostora za obravnavo zasutega. Med kopanjem in med obravnavo zasutega se že pripravi transportno sredstvo.


V najslabšem primeru, ko nobeno od zgoraj naštetih iskanj ne obrodi sadov, se lahko vodstvo odloči za skrajni ukrep, kopanje jarkov. Jarke vedno kopljemo vzdolžno glede na pobočje (po strmini navzdol-navzgor). Kopanje jarkov prečno na pobočje lahko privede do porušitve zgornje strani jarka.

VODENJE – POVELJEVANJE


Kot sem omenil v uvodu, je eno od zagotovil za varno in dobro izpeljavo intervencije v celoti, da vsi vpleteni dobro poznajo vsa opravila in naloge. Posamezne reševalne tehnike in veščine pa mora vsak reševalec obvladati. Ob dodelitvi naloge tako reševalec ne bo imel nepotrebnih vprašanj, predvsem naj ne prihaja do dokazovanja kdo ima prav in kdo ne ali do neumestnih predlogov »kaj pa če bi…« itd. Ob dodelitvi naloge, ki je nekdo ne zna izpeljati ali ji fizično ne bo kos, naj to brez sramu pove. Le tako lahko intervencija nemoteno teče.
Navodila morajo biti jasna in kratka. Vodja, ki daje navodilo naj gleda reševalca v oči, da je nedvoumno, da je navodilo namenjeno njemu. Reševalec naj jasno potrdi, da je navodilo razumel in ve kaj mora narediti.

Brezžične komunikacije naj se uporabljajo v skladu z doktrino, predvsem pa brez odvečnega zasedanja frekvence, ki naj bo namenjena najnujnejšim sporočilom in poveljem.
Glej opomnik »Radijske komunikacije« 

V času celotne intervencije morajo posamezni vodje, še posebej pa vodja plazišča, natančno vedeti kje in koliko reševalcev je na terenu. Zato je občasna kontrola stanja zelo priporočljiva.
Delo na plazišču je utrujajoče za vse, zato ne pozabimo na primerno oskrbo vseh vpletenih, na zadostno število menjav in rezervnih reševalcev.
Intervencija se lahko prekine ali zaključi zaradi različnih vzrokov. Varnostne razmere se lahko občutno poslabšajo. Od dogodka je minilo dlje časa, možnosti preživetja so nične.
Glej učni film »Time is life – Čas je življenje«
Ob zaključku intervencije se obvezno pregleda popis vseh sodelujočih in preveri, če so vsi s podpisom potrdili svojo prisotnost na zbornem mestu. Zaključi se zapisnik.

Iskanje s plazovno sondo

V primeru zasutja v snežnem plazu je sondiranje ena od najbolj razširjenih metod iskanja predmetov in oseb zasutih v plazovini. Ko v procesu iskanja ne pridejo v poštev ali niso izvedljive druge metode, iskanje z reševalnimi psi, iskanje z lavinsko žolno ali RECCO anteno, le s sondiranjem lahko ugotovimo, kje je zasuti predmet ali oseba. Tudi, ko s katero od drugih metod lociramo žrtev, šele z dotikom sonde dokončno potrdimo položaj zasutega.


Lavinska sonda


Lavinska sonda je aluminijast, železen ali iz umetnih materialov narejen cevast predmet, sestavljen iz več enako dolgih elementov, povezanih med seboj s tanko jeklenico ali sestavljivih z navojem, skupne dolžine do 4m, premera do 15mm, s katerim prebadamo plazovino in na podlagi občutka ob dotiku objekta in globine vboda iščemo predmete in osebe, ki jih je zasul snežni plaz (glej tudi: Lavinska sonda nove generacije).


Sondiranje in načini
Sondiranje je prebadanje plazovine z lavinsko sondo, kjer lahko govorimo o plitkem, hitrem sondiranju ali globokem, dokončnem sondiranju. Praviloma sondiranje uporabljamo v treh različnih fazah iskanja zasutega.

  • takoj po dogodku, zasuti nima lavinske žolne, izvajamo hitri pregled plazovine na kritičnih mestih, kjer obstaja velika verjetnost, da je zasuti obstal. V tem primeru zabadamo sondo od položaja vertikalno do pravokotno na površino plazovine glede na okoliščine, vbodi sonde so naključni, globina sondiranja je odvisna od mesta sondiranja, načeloma pa ne globlja od debeline plazovine.
  • zasuti je bil lociran z lavinsko žolno. Mesto najmočnejše indikacije označimo z lavinsko lopato, ki je hkrati tudi začetek spiralnega sondiranja, ki se obvezno izvaja pravokotno na površino plazovine.
Slika :Sondiranje pravokotno na površino


Sondo zabadamo od ničelne točke, izvor najmočnejšega signala, po liniji navidezne spirale na vsakih 25cm (cca eno stopalo), kjer so krivulje spirale med seboj oddaljene med 25 in 30cm.

Slika: Spiralno sondiranje pravokotno na površino
  • hitri pregled plazovine je bil neuspešen, zasuti nima lavinske žolne in ni označen z RECCO odbojnikom, na voljo imamo zadostno število ljudi, ki jih lahko uporabimo za sistematično sondiranje.


Sistematično sondiranje pomeni s pomočjo sondiranja pregledati plazovino po v naprej pripravljenem načrtu. V primeru tovariške pomoči je število sonderjev v vrsti odvisno od števila ljudi, ki so na voljo, od količine opreme, ki je na voljo in tudi drugih okoliščin. Ko govorimo o organiziranem reševanju naj bo število sonderjev v eni vrsti med 5 in 7, odvisno od konfiguracije terena, kar zagotavlja vodljivost skupine in večjo varnost v primeru »drugega plazu«. Ko je na voljo dovolj reševalcev lahko organiziramo več skupin, ki delujejo ena za drugo v razdalji cca 5m, pri čemer se držimo načela, da se mora sondersko območje ene in druge skupine prekrivati vsaj za en vbod.

Slika: Razporeditev sonderskih vrst

Da bi s sondiranjem v najkrajšem času pregledali čim večji del plazovine in bili hkrati čim bolj učinkoviti se v zgodovini pojavljata dva načina sondiranja glede na število vbodov na enoto površine. Grobo in fino sondiranje. O finem sondiranju govorimo takrat, ko dejansko, ped za pedjo, pregledamo določeno območje, najdba je statistično gledano 99%. Sondo zabadamo vertikalno za celo dolžino sonde. Z vbodi naredimo mrežo velikostnega reda cca 35x30cm. Sonderji stojijo z ramo ob rami v vrsti, tesno drug ob drugem in zabadajo sondo trikrat na en korak. Ob levi konici čevlja, na sredini med obema konicama čevlja in ob desni konici čevlja. Razdalja med vbodi je cca 30cm. Ob povelju se pomaknejo za stopalo naprej, cca 35cm in ponovijo vbadanje. Fino sondiramo praviloma takrat, ko so vse druge možnosti izčrpane, časovna oddaljenost od dogodka je velika, nekaj ura ali več. Fino začnemo pregledovati teren šele, ko smo že večkrat isti teren presondirali grobo.

Slika: Fino sondiranje (99% verjetnost)


Podrobneje si bomo ogledali t.i. grobo sondiranje. Dosedanja praksa je govorila, da se ob grobem sondiranju, ki je statistično uspešno cca 76%, izvaja zabadanje, ko naredimo mrežo velikostnega reda cca70x75cm. Pri takšnem sondiranju vsak sonder izvede en vbod na en korak. Sondo zabada vertikalno (globino sondiranja določi vodja plazišča). Sonderji, med 10 in 15, so v vrsti postavljeni drug ob drugem tako, da se z rameni rahlo dotikajo, razdalja med sondami je tako cca 75cm. Ob povelju se pomaknejo za korak naprej, cca 70cm in ponovijo vbadanje.
Slika: Grobo sondiranje (76% verjetnost)
Slika: Kljub idealni legi ponesrečenca je grobo sondiranje neuspešno



Podobno, kot so naša opažanja in izkušnje pripeljale do spremembe in se je izkazalo, da je sondiranje navzdol in vzvratno dobrodošlo in uspešno v veliko primerih, tako so kolegi reševalci iz sorodnih, tujih služb na podlagi računalniškega modela in s praktičnimi preizkusi prišli do novih spoznanj kako organizirati grobo sondiranje v smislu števila vbodov na enoto površine.
V nadaljevanju si bomo ogledali dve možni postavitvi sonderjev in mreži vbodov, ki ju dobimo s tema dvema načinoma.
Model 50/50/50: Sonderji, 6 do 8, stojijo v vrsti drug ob drugem razmaknjeni za razdaljo odročenih rok tako, da se zapestji stikata. Stojijo vzravnano, stopali sta v stabilnem, rahlo razširjenem položaju. Sondo zabadajo vertikalno. Globino sondiranja določi vodja plazišča. Vsak sonder sondo zabode trikrat. Tako sta levi in desni vbod oddaljena od srednjega vboda, ki poteka na sredini med stopali, 50cm. S takšno postavitvijo sonderjev dosežemo, da sta tudi skrajna vboda dveh sonderjev med seboj oddaljena 50cm. Na povelje sonderji naredijo korak naprej, cca 70cm. Tako dobimo mrežo velikostnega reda 50x70cm.
Slika: Postavitev sondiranja model 50/50/50

Model 50/50/75: Sonderji, 5 do 7, stojijo v vrsti drug ob drugem, razmaknjeni za razdaljo odročenih rok tako, da se prsti dlani prekrivajo. Stojijo vzravnano, stopali sta v stabilnem, rahlo razširjenem položaju. Sondo zabadajo vertikalno. Globino sondiranja določi vodja plazišča. Vsak sonder sondo zabode trikrat. Tako sta levi in desni vbod oddaljena od srednjega vboda, ki poteka na sredini med stopali, 50cm. S takšno postavitvijo sonderjev dosežemo, da sta skrajna vboda dveh sonderjev med seboj oddaljena 75cm. Na povelje sonderji naredijo korak naprej, cca 70cm. Tako dobimo mrežo velikostnega reda 50x70cm in 75x70cm. Uspešnost takšnega sondiranja je 95%!
Slika: Postavitev sondiranja model 50/50/75

1 oseba/30min /166m² (95% verjetnost – 30% hitreje)


Za pregled enako velikega območja v enakem času potrebujemo 2/3 manj sonderjev, izplen pa je cca 30% boljši.
Ne glede na to ali gre za organizirano ali tovariško pomoč, sonderska vrsta se praviloma pomika v smeri osi plazovine, glede na vrsto snega in konfiguracijo terena pa se odločimo ali bomo sondiranje izvajali od spodaj navzgor ali obratno. V primeru sondiranja v »sestopu« so sonderji obrnjeni z obrazom proti strmini in se pomikajo vzvratno.


Označevanje plazovine


Označevanje plazovine, pomembnih točk in sonderskih območji poteka praviloma sprotno. Če je območje plazovine in okolice že pregledala skupina tovarišev in točke označila, organizirana reševalna skupina le te samo zamenja z ustreznimi označbami. Zelo zaželjeno je, če so na plazovini označene vsaj naslednje točke: kje je skupina ali posameznik vstopil na nevarno območje, kje ga (jih) je zajel plaz, kje je(so) bil zadnjič videni, morebitni predmeti, ki so ležali na površju ali so bili najdeni med hitrim pregledom ter seveda morebitna najdba žrtve. V organiziranem reševanju uporabljamo za označevanje barvne zastavice, posamezno ali v kombinaciji dveh enakih ali raznobarvnih zastavic. Z rumenimi zastavicami označujemo območje plazovine (praviloma označimo samo krajna robova) in presondirana območja. Z rdečimi zastavicami (posamezna rdeča zastavica) označimo vse tri pomembne točke (vstop, začetek gibanja s plazovino, zadnjič viden), ki nakazujejo gibanje zasutega dokler je bil viden. S kombinacijo rumene in rdeče zastavice, ki se križata nad snežnim površjem označujemo morebitne najdene predmete, z dvema prekrižanima rdečima zastavicama pa najdbo človeka. Pri organiziranem reševanju ekipa ne sme pozabiti dobro, vidno označiti zgornjih kotov plazovine. Najbolje je uporabiti transportne vreče za opremo, oranžne barve. Ti dve točki služita kot oporna točka pilotu helikopterja pri morebitnem iskanju zasutih iz zraka s pomočjo zunanje antene ali RECCO naprave (glej tudi: OPOMNIK – postopki pred in med uporabo HELI žolne in RECCO naprave).
Ker se mora med vsakim organiziranim reševanjem v plazu voditi natančen, kronološki zapisnik dogodkov, na plazovini ni potrebno posebej označevati kako, na kakšen način, skakšnim sredstvom ali metodo je bil najden nek predmet ali človek, saj se to sproti zapiše v zapisnik. V zapisniški skici se natančno določi območja sondiranja. Glede na časovno oddaljenost od dogodka so sonderske skupine lahko poslane na prioritetna območja ali pa se izvede popoln pregled plazovine od začetka do konca.


Vodenje in sonderska vrsta


Celotno reševalno intervencijo v snežnem plazu vodi vodja intervencije (pri nesrečah večjih razsežnosti vodenje prevzame skupina (štab), ki jo sestavljajo odgovorni z različnih področji), na kraju dogodka vodi reševanje vodja plazišča, na plazišču pa delujejo različne skupine s svojimi vodji. Skupina vodnikov reševalnih psov, skupina za tehnično pomoč, sonderske skupine, ekipa za PP in po potrebi skupina za logistiko (glej tudi: Načrt aktiviranja_PLAZ).
Sondersko skupino sestavljajo: vodja skupine, sonderji in ekipa za odkopavanje. Vodja skupine poveljuje sonderski vrsti in praviloma stoji na enem koncu sonderske vrste, pol koraka pred njimi v smeri gibanja vrste. Nekaj metrov za sondersko vrsto je skupina za tehnično pomoč, sestavljena iz dveh ali treh reševalcev z lopatami, rezervnimi sondami in zastavicami za označevanje. V skupini sonderjev imata dodatno nalogo tudi oba končna sonderja v vrsti. Poleg tega, da vsak tretji vbod ob zunanji strani pregledovanega območja zapičita rumeno zastavico, je njuna naloga v primeru »drugega plazu« tudi (če je v sonderski vrsti več kot 8 sonderjev potem določimo še srednjega) označiti zadnje pregledano mesto. To pomeni, da določeni sonderji svojo sondo pustijo zabodeno v plazovino, kljub temu, da je dan znak za umik. Ko je določen del plazovine dokončno pregledan, rumene zastavice lahko nadomestimo z označevalnim trakom. Pregledani pravokotnik s trakom označimo tudi po diagonalah, kar pomeni, da je ta del dokončno pregledan. Nepogrešljiv sodelavec sonderjev je opazovalec, ki bdi nad dogajanjem na terenu nad plaziščem. Opazovalec je lahko eden ali več in nadzira(jo) eno ali več sonderskih vrst hkrati.
Sonderji krenejo na svoje »delovišče« organizirano v koloni po v naprej določeni poti. Vodi jih vodja sonderske vrste. Pri ravnanju v vrsto pazijo na primerno oddaljenost drug od drugega. Levi ali desni skrajni sonder se ravna ali po zastavicah, ki označujejo rob plazišča ali po zastavicah, ki označujejo rob presondiranega polja. Vodja vrste nstoji praviloma na zunanjem robu pregledovanega polja, pol koraka pred vrsto v smeri gibanja. Ekipa reševalcev za odkopavanje se giblje par metrov za vrsto. Pred začetkom vodja še enkrat jasno in glasno pove in pokaže smer umika in poudari povelje, s katerim bo celotna skupina opozorjena na morebitni »drugi plaz«. Pri delu sonderske vrste se uporabljajo naslednja povelja in izrazi:

  • razmakni vrsto – Vodja poudari kakšna razdalja naj bo med reševalci, glede na mrežo vbodov, ki jo bodo izvajali. Sonderji se ravnajo po skrajnem sonderju, ki je na meji plazišča ali na meji z že pregledanim poljem
  • bodi – ob tem povelju vsak sonder samostojno opravi vse tri vbode. Pazi, da je sonda vertikalno in da sondira za dogovorjeno globino. Po opravljenih vseh treh vbodih sondo izvleče tako, da je konica sonde vidna nad površino snežne odeje.
  • korak naprej (nazaj) – Ko vodja vidi vse konice sond nad površino snežne odeje izda povelje za premik naprej. Takšno povelje velja tudi, če se vrsta pomika vzvratno. Ker držanje sonde pred telesom s časom postane naporno je lahko položaj sonde, ki pove, da je sonder opravil delo tudi, ko je sonda s konico na tleh in poševno leži na sonderjevi rami. Ko so vsi sonderji izvedli premik sledi povelje bodi.
  • STOJ-poravnaj vrsto – V primeru, da kdo od sonderjev zaradi kakršnegakoli vzroka zaostane ali prehiti linijo celotne vrste, se vrsto ustavi in poravna. To obvezno storijo tako, da se ravnajo po tistih, ki so zaostali. To pomeni,da vodja jasno določi tiste, ki ostanejo na mestu (Janez, Pavle, Cene STOJ) in ostalim izda povelje, vsi ostali korak nazaj (naprej), odvisno od načina sondiranja. Podobno se ravna, če eden ali več sonderjev naleti na oviro pred seboj (velika kepa plazovine, deblo, grmovje, balvan). Reševalcem z oviro pred (za) seboj vodja izda povelje STOJ, ostali reševalci sondirajo naprej dokler niso mimo ovire. Takrat velja STOJ za vse reševalce razen tistih, ki so zaostali zaradi ovire. Ti se na povelje naprej premaknejo tik pred (za) oviro. Celotna vrsta nadaljuje z delom. V času, ko reševalci stojijo pred (za) oviro izkoristijo čas za naključno prebadanje plazovine v okolici ovire.
  • zastoj – Ko eden ali več sonderjev s sondo začuti oviro nemudoma dvigne roko. To je znak za vodjo, da izda povelje zastoj. O tem povelju vsi, ki so javili morebitno najdbo stopijo korak ali stopalo (odvisno od načina sondiranja) pred svojo sondo, ekipa za odkopavanje jim da nove sonde in nemudoma začne z natančnim sondiranjem mesta in odkopavanjem.
  • PLAZ – ob povelju (način in vsebina morata biti določena v naprej) za umik zaradi »drugega plazu« se skupina umakne po v naprej določenem redu in v naprej določeni smeri. Krajna dva sonderja, lahko tudi srednji, če je bil določen, obvezno pustita (jo) svoje sonde zabodene na mestu, kjer so nazadnje stali. Tako ob morebitnem prekritju plazovine z novo plazovino obstaja možnost, da kasneje natančno določimo do kod je sonderska vrsta pregledala polje.

Ko sonderska vrsta pride do skrajnega zgornjega (spodnjega) roba pregledovanega polja, sledi premik na novo polje. Glede na okoliščine se vodja sonderjev skupaj z vodjem plazišča lahko odloči za ponovno sondiranje istega polja, kar pomeni, da sonderji izvedejo obrat za 180° (ali gredo ponovno na začetek sonderskega polja) in se pomaknejo za pol koraka vstran. Vedno v smeri krajnega sonderja, ki se je ob sondiranju ravnal po robu plazišča ali robu predhodno pregledanega polja.

Slika: Sonderska vrsta

Določanje vbodov s sondersko vrvico


Zgoraj smo spoznali kar nekaj povelji, ki so povezana z razporejanjem moštva in popravljanjem vrste. Da resnično zagotovimo popolno pregledanost sonderskega polja morajo biti vsi sonderji neprestano popolnoma zbrani. Ko se vrsta premakne korak (stopalo) naprej, pomeni, da je del za njo pregledan na način, kot je bilo dogovorjeno. Torej, da so razmaki med vbodi takšni, kot jih določen način sondiranja zahteva in da je globina sondiranja takšna, kot jo je določilo vodstvo. Na dobro izvedbo vpliva več dejavnikov, poleg vremena, utrujenosti moštva, še čisto človeške napake in malomarnost. Da se izognemo napakam, ki temeljijo na ocenah in približkih, lahko na terenu, ki to dopušča uporabimo t.i. sondersko vrvico. V ta namen uporabimo belo, močno, vrvico iz umetnih vlaken. Z barvnimi označbami na vrvicah določimo razdalje, ki ustrezajo posameznim načinom sondiranja. Ob takem načinu določanja vbodov praviloma odpade poravnavanje vrste, vbodi so med seboj natačno določeni, reševalci se laže osredotočijo na čutno zaznavo. Za dobro izvedbo potrebujemo tri (3) vrvice dolžine 12m. Dve (2) vrvici bosta fiksno pritrjeni označevali vzdolžni stranici sonderskega polja, s tretjo vrvico, ki jo dva reševalca premikata za ustrezno razdaljo pa bomo določili prečno linijo sondiranja. Slaba stran takšnega označevanja vbodov je, da potrebujemo še dva dodatna reševalca, da je pomikanje vrste vzvratno nekoliko oteženo in da je način manj uporaben, ko se plazovina razteza na poraščenem terenu.
Na vzdolžnih vrvicah označimo z rdečo barvo točke, ki ustrezajo razdaljam 70/70/70/… Tako dobimo točke, ki ustrezajo razdaljam vbodov pri grobem sondiranju. Z modro barvo naredimo še oznake na sredini med rdečima točkama, s tem dobimo skupaj z modrimi oznakami še točke za fino sondiranje, 35/35/35/... Za pritrjevanje praviloma uporabimo lesene količke, ki so pripravljeni v ta namen v kompletu za delo na plazu. Sicer lahko uporabimo sonde. Z eno vrvico določimo skrajni levi ali desni rob polja. Ta je lahko hkrati rob plazišča ali pa rob že pregledanega polja. Ko sonderska vrsta pride na svoje mesto, vzporedno s prvo vrvico, oddaljeno za sondersko vrsto, napnemo še drugo vrvico. Vzdolžni robovi polja so s tem določeni.
Na prečni vrvici so oznake nekoliko drugačne. Z rdečo barvo označimo točke, ki ustrezajo razdaljam 50/50/75/50/… Tako dobimo točke za grobo sondiranje. Z modro barvo označimo vmesne točke, ki ustrezajo razdalji 25/25/25/25/… Tako dobimo točke, ki skupaj z rdečimi ustrezajo razdaljam vbodov pri finem sondiranju.
Slika: Postavitev sondiranja z označevalnimi vrvicami

Reševalca, ki premikata prečno vrvico skrbita, da je le ta napeta in obvezno poravnana z ustreznimi oznakami na vzdolžnih vrvicah. Ko vodja izda ukaz naprej (razdalje, korak-stopalo, ni potrebno navesti), reševalca premakneta vrvico za ustrezno oznako naprej, brez ukaza vrvici sledijo sonderji. Dobro je, da so sicer čim bolj poravnani z vrvico, ni pa nujno, saj je njihov vbod določen z barvno oznako. Skrbeti morajo le, da je sonda vertikalno in da globina ustreza dogovorjeni.
Označevalne vrvice se praviloma uporablja takrat, ko dejansko »čistimo« plazovino, časovna oddaljenost od dogodka je velika, na voljo imamo zadostno število reševalcev, dovolj opreme itd.
Določeno polje je dokončno pregledano z grobim sondiranjem. To pomeni, da smo isto polje vsaj dvakrat ali celo trikrat pregledali grobo s tem, da smo vrsto vsakič premaknili za pol koraka vstran. Odločimo se, da isto polje pregledamo še s finim načinom. V primeru klasičnega finega sondiranja imamo dve možnosti.
  • število reševalcev ostane enako, kot pri grobem sondiranju, to pomeni, da se vrsta strne po zgoraj opisan načinu, tesno rama ob rami (eden od krajnih sonderjev mora biti na črti, ki označuje rob polja), kar pomeni, da najprej sondiramo polovico grobo presondiranega polja, celotno vrsto premaknemo in ponovimo fino sondiranje na drugi polovici.
  • druga možnost je, da sonderski vrsti dodamo še enkrat toliko reševalcev in na enkrat fino presondiramo celotno polje.
V vsakem primeru fino sondiranje vzame od štiri do petkrat več časa, kot grobo sondiranje enake površine.
Z uporabo označevalnih vrvic si delo precej olajšamo. Enako površino pregledamo z enakim številom sonderjev. V tem primeru vsak sonder vbode sondo šest sedemkrat. Dokaj naporno, vendar izvedljivo ob predpostavki, da sonder lahko stoji stabilno, v razkoraku, mesta vbodov so določena z barvnimi točkami na vrvici. Vrvice pa je nemogoče uporabiti na zelo razbiti plazovini ali v poraščenem svetu, kjer premik vrvice ovira rastje.
Slika Položaji sonde in sonderja

V najslabšem primeru, ko nobeno od zgoraj naštetih iskanj ne obrodi sadov in hkrati ugotovimo, da so določena območja plazovine globlja, kot doseže sonda, se lahko odločimo za skrajni ukrep, kopanje jarkov. Jarke vedno kopljemo vzdolžno glede na pobočje (po strmini navzdol-navzgor), da med kopanjem ne pride do porušitve zgornje strani jarka.

Slika: Določitev območja kopanja jarkov

Ko s kopanjem prvega jarka ugotovimo globino od dna jarka do tal (sonda naj gleda 1m iz dna jarka), lahko določimo razmik med sosednjima stenama jarkov. Razdalja med jarkoma je premo-sorazmerna globini jaška.

Slika: Določitev razdalje med jarki

V primeru , da uporabljamo 4m sondo je enačba, kot prikazano na sliki:
Pri globini jarka cca 4m je razdalja med jarkoma (dve sosednji steni) praktično nič, odkopati moramo celotno površino.

Med delom na plazišču mora biti zagotovljena dobra komunikacija med vsemi vpletenimi. Komunikacija med vpletenimi poveljujočimi v smislu dobrega prenosa podatkov in navodil, med izvajalci posameznih nalog (sonderji, vodniki reševalnih psov, ekipa za NMP itd) pa predvsem dobra in razumljiva slišnost. Ne pozabimo določiti in organizirati smeri umika za vse reševalce, ki so na ogroženem območju.
Komunikacija med vodji in reševalci mora biti jasna in razumljiva. V izogib napačni interpretaciji ali nerazumevanju naj prejemnik navodil po potrebi le te ponovi.
Med izvajanjem priprav in reševanja v snežnem plazu so praviloma udeleženi tudi vodniki s psi. Odlaganje psov je urejeno na varnem mestu, na privetrni strani plazišča. Ne pozabimo, da mora imeti pes med počitkom in delom mir. Če je na voljo dovolj reševalcev se vodnike reševalnih psov praviloma ne razporeja na druge naloge.

Izkopavanje pri nesreči v snežnem plazu

1. Izkopavanje

Kot vemo, je postopek iskanja zasutega razdeljen na ISKANJE, ODKOPAVANJE in NUDENJE PRVE POMOČI (PP). V nekaterih publikacijah zasledimo, da naj bi za vsakega od teh opravil porabili tretjino časa, ki je po priporočilih zdravnikov in statističnih podatkih na voljo, torej od 5 do 7 minut. Vsakemu je že takoj jasno, da je to nemogoče. Tudi če nam uspe z žolno locirati žrtev in je ta le meter globoko, kar je po statistiki večina zasutih, je v sedmih minutah zelo težko odkopati toliko snega, da lahko očistimo dihalne poti, ne da bi pri tem naredili več škode kot koristi! S tem mislim, da pri odkopavanju ne stojimo na zasutem, da ne potlačimo zračnega žepa, če obstaja, in da že vnaprej pripravimo teren za popoln odkop, ki omogoča PP in premik na transportno sredstvo. Za primer vzemimo, da je žrtev pokopana 1 meter globoko. Po določitvi mesta zasutja pridemo do glave v 11–17 minutah (v idealnih pogojih). Da pa žrtev v celoti odkopljemo, moramo premetati približno 3–4 kubične metre snega oz. 1–1,5 tone.

Raziskave in delo v resničnih situacijah kažejo, da največ časa pri odkopavanju žrtve izgubimo zaradi neorganiziranega odkopavanja. Oglejmo si nekaj najpogostejših napak pri odkopavanju.


Nenačrtno izkopavanje
(Kopljemo tesno ob sondi, vodita nas samo moč in motivacija.)

  • Zaradi kopanja vertikalno je na lopati zelo malo snega.
  • Zelo hitro se utrudimo in še manj naredimo.
  • Luknja je stožčaste oblike in kmalu začne odmetani sneg padati nazaj v luknjo.
  • Če tako zgolj po naključju pridemo do glave zasutega, mu v ležečem položaju z glavo navzdol in z iztegnjenimi rokami ne moremo nuditi ustrezne oskrbe.
  • Takoj ko iz klečečega položaja preidemo v stoječi in stojimo v luknji, je velika verjetnost, da stojimo na ponesrečencu, kar je zelo neugodno, lahko pa celo potlačimo zračni žep, kar je lahko pogubno.
  • Ko do žrtve končno le pridemo, je treba ponovno vložiti ogromno napora, da odmečemo že odmetani sneg in naredimo prostor za manever in premik na transportno sredstvo.
  • Tako lahko odkopavata le dva, največ trije. Vsi drugi so ta čas nekoristni.
Slika: Kopača stojita na zasutem!!! Sondo so odstranili zaradi lažjega kopanja.

Slika: Položaj za izmetavanje je neugoden, izmetani sneg se vsipa nazaj, drugi prisotni niso koristni.
Slika: Ker je žrtev nemogoče dvigniti 2 m visoko, naredijo dodatno polico, čas pa teče …
Slika: Ob premiku/dvigu je položaj žrtve popolnoma neustrezen!


Načrtovano ali strateško izkopavanje


Glavne ugotovitve raziskav so strnjene v nekaj priporočil (ob predpostavki, da imajo vsi prisotni nujno opremo in tudi dobro vodenje ni odveč):


  • uporabimo »strateško« metodo odkopavanja (strateška metoda – glede na potrebo sestavljena iz že znanih metod);
  • upoštevajmo glavne značilnosti posameznega primera – koliko ljudi je na razpolago, globina zasutega, naklon, položaj zasutega;
  • odkopavamo z metodo »stožca« ali »frontalno«;
  • ne glede na metodo začnemo odkopavati na spodnji strani sonde, v razdalji približno 1,5- do 2-kratne globine zasutega;
  • ne glede na metodo pazimo, da kopljemo kleče ali sede, da delamo s telesom oz. kolki, da sneg premečemo samo enkrat;
  • če je kopačev več, se že na začetku razporedijo za zamah narazen;
  • že na začetku mislimo na prostor, kjer bo stalo transportno sredstvo;
  • do globine pasu mečemo na stran, kasneje za sabo;
  • takoj ko je mogoče, luknjo delno ali v celoti pokrijemo s priročno ponjavo ali folijo;
  • če je prisotnih več oseb, poskuša takoj po vzpostavitvi ritma odkopavanja eden (ali več) z dodatnim sondiranjem ugotoviti natančen položaj žrtve;
  • ne glede na moč in motivacijo kopačev naj se ti menjajo na 20–30 sekund;
  • ob prvem stiku z žrtvijo takoj lociramo glavo in jo pazljivo odkopljemo, očistimo obraz in dihalne poti;
  • eden ročno imobilizira glavo oziroma vratno hrbtenico, ostali nadaljujejo z odkopavanjem (izluščenjem) žrtve, dokler ni dovolj prostora za ekipo, ki lahko z žrtvijo ravna kot ob zlomu hrbtenice.
Slika: S sondo zaznamo žrtev, sonde ne izvlečemo. V kakšnem položaju je žrtev, ne vemo.

Slika: Razporeditev petih kopačev in razdalje med njimi
Slika: Prvi in drugi kopač (primarna kopača) začneta kopati na spodnji strani sonde, 1–1,5x globina žrtve, drugi (sekundarni) kopači pa še pod njima.
Slika: Med kopanjem ob zadostnem številu pomočnikov eden ali dva z dodatnimi sondami določita položaj žrtve.
Slika: Način in smer odmetavanja
Slika: Kopanje v enakem položaju naj ne traja predolgo. Kopači se lahko zamenjajo, kot je prikazano.
Slika: Po odkritju žrtve se prvi trije kopači razporedijo v frontalni način in širijo čelo, druga dva pa odmetavata vznožje.
Slika: Eden očisti obraz, dihalne poti in po možnosti že imobilizira glavo. Druga dva nadaljujeta odkopavanje.
Slika: Ob prihodu organizirane pomoči kopači pripravljajo prostor za transportno sredstvo.


Zaključek


Pri odkopavanju naj nas vodita dve stvari:

  • časovna oddaljenost od zasutja in
  • globina zasutja.


Če je žrtev zasulo pred nekaj minutami in smo jo takoj locirali ter z dotikom sonde potrdili najdbo in če žrtev ni zasuta več kot pol metra, je glede na »krivuljo preživetja« zelo velika verjetnost, da je žrtev še živa, zato je najpomembnejši čas. Tudi če med izkopavanjem kopač s svojo težo po nerodnosti obremeni žrtev ali poruši zračni žep zaradi hitrosti odkopavanja, to ni toliko pomembno kot to, da v najkrajšem možnem času odkopljemo glavo in sprostimo dihalne poti. Seveda vseeno upoštevamo pravilo, da začnemo kopati na spodnji strani sonde, med odkopavanjem klečimo in odmetavamo sneg vstran ali navzdol.

Če pa je od zasutja do najdbe preteklo dalj časa, uro ali več, in je žrtev sorazmerno globoko, se takoj lotimo strateškega odkopavanja.
Strateško odkopavanje naj ne bo domena le organiziranih reševalcev, ampak mora postati izurjeno opravilo tovariške pomoči. S premišljenim in načrtovanim ukrepanjem lahko hkrati dela več ljudi in prihranimo energijo, to pa zagotavlja najhitrejšo pot do uspešnega zaključka!


Pri odkopavanju so najpomembnejše:

  • strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov)
  • moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa)
  • tehnika (metoda odkopavanja)


Prva pomoč pri zasutemu v plazu

Podrobnejša razlaga PP ali nujne medicinske pomoči (NMP) je seveda v pristojnosti zdravnikov. V nadaljevanju bomo spomnili le na nujne postopke in vrstni red.

  • Ne glede na to, ali je žrtev imela pred usti zračni žep ali ne, takoj očistimo predel obraza in začnemo ugotavljati zavest in po potrebi začnemo izvajati umetno dihanje.
  • Že od začetka z žrtvijo ravnamo kot ob sumu na zlom hrbtenice in podhladitev.
  • Takoj poskrbimo, da nekdo ročno imobilizira glavo (vratno hrbtenico) in jo zavaruje pred osnim premikanjem. Namestimo ovratno opornico.
  • Kopači intenzivno nadaljujejo delo in odstranijo toliko snega na nivoju žrtve, da lahko ob ponesrečenega pravilno razporedimo vsaj štiri ljudi, ki bodo poskrbeli za premik na transportno sredstvo.
  • Ponesrečenega dodatno zavarujemo pred nadaljnjim ohlajanjem, če je mogoče poskrbimo za toplotni omot (neaktivno ogrevanje jedra).
  • Presodimo, koliko je trenutni prostor varen. Premik na transportno sredstvo naj bo v skladu s smernicami ravnanja ob sumu na zlom hrbtenice (če začne bruhati, ko je že nameščen, ga v bočni položaj postavimo skupaj z nosili).
  • Ko je ponesrečeni nameščen na transportno sredstvo, se nam nikamor več ne mudi. Ponesrečenci, ki so podhlajeni ali pri katerih sumimo na poškodbo hrbtenice, zahtevajo obziren transport. Med transportom nenehno preverjamo njihovo zdravstveno stanje.
Slika: Očistimo obraz in dihalne poti ter z rokami imobiliziramo glavo (vratno hrbtenico), in takoj ko je mogoče, namestimo vratno opornico.

Slika: Če nismo že med odkopavanjem pokrili luknje s ponjavo, to nujno storimo med nudenjem PP.
Slika: Za premik poškodovanega so potrebne štiri osebe – dva na obeh koncih in …
Slika: … dva ob strani poškodovanega. Za pravilen premik je nujno potrebno, da je okoli poškodovanega dovolj prostora.
Slika: Poškodovanega dobro zaščitimo pred nadaljnjo izgubo toplote in namestimo v primerno transportno sredstvo.


Zaključek

  • Čim prej očistimo dihalne poti.
  • Že med odkopavanjem pokrijemo luknjo s folijo ali ponjavo.
  • Ročno imobiliziramo glavo, izvajamo umetno dihanje in masažo srca.
  • Naredimo toplotni omot ali kako drugače zaščitimo pred mrazom.
  • Premik opravimo kot pri poškodbi hrbtenice.
  • Transport naj bo obziren, poškodovanega nenehno nadzorujemo.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč