Tipizirana tehnika reševanja

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Uporaba statičnih vrvi


Opis, vzdrževanje, uporaba in življenjska doba statičnih vrvi


Statične vrvi so vrvi, ki se obremenjene s težo 1,5 kN raztegnejo manj kot 5 % dolžine. Opis preskusa razteznosti statičnih vrvi določa standard EN 1891, ki predpisuje tudi ostale zahteve. Dejansko so ti raztezki za 11mm debele statične vrvi približno 2 %. Zahteve za dinamične vrvi določa standard EN 892, ki določa, da so dinamične vrvi tiste, ki se, obremenjene s težo 0,8 kN, raztegnejo več kot 8 % dolžine.
Uporaba:
Statične vrvi uporabljamo za spuščanja in dviganja do 100 m. V GRZS uporabljamo 11 mm debele in 100 m dolge statične vrvi. Statične vrvi, dolge 200 m uporabljamo le izjemoma. Vrvi morajo ustrezati standardu EN 1891. Največja nosilnost 11 mm debele statične vrvi je nad 30 kN. Upoštevati je treba, da vozli, dinamične obremenitve in obremenitve vrvi preko robov, bistveno zmanjšajo nosilnost vrvi (npr. na osmici se zmanjša nosilnost s 30 kN na 20 kN).
Po pravilu transportiramo z eno vrvjo enega človeka, zato v GRZS uporabljamo za spuščanje in dviganje spremljajočega reševalca, ponesrečenca, nosil in opreme, vedno dve statični vrvi.


Za varno delo s statičnimi vrmi je treba zagotoviti naslednje:

  • Redne preglede vrvi po vsaki uporabi in ob rednih pregledih opreme v skladišču. Vrvi pregledamo tako, da jih od enega do drugega konca spustimo skozi roke ter pri tem očno in ročno ugotavljamo vse nepravilnosti oblike in druge možne poškodbe vrvi.
  • Med uporabo statičnih vrvi je terba zagotoviti, da se ne poškodujejo na ostrih robovih in da se po njih ne hodi. Poškodbe plašča vrvi in drugih zavornih elementov zaradi pregrevanj preprečimo z enakomernim in počasnim spuščanjem.
  • Umazane in mokre vrvi je treba najprej oprati z vodo in posušiti v suhih in temnih prostorih, šele nato jih zložimo v transportne vreče.

Življenjska doba in menjava vrvi
Na življenjsko dobo vrvi vpliva pogostost uporabe, velikost obremenitev, klimatske razmere (vrvi so občutljive na ultravijolično svetlobo) in način uporabe. Izhodišča za določanje življenjske dobe vrvi, ki jih navaja proizvajalec Mammut (če uporabljamo statične vrvi drugih proizvajalcev, je treba upoštevati njihova navodila), so:

  • največ 10 let: vrvi, ki niso bile nikdar uporabljene in so bile hranjene v temnih in suhih prostorih;
  • največ 7 let: vrvi, uporabljane brez obremenitev enkrat do dvakrat na leto;
  • največ 5 let: vrvi, uporabljane 2 do 4 ure enkrat mesečno, z minimalnimi mehanskimi obremenitvami (statična obremenitev v velikosti teže enega človeka);
  • največ 3 leta: redno uporabljane vrvi večkrat na mesec, z minimalnimi mehanskimi obremenitvami (statična obremenitev v velikosti enega človeka);
  • največ 1 leto: redno uporabljane vrvi enkrat na teden, z večjimi mehanskimi obremenitvami od 2 do 4 ur;
  • manj kot eno leto: za vsakodnevno uporabo vrvi z večjimi mehanskimi obremenitvami, ki ne presegajo dovoljenih obremenitev.

Vrv je treba zamenjati v naslednjih primerih:

  • če je poškodovan plašč in se vidi jedro vrvi,
  • če je prišlo do večjih osnih in radialnih obremenitev,
  • če je bila vrv v stiku s kemikalijami,
  • če je prišlo med uporabo do večjih raztezkov (ekstremni padci itd.),
  • če je prišlo do temperaturnih sprememb na plašču (žažgan plašč zaradi prehitrega spuščanja) in v vseh primerih, kjer je prišlo do mehanskih ali kemičnih poškodb.


Enojna zavora na vponko


Postopek
1. V center sidrišča vpnemo vponko z matico ali vponko s samozapornim zapiralom.
2. Skozi vponko potegnemo zanko plezalne vrvi med dvojnim prusikovim vozlom in blokado plezalne vrvi.
3. Z novo vponko vpnemo vse pramene plezalne vrvi, razen pramena v zanki, ki je na strani neobremenjenega dela plezalne vrvi
4. Neobremenjeni konec plezalne vrvi potegnemo toliko, da je obremenjeni del plezalne vrvi med dvojnim prusikovim vozlom in zavoro napet.
5. Privijemo matice ali preverimo samozapornost zapiral na vponkah.
6. Z neobremenjenim koncem plezalne vrvi blokiramo zavoro s polvozlom in z varovalnim vozlom.
7. Podremo varovalni vozel in polvozel na pomožni vrvici, ter s pomočjo polbičevega vozla prenesemo obremenitev na blokirano zavoro na vponko.
8. Podremo prvotno blokado plezalne vrvi.
9. Podremo varovalni vozel, počasi izvlečemo polvozel in pričnemo s spuščanjem. Pri tem teče neobremenjeni del plezalne vrvi okoli pasu - varovanje okoli pasu.

Slika: Izdelava enojne zavore na vponko

Slika: Blokada enojne zavore na vponko

Dvojna zavora na vponko


Dvojno zavoro na vponko uporabljamo za spuščanje težjih bremen z eno ali dvema vrvema. Izdelamo jo tako, da med enojno zavoro na vponko in spodnjim delom dvojne zavore vpnemo še eno vponko za povezavo. Spodnji del izdelamo iz dveh vponk. Zavora mora biti izdelana tako, da vponka, ki povezuje zgornji in spodnji del zavore, ne stisne vrvi. Pomemben je tudi položaj vponk (razviden iz slike). Če spuščamo z dvojno vrvjo, uporabimo ovalne vponke in česalno vponko, ker z njo preprečimo, da bi med spuščanjem prišlo v zavori do vozlanja in s tem do blokade vrvi.
Blokado dvojne zavore na vponko izdelamo okoli stebla povezovalne vponke s polvozlom in z varovalnim vozlom.
Če spuščamo z dvema vrvema, uporabimo za prenos obremenitve pri prehodu podaljšanih vrvi dve pomožni vrvici, ki ju z dvojnima prusikovima vozloma ločeno pritrdimo na obremenjeni vrvi in vpnemo s polbičevima vozloma, polvozloma in z varovalnima vozloma v vponki v centru sidrišča.

Slika: Dvojna zavora na vponko


Spuščanje in kratki dvigi s statično vrvjo in s samozaporno zavoro Petzl STOP D09


Samozaporna zavora Petzl STOP D09

Slika: Petzl STOP D09

Desonder se uporablja za spuščanja do 100 m z vrvjo debeline 10 do 11 mm. Desonder izpolnjuje zahteve standarda EN 341.
Velika prednost desonderja pred vitlom je v majhni teži in majhni velikosti. Izpolnjuje tudi zahtevo (priporočilo I.K.A.R.), da se vrv ob prehodu skozi zavoro ne zvija.
Pogoj za varno delo z desonderjem je, da poznamo in upoštevamo navodila proizvajalca in znanje, ki ga pridobimo na vajah. Pri delu z desonderjem v reševalni akciji nikakor ne sme sodelovati reševalec, ki še ni preskusil desonderja in ni usposobljen za delo z njim.
Z desonderjem spuščamo bremena do 150 kg (standard EN341). Breme ne sme presegati 250 kg (test Petzl).
Pri spuščanju bremen, ki mora potekati počasi in enakomerno (največja dovoljena hitrost je 2m/s), pride pri daljših spuščanjih do segrevanja desonderja, zato je obvezna uporaba rokavic.
Pred vsako uporabo in po njej je treba preveriti delovanje desonderja. Umazane desonderje očistimo s čisto vodo. Za vzdrževanje in čiščenje desonderjev ne smemo uporabljati nobenih maziv ali drugih kemičnih proizvodov.
Če je bil desonder med uporabo preobremenjen, ga moramo zamenjati.


Spuščanje z dvema desonderjema

Slika: Spuščanje z dvema ,,desonderjema”

POMEMBNO!!
Vsi reševalci na delovišču, ki pripravljajo delovišče in sodelujejo pri dviganju ali spuščanju, se morajo samovarovati.
Postopek:
  1. Izdelamo dvojno sidrišče ali dve ločeni sidrišči.
  2. V centra sidrišč ali v plošči PAW vpnemo z dvema vponkama desonderja z odprtima zgornjima stranicama.
  3. V desonderja vstavimo obe statični vrvi tako, da obremenjeni del statične vrvi izhaja iz desonderja pri zavorni ročici rdeče barve (glej shemo vtisnjeno na stranici zavore). Nato stranici desonderja zaskočimo v vponki.
  4. Neobremenjena dela statičnih vrvi speljemo skozi tretji vponki v centrih sidrišč.
  5. S kratkim potegom preverimo delovanje desonderjev in privijemo matice ali preverimo samozaporna zapirala. Vponka, v kateri je vpeta samo statična vrv, nima privite matice. To omogoča hitro vpetje ob blokadi zavore. Med spuščanjem je pomembno, da ne uravnavamo hitrosti spuščanja z zavorno ročico, ampak jo držimo v skrajni legi. Hitrost spuščanja uravnavamo s spremembo vstopnega kota vrvi v vodilno vponko. Priporočljivo je, da en reševalec drži zavorno ročico v skrajni legi, drugi pa dodaja vrv in s pomočjo spremembe vstopnega kota vrvi uravnava hitrost spuščanja. Spuščanje mora biti počasno in enakomerno. Zagotoviti je treba, da sta med spuščanjem obe vrvi obremenjeni enakomerno.
  6. Spuščanje prekinemo najmanj 5 m pred koncem vrvi (vrv mora imeti na koncu osmico) tako, da blokiramo desonder. Če prekinemo spuščanje za daljši čas, če je vrv poledenela, mokra in v drugih ekstremnih razmerah, ko bi vrv lahko začela drseti, dodatno blokiramo desonder s polvozlom in z varovalnim vozlom na vodilni vponki, na kateri vstopa neobremenjeni del vrvi (v tem primeru privijemo matico na vponki).


Opis spuščanja

Slika: Vpetje "desonderja"

Reševalca, ponesrečenca, nosila in opremo spuščamo z dvema statičnima vrvema, ki morata biti med spuščanjem čim bolj enakomerno obremenjeni. Odvisno od terena uporabimo dvojno sidrišče ali dve ločeni sidrišči. Pri spuščanju je izredno pomembna koordinacija med reševalci na sidrišču in reševalci v steni. Pri spuščanju sodelujejo najman trije reševalci. Dva reševalca spuščata, tretji je vodja sidrišča, ki nadzoruje varnost pri delu in koordinira delo z reševalci v steni, reševalci na sidrišču in z drugimi. Priporočljivo je, da vsako statično vrv spuščata po dva reševalca, in to tako, da eden skrbi za desonder, drugi pa podaja vrv.


Blokada desonderja

Spuščanje prekinemo tako, da blokiramo desonder. Desonder blokiramo tudi, ko končamo s spuščanjem, in to najmanj 5 m pred koncem vrvi, ki mora imeti na koncu osmico.
Če prekinemo spuščanje za daljši čas, če je vrv poledenela, mokra in v drugih ekstremnih razmerah, ko bi vrv lahko začela drseti, blokiramo vrv s polvozlom in z varovalnim vozlom na vponki, na kateri vstopa neobremenjeni del vrvi (v tem primeru privijemo matico na vponki).

Slika: Blokada ,,desonderja”


Kratki dvigi z ,,desonderjem”
Slika: Kratki dvigi z ,,desonderjem”

Zaplete med spuščanjem (problemi z dodajanjem vrvi, zatikanje nosil itd.) rešujemo tako, da blokiramo spuščanje in po potrebi izvedemo kratek dvig s pomočjo skripčevja . Izdelamo škripec na neobremenjeni vrvi, naredimo kratek dvig in rešimo zaplet. Pri tem opravilu ne smejo reševalci, ki vlečejo vrv, nikakor spustiti vrvi iz rok.

Dviganje s pomočjo navadnega škripca in prehodi


Dviganje z navadnim škripcem uporabljamo tam, kjer je dovolj prostora na delovišču in kjer pri dviganju sodeluje več reševalcev. Tako kot pri drugih načinih reševanja s statično vrvjo tudi tu uporabimo dve statični vrvi za dviganje ponesrečenca, reševalca, nosil in opreme. Obe vrvi vlečemo s pomočjo navadnih škripcev.
Postopek

PREHOD IZ SPUŠČANJA V DVIGANJE – OBE SIDRIŠČI ISTOČASNO

Slika: Prehod iz spuščanja v dviganje


Namestimo spodnjo prižemo z kolescem in izdelamo spodnji del škripca. Z brezkončnim trakom ga vpnemo v sidrišče in porinemo do konca navzdol. V sidrišče vpnemo protraxion, ga odpremo in vanj vpeljemo prosto vrv. Če uporabimo blok, vpeljemo vrv vanj preden ga vpnemo v sidrišče ( nevarno, da nam pade iz rok ).

Slika: Izdelava bloka


Vrv izpnemo iz zavore in napnemo škripec. Če nas trak ne ovira pri podaljševanju škripca, ga pustimo, sicer ga izpnemo iz sistema ( ko med dviganjem popusti).

Slika: pripravljeno za dviganje

Zaradi manjšega trenja in preprečevanja poškodb vrvi na robovih sidrišča in na mestih, kjer se bistveno spremeni smer dviganja, namestimo želve.
Pričnemo z dviganjem tako, da vlečeta vsako vrv po dva ali več reševalcev. Delo reševalcev mora biti usklajeno.
Zaplete med dviganjem, pri katerih je treba prekiniti dviganje in opraviti kratek spust, rešujemo tako, da po eden reševalec na vsakem sidrišču privzdigne kladivce na protraxion ali bloku s tem da se kladivce ne sme zaskočit. Sledi kratek spust in po koncu spusta se sorosti dvignjeno kladivce.

Slika: Dviganje preko bloka


PREHOD IZ DVIGANJA V SPUŠČANJE – OBE SIDRIŠČI ISTOČASNO
V spodnji del škripca spet vpnemo brezkončni trak ( če smo ga prej izpeli ) in ga napnemo navzdol. S pomočjo škripca malo dvignemo ( 1 cm ), in istočasno odpremo kladivce protraxiona (ali bloka ) in spustimo obremenitev na trak. Kladivce spet zapremo. S tem smo obremenitev v celoti prenesli na trak. V sidrišče vpnemo desonder in vanj vpeljemo prosto vrv, vendar desonderja še ne aretiramo.
Slika: Priprava na prenos obremenitve na desonder

Zdaj vzamemo vrv iz protraxiona ( minitraxiona, bloka ) in ostane nam škripec za kratek dvig.
Slika: Škripec za kratek dvig

S tem škripcem izvedemo kratek dvig (10 cm ), toliko, da popusti trak. Nato speljemo prosto vrv iz zavore skozi obračalno vponko in desonder blokiramo. Spodnji del škripca in trak poberemo z vrvi.

 POMEMBNO!!

Vsi reševalci na delovišču, ki pripravljajo in sodelujejo pri dviganju ali spuščanju, se morajo samovarovati.


Uporaba pripomočka Petzl ID

V GRZS lahko za spuščanje in dviganje uporabljamo tudi pripomoček ID proizvajalca Petzl. Prednost pred ostalimi pripomočki je, da se ga lahko uporablja tako za spuščanje kot dviganje. Zaradi tega niso potrebni prehodi in je lažja izvedba kratkega dviga oziroma spusta.


Postopek:

  1. Izdelamo dvojno sidrišče ali dve ločeni sidrišči.
  2. V center sidrišča ali v ploščo PAW vpnemo z dvema vponkama ID z odprto zgornjo stranico.
  3. V ID vstavimo statično vrvi tako, da obremenjeni del statične vrvi izhaja iz IDja pri zavorni ročici. Nato stranico IDja zaskočimo v vponko.
  4. Neobremenjeni del statične vrvi speljemo skoziobračalno vponko v centru sidrišča.
  5. S kratkim potegom preverimo delovanje IDja in privijemo matice.
Slika: Spuščanje z IDjem

Med spuščanjem je pomembno, da ne uravnavamo hitrosti spuščanja z zavorno ročico, ampak jo držimo v skrajni legi. Hitrost spuščanja uravnavamo s spremembo vstopnega kota vrvi v obračalno vponko. Priporočljivo je, da en reševalec drži zavorno ročico v skrajni legi, drugi pa dodaja vrv in s pomočjo spremembe vstopnega kota vrvi uravnava hitrost spuščanja. Spuščanje mora biti počasno in enakomerno. Zagotoviti je treba, da sta med spuščanjem obe vrvi obremenjeni enakomerno.
Spuščanje prekinemo tako, da blokiramo ID (pozicija LOCK na IDju). ID blokiramo tudi, ko končamo s spuščanjem, in to najmanj 5 m pred koncem vrvi, ki mora imeti na koncu osmico.

Slika: Blokada IDja

Če prekinemo spuščanje za daljši čas, če je vrv poledenela, mokra in v drugih ekstremnih razmerah, ko bi vrv lahko začela drseti, dodatno blokiramo ID s polvozlom na obračalni vponki, na kateri vstopa neobremenjeni del vrvi ter zanko z vponko vpnemo v PAW ploščo.

Slika: Dolgotrajnejša bloka IDja

Zaplete med spuščanjem (problemi z dodajanjem vrvi, zatikanje nosil itd.) rešujemo tako, da blokiramo spuščanje in po potrebi izvedemo kratek dvig s pomočjo skripčevja. Na enak način se izvede tudi dviganje preko IDja. Izdelamo škripec, ročico na IDju postavimo v položaj BELAY in lahko pričnemo z dviganjem.

Slika: Dviganje s pomočjo IDja

Prehod vozla med spuščanjem ali dviganjem

V primeru da moramo pri spustu čez zavorni element spravit vozel (npr. z vozlom izločimo poškodovani del vrvi) si lahko pomogamo z Grillonom. Namesto Grillona se lahko uparabi tudi kakšen drug pripomoček npr. desonder in del vrvi. Spodaj je prikazan prehod vozla preko ID na enak način se izvede prehod preko kakšnegu drugega zavornega elementa npr. desonderja.

5 metrov pred vozlom ustavimo s spuščanjem in blokiramo ID. Na vrv namestimo prižemo, v PAW vpnemo Grillon in ga blokiramo s polvozlom na obračalni vponki. Prižema se namesti blizu IDja, da nam pri prenosu obremenitve po prehodu vozla ne zmanjka vrvi pri Grillonu. Kladivce na prižemi se odmakne in nadaljujemo s spuščanem toliko, da pride vozel v bližino IDja nato pa prenesemo obremenitev na Grillon. 

Slika: Vpetje Grillona
Ko je vsa obremenitev na Grillonu izpnemo vozel iz IDja, prestavimo vozel čez ID vrv nazaj vpnemo in ID blokiramo. Vozel damo čim bližje IDja, da nimamo prevelikega loka med IDjem in prižemo.
Slika: Prenos obremenitve na Grillon in prenos vozla
Odblokiramo Grillon in obremenitev počasi prenesemo na ID. 
Slika: Prenos obremenitve na ID
Pospravimo odvečne stvari iz sidrišča in nadaljujemo s spušačnem. 
Slika: Nadaljevanje spusta


Ko pri dviganju pridemo do vozla dvigamo dokler vozel ne pride do IDja. Namestimo Grillon z prižemo s tem, da mora biti prižema od IDja oddaljena toliko, da dobimo dovolj veliko zanko, da vozel prestavimo za ID.

Slika: Vpetje prižeme in Grillona
Nadaljujemo z dviganjem s tem, da eden izmed reševalcev pobira prosto vrv čez Grillon.
Slika: Dviganje in pobiranje vrvi čez Grillon
Ko imamo dovolj veliko zanko glavne vrvi prenehamo z dviganjem. Prostega konca vrvi, ki izhaja iz Grillona ne smemo spustiti. V kolikor ga moramo se prosti konec vpne v obračalno vponko in blokira s polvozlom. Iz IDja izpnemo glavno vrv ter prestavimo vozel čez ID in pripravimo za nadaljnje dviganje. Naredimo kratrek dvig toliko, da razbremenimo Grillon, ga izpnemo in nadaljujemo z dviganjem.
Slika: Nadaljevanje dviganja

Reševalni drog Stelvio

Naslednji zapis vsebuje opis in uporabo reševalnega droga Stelvio z vitlom Ortles proizvajalca Kong s.p.a. Namenjen je inštruktorjem in reševalcem GRZS kot pripomoček za usposabljanje in pravilno uporabo v reševalnih akcijah. Za razumevanje zapisa je potrebno osnovno znanje alpinistične in reševalne tehnike, poznavanje dela na delovišču, izdelava sidrišč in ostale veščine, ki jih mora obvladati vsak reševalec.
1. KAJ JE REŠEVALNI DROG STELVIO Z VITLOM ORTLES ?
Reševalni drog Stelvio z vitlom Ortles je univerzalen sistem za dviganje in spuščanje bremen v gorskem ali urbanem okolju. Prav tako je uporaben za reševanje iz sotesk, razpok ali jarkov, oziroma povsod, kjer je kritičen prehod reševalca s ponesrečencem preko robov delovišča. Vitel ima dve hitrosti dviganja z razmerjem 1:2 in 1:6 (1kg pritiska na ročici pomeni 13 kg dvižne sile pri manjši hitrosti , pri večji pa pritisk 1kg na ročici pomeni 39 kg dviga teže). Sestavljen je iz dveh osnovnih delov in dodatkov, ki so namenjeni za uporabo v specifičnih situacijah.

Sestavni deli sistema so:
- Dvodelni reševalni drog z gibljivim podnožjem
- Nosilec z vitlom in prižemo (v nadaljevanju vitel)
- Podstavek za vitel (za samostojno uporabo vitla)
- Podnožje droga
- Dodatni trak s prižemo

Reševalni drog vidimo na spodnji sliki. Oprema je običajno razdeljena v dveh ali več transportnih vrečah, ena vsebuje reševalni drog s podnožjem, druga pa nosilec vitla s prižemo in dvodelni podstavek.

Slika: Reševalni drog z vitlom in podnožjem

2. SESTAVLJANJE IN UPORABA REŠEVALNEGA DROGA
Za delo z drogom so potrebni najmanj štirje reševalci :
- En reševalec je zadolžen za povzemanjee oz. podajanje vrvi ob dviganju in spuščanju
- Dva reševalca delata na vitlu
- Vodja delovišča koordinira delo med reševalci ob drogu in reševalcem na vrvi
Reševalci za delo na drugem sidrišču niso predmet tega opisa.


2.1. Reševalni drog z vitlom na drogu
Reševalni drog z vitlom uporabljamo tam, kjer je otežen prehod reševalca s ponesrečencem preko roba delovišča, npr. reševanje iz sotesk, jarkov, skozi okna, s ceste v prepad, stensko reševanje… Tak način nam omogoča boljši pregled, zmanjša trenje vrvi preko robov in omogoča lažji prenos ponesrečenega ob koncu dviga ali začetku spusta. Slabost tega načina pa je, da moramo imeti veliko število pritrdilnih točk oziroma sidrišč: dve sidrišči za pritrditev samozapornih škripcev, eno sidrišče za varovalno (pomožno) vrv, pritrdilne točke za podnožje droga in pomožne vrvice. Zato lahko to kombinacijo uporabljamo tam, kjer obstajajo dobre možnosti za izvedbo varovališč.
Sestavljen reševalni drog je na spodnji sliki. Vidne so vrvi v glavi droga: zgoraj so pritrdilne vrvi droga, spodaj pa pomožne vrvi, ki preprečujejo nihanje droga levo-desno.

Slika: Sestavljen reševalni drog

Sestavljanje:
- Sestavimo oba dela droga.
Slika: Sestavljanje reševalnega droga

- Na drog pritrdimo nosilec vitla s prižemo. Vijakov ne smemo premočno zategniti, ker
obremenitve prenaša sornik in ne navoj!
Slika: Pritrjevanje nosilca vitle s prižemo

Namestimo nosilec vitla z zaporo in ga privijemo z vijaki

- Podnožje droga pričvrstimo z eno ali več pomožnimi vrvicami na podlago.
- Na glavo droga pritrdimo vrvi samozapornih škripcev, s katerima nastavimo naklon droga . Po potrebi glavo droga fiksiramo še z dodatnimi pomožnimi vrvicami, tako, da preprečimo nihanje levo-desno.

Slika: Pritrditev podnožja in namestitev vrvi samozateznih škripcev

Postavljanje reševalnega droga
Reševalni drog postavimo tako, da je za njim dovolj prostora za opravljanje dela. Na spodnji sliki je postavitev A dobra, saj je za drogom dovolj prostora za ekipo, naklonski kot droga pa je takšen, da je obremenitev samozateznih škripcev minimalna – večino obremenitve nosi drog. Postavitve B,C in D niso dobre, zaradi premalo prostora za drogom ali prevelikega kota naklona droga.
Pri postavitvi moramo upoštevati:
- Odklon droga od navpičnice v smeri bremena naj bo največ 45°. Večji odklon droga spremeni razmerje obremenitve med drogom in pritrdilnimi vrvmi in drog prevzema manj, pritrdilne vrvi pa vedno več obremenitve.
- Za drogom naj bo dovolj prostora za delo ekipe
- sidrišči S1 in S2 naj bosta čim višje, vendar na dosegu rok (maksimalno vertikalno tako visoko, kot je visok drog, če je v vertikalnem položaju). Ko dvignemo drog v vertikalni položaj pod obremenitvijo, da s tem dobimo reševalca k sebi, se lahko zgodi, da ga sila povleče nazaj, če sta pritrdilni vrvi droga vpeti previsoko.
- Na sidrišču S3 spuščamo s pripomočk)om za spust (desonder, ID, zavora,.., pri dviganju uporabljamo enega od blokov in vrv povzemamo. Veljajo enaki manevri kot pri tipizirani tehniki.
- Pritrdilne točke morajo biti postavljene tako, da onemogočajo premikanje podnožja droga in nihanja glave droga levo-desno.

- Za samozatezne škripce je priporočljiva uporaba statičnih vrvi, zlasti če je naklon droga večji, oziroma sta sidrišči pritrdilnih drogov oddaljeni, v tem primeru pride pri uporabi dinamičnih vrvi do raztezanja in nihanja droga. Za pritrjevanje podnožja in glave droga lahko uporabimo pomožne vrvice. Glede na obliko terena razporedimo pritrdilne točke droga po višini in smeri.

Slika: Primerna postavitev droga

Slika: Primerna postavitev droga

Priprava za spust in kratek dvig

Kot pri vseh drugih manevrih je reševalec ob nosilih na dveh vrveh: Vrv iz vitla gre preko reševalnega droga, vrv iz sidrišča S3 (glej zgornjo sliko A ) direktno v PAW ploščo, kjer so vpeta nosila in reševalec. Ob neugodnih razmerah gre varovalna vrv lahko tudi preko kolesca v glavi reševalnega droga. Večino obremenitve lahko prevzame vrv ki potuje preko vitla. Vrv ki gre iz sidrišča S3 mora biti v primeru, ko ne gre čez kolesce reševalnega droga, zaščitena na prehodih preko robov saj lahko na robovih pride do poškodbe oz. pretrganja vrvi.

Veljajo vsa pravila za delo na delovišču: samovarovanje reševalcev, vsi konci vrvi morajo biti vpeti v končne točke … Za delo z vitlom je obvezna uporaba zaščitnih rokavic.

Manevri za dvige in spuste so opisani v poglavju Vitla Ortles.

Vitel Ortles

Sestavni deli sistema so:

- Nosilec z vitlom in prižemo (v nadaljevanju vitel)

- Podstavek za vitel (za samostojno uporabo vitla)
- Dodatni trak s prižemo.


Slika: Vitel s prižemo na podstavku

Za delo z vitlom so potrebni najmanj štirje reševalci :

- En reševalec je zadolžen za povzemanjee oz. podajanje vrvi ob dviganju in spuščanju
- Dva reševalca delata na vitlu
- Vodja delovišča koordinira delo med reševalci ob vitlu in reševalcem na vrvi

Reševalci za delo na drugem sidrišču niso predmet tega opisa.



Priprava za spust in dvig


Veljajo vsa pravila za delo na delovišču: samovarovanje reševalcev, vsi konci vrvi morajo biti vpeti v končne točke … Za delo z vitlom je obvezna uporaba zaščitnih rokavic.


Potek nosilne preko vitla s prižemo je viden na spodnji sliki.

Slika: Prehod vrvi preko vitla pri spustu

Pri spuščanju glavno (nosilno) vrv lahko speljemo mimo vponke na podnožju droga. Med spuščanjem vrv držimo med vponko in vitlom, s spreminjanjem kota pa lahko povečujemo ali zmanjšamo trenje. Po potrebi dodajamo ali odvzemamo ovoje na vitlu. Na vitlu naredimo dva ali več ovojev, odvisno odobremenitve . Vrv preko vitla začnemo ovijati od spodaj (slika 8) in jo preko prižeme speljemo čez kolesce v glavi droga do PAW plošče z nosili in reševalcem. Ročico na strani vitla lahko namestimo, ni pa nujno. Za kratke dvige zadošča tudi ročica na drugi strani.

En reševalec drži glavno vrv, drugi reševalec drži delno odprto kladivce prižeme, tako da vrv lahko nemoteno teče. V nobenem primeru kladivce ne sme biti zaskočeno . Reševalec ne sme držati prsta v zanki, ki drži prižemo odprto! Tretji reševalec podaja glavno vrv iz vreče, vodja sidrišča pa skrbi za usklajenost dela.

Spuščanje poteka enako kot pri tipizirani reševalni tehniki z vitlom. Glavna vrv preko vitla ustvarja potrebno trenje. Glavni in varovalna vrv sta med seboj neodvisni, to jima omogočata trakova s prižemo.

Blokado glavne vrvi lahko izvedemo na več načinov:
- S prižemo na nosilcu vitla in varovalnim vozlom na vponki na podnožju droga (v tem primeru moramo pred ponovnim spuščanjem narediti manever kratkega dviga, da jo sprostimo
- S pol vozlom in varovalnim vozlom na vponki na podnožju droga

Ko sta obe vrvi pripravljeni za spust, podremo blokade vrvi in pričnemo s spuščanjem. Pri tem se izogibamo sunkom , ki lahko poškodujejo vrv in vitel.

Kratek dvig

Med spuščanjem lahko prihaja do zapletov, ki zahtevajo izvedbo kratkega dviga. Kratek dvig izvedemo tako da:

- Sprostimo prižemo na nosilcu vitla, tako da prime glavno vrv , varovalna vrv je blokirana
- Dodamo en ovoj na vitlu in en ovoj preko prijemalnega dela vitla z roko (slika 9)

Slika: Dodatni ovoj čez prijemalni del vitla


Naredimo kratek dvig z eno ročico

Prehod iz kratkega dviga v spust

- Drugi reševalec na vitlu odmakne kladivce prižeme , če je potrebno lahko prvi reševalec malenkostno obrne ročico vitla, da se vrv sprosti. Kladivce prižeme se ne sme zatakniti v odprtem položaju !
- reševalec na vitlu odstrani dodatne ovoje glavne vrvi (vrv drži napeto)

Spust se nadaljuje.



Priprava za dvig, dviganje in kratek spust

Pri dviganju je vsa obremenitev na glavni vrvi. Varovalno vrv reševalec samo pobira preko enega od blokov ( npr. Protraxion, ID,…). Če prehajamo v dvig iz spuščanja postopamo enako kot pri kratkem dvigu: glavno vrv blokiramo s prižemo, enako naredimo z varovalno vrvjo, na katero namestimo trak s prižemo . Zdaj lahko na obeh vrveh neodvisno izvedemo pripravo za dvig:

- Na varovalni vrvi namestimo enega od blokov, skozi katerega bo reševalec vrv le povzemal.
- Na vitlu dodamo dodatni ovoj z glavno vrvjo in še enega čez prijemalni del vitla (slika 9) . Prižema na nosilcu vitla je zaprta. Glavno vrv speljemo skozi vponko na podnožju droga.
- Če smo imeli nameščeno le eno ročico, namestimo še drugo.

Pripravljeni smo na začetek dviganja.

Glede na obremenitev lahko z zamenjavo smeri vrtenja ročic dvigamo z manjšo ali večjo hitrostjo. Reševalca povzemata vrvi tako, da sta rahlo napeti in da se glavna vrv ne nabira za vitlom.

Kratek spust

Običajen manever med dviganjem je prehod v kratek spust zaradi zapletov. Izvedemo ga na naslednji način:

- Ko pride do zapleta sta najprej obe vrvi blokirani (delujeta bloka na glavnih vrveh)

- Reševalec , ki dela z varovalno vrvjo ali dodatni reševalec delno sprosti kladivce bloka. Ta vrv ni napeta in to lahko stori. Če ne more lahko še malo napnemo glavno vrv ali pa to naredi sam neodvisno s škripcem . Kladivce bloka se ne sme zatakniti v odprtem položaju ! Reševalca na glavni vrvi postopata enako kot pri prehodu v spust:
- Drugi reševalec na vitlu odmakne kladivce prižeme. Če je potrebno prvi reševalec malenkost
obrne ročico vitla, da se vrv sprosti .
- Prvi reševalec na vitlu odstrani dodatne ovoje glavne vrvi tako, da jo drži napeto.

Pripravljeni smo za kratek spust

Prehod iz kratkega spusta v dviganje opravimo tako, da s prižemama blokiramo obe vrvi. Varovalna vrv je tako že pripravljena. Na glavni vrvi naredimo že opisana dodatna ovoja in nadaljujemo z dviganjem.

2.2 Vitel Ortles na podstavku brez droga

Vitel Ortles s podstavkom uporabljamo kot samostojni element za dviganje ali spuščanje. Zaradi razstavljivosti je lažji za transport . Teža podnožnih plošč in vitla je približno 8kg . Vitel s podstavkom prikazujejo spodnje slike.

Podstavek je sestavljen iz dveh podnožnih plošč z luknjami za pritrditev nosilca in za vpetje v sidrišče. Vsi manevri so enaki kot pri izvedbi na reševalnem drogu, le da tu za pritrditev potrebujemo manj sidrišč in pritrdilnih točk , zato je primernejši za uporabo v primerih, ko možnosti za izdelavo varovališč omejene.

Vpenjanje vitla s podstavkom:

Vitel s podstavkom vpnemo v sidrišče s pomočjo zanke. Kadar imamo na vitlu podstavek, težimo k temu, da bo podstavek sedel na tleh, saj bo s tem zagotovljena stabilnost pri vrtenju ročic. Če nam pri obremenitvi vitel s podstavkom dviguje, ga moramo dodatno pritrditi. To naredimo s pomožnimi vrvicami kot kaže slika. Pomembno je, da je vitel vedno usmerjen v smeri obremenitve, saj nam v nasprotnem primeru lahko iz prižeme na vitlu izpade glavna vrv. Pri izdelavi sidrišča je zato potrebno upoštevati smer obremenitve.

Trak  vpnemo čez vponko na vitlu ter čez vponki na podnožju. Prilagodimo krake traku, da so vsi enakomerno obremenjeni ter izdelamo vozel katerega se vpne v center sidrišča. Pri vpetju je potrebno pazit da kot med prameni traku ne presegajo 60 stopinj.

Slika: Vpetje vitla v center sidrišča
Slika: Vpetje vitla v center sidrišča

Vitel vpnemo z ločenimi trakovi. Pri tem je potrebno biti pozoren, da bodo vsi trije trakovi enako obremenjeni.


Slika: Vpetje vitla v center sidrišča
Slika: Vpetje vitla v center sidrišča

Vpetje vitra z ločenima trakovama, oba pa sta vpeta na ploščo vitla.Pri tem je potrebno biti pozoren, da bosta oba trakova enako obremenjena.

Slika: Vpetje vitla v center sidrišča
Trak vpnemo čez vponki na vitlu. Prilagodimo krake traku, da sta oba enako obremenjena ter izdelamo vozel katerega se vpne v center sidrišča.
Slika: Vpetje vitla v center sidrišča


Slika: Dodatno fiksiranje vitla s pomožnimi vrvicami in škripcem

2.3. Vitel Ortles brez podstavka

Vitel Ortles je možno uporabiti tudi brez podstavka. Da pri vrtenju vitla ne prihaja do neželenega nihanja levo – desno, je potrebno postaviti ročici zrcalno in s tem nihanje kar najbolj preprečimo. 


Slika: Vitel brez podnožja


3. Možni zapleti in rešitve


Kot pri vsakem dviganju in spuščanju tudi tu lahko pride do zapletov, ki jih rešujemo s kratkim dvigom ali spustom. Pri delu z vitlom je najpogostejši zaplet križanje vrvi na vitlu, ki se zgodi zaradi nepravilnega držanja oz. vodenja vrvi reševalca, ki izvaja spust. Takšen zaplet enostavno rešimo
s kratkim dvigom oz. spustom – manever izvajamo toliko časa, da se ovoji na vitlu poravnajo.

Če ni dovolj trenja med vrvjo in oblogo vitla, dviganje ne bo delovalo. V tem primeru mora reševalec vrv rahlo zategniti ali po potrebi narediti dodatni ovoj na vitlu.

Pri spuščanju je enako: če je trenja premalo ali preveč po potrebi dodamo ali snamemo ovoj na vitlu. Ročica na strani vitla je med spustom lahko nameščena , lahko pa jo tudi odstranimo in spuščamo brez nje. Brez ročice je dodajanje ali odvzemanje ovojev enostavnejše. Ročica na strani nosilca mora biti vedno nameščena.

Drugi viri in literatura:
Praktični prikaz uporabe vitla je viden na kratkem demonstracijskem filmu na internetnem naslovu: http://www.youtube.com/watch?v=DekTA-dFaRE . Film v drugem delu prikazuje tudi manever prehoda podaljšane vrvi – vozla preko

Delo reševalca spremljevalca

V nadaljevanju imenujemo spremljajočega reševalca »Reševalec spremljevalec«.
Za razumevanje besedila je potrebno poznavanje alpinistične tehnike in izrazoslovja in poznavanje improvizirane in tipizirane reševalne tehnike.

1. Uvod

Pri vsakem tehnično zahtevnem reševanju se je potrebno ponesrečenim približati s pomočjo vrvne tehnike. V takih primerih se k ponesrečenim poda reševalec s transportnim sredstvom in reševalec spremljevalec. Naloge, ki jih ima reševlec spremljevalec so različne in lahko izjemno zahtevne, velikokrat je potrebna tudi iznadljivost in improvizacija, zato naj bo reševalec spremljevalec izkušen alpinist ali inštruktor. V nadaljevanju so kot primeri opisane le nekatere od možnih situacij.

V osnovi lahko delo reševalca spremljevalca razdelimo na nekaj sklopov:

  • Ima pregled nad dogajanjem v okolici, ocenjuje potencialne nevarnosti in možne zaplete in ustrezno ukrepa
  • Skrbi za komunikacijo z vodjem sidrišča, kadar tega ne more reševalec s transportnim sredstvom
  • Spremlja reševalca s transportnimi sredstvom, pomaga pri reševanju zapletov med transportom
  • Pomaga pri oskrbi ponesrečenih

Pri svojem delu je reševalec spremljevalec popolnoma samostojen in neodvisen od reševalne ekipe na delovišču. Vse vrvne manevre (priprava sidrišča, spuščanje, dvigovanje,..), ki se tičejo njegovega gibanja mora biti sposoben opraviti sam. Ekipa na delovišču je primarno zaposlena s transportom reševalca in transportnega sredstva.

V grobem lahko delo reševalca spremljevalca razdelimo še na kopne in zimske razmere.

2. Oprema reševalca spremljevalca

Ker reševalec spremljevalec deluje v zelo različnih okoliščinah, je oprema, ki jo bo vzel s seboj odvisna predvsem od njegove ocene razmer, ki jih lahko pričakuje. Pri izbiri opreme mora upoštevati dejstvo, da je v veliki meri odvisen sam od sebe in da bo moral sam skrbeti tako za svojo varnost in povratek.
Opremo tako lahko razdelimo na tisto, ki jo mora imeti nujno s seboj in tisto, ki jo bo lahko rabil glede na pričakovane okoliščine.

Nujna oprema je naslednja:

  • Radijska postaja, po potrebi tudi rezervni akumulator
  • Osebna zaščitna oprema reševalca
  • Alpinistična oprema za plezanje, zlasti več klinov, vrvic, trakov, dodatna vrv..
  • Oprema za povratek (vzpenjanje po vrvi)
  • Tipizirana reševalna oprema (kolesca, bloki, prižeme...)


Poleg nujne opreme je glede na razmere potrebno razmišljati še o naslednji opremi:

  • Nož, žaga
  • Vrtalni stroj, svedrovci, ključ
  • Dodatna oprema za zaščito ponesrečenega (npr ponjava , sredstva za preprečevanje podhladitev...)
  • Dodatne vrvi
  • Sredstva za razsvetljavo
  • Sredstva za zaščito pred padavinami...


3. Delo reševalca spremljevalca

Kot omenjeno, delo reševalca spremljevalca lahko razdelimo na nekaj sklopov:

       3.1. Pregled nad dogajanjem v okolici, ocenjevanje potencialnih nevarnosti, zapletov in ukrepanje

Reševalec spremljevalec mora poleg skrbi za lastno varnost biti nenehno pozoren na dogajanje v svoji okolici, na očeh mora imeti tudi reševalca s transportnim sredstvom. Predvsem mora skrbeti za pravočasno opozarjanje in ukrepanje ob nevarnih dogodkih, npr padajoče kamenje, nevarno drgnjenje vrvi, zatikanje vrvi, drseče snežne gmote, plazove, ..
Pri transportu navzdol skrbi tudi za pravo smer transporta, si vnaprej ogleda težka mesta in pripravi vse za lažji transport (npr sprememba smeri spusta). Enako pri dviganju oceni in pripravi vse za kar najbolj optimalen transport, pomaga ob zapletih (npr zatikanje, premikanje mimo ovir,..), po potrebi komunicira z reševalcem ob transportnem sredstvu in deloviščem.

Reševalec spremljevalec se mora gibati tako, da ne ogroža reševalca in ponesrečenca in da ima hkrati kar najboljši pregled nad dogajanjem. Imeti mora nenehen vidni stik z reševalcem ob transportnem sredstvu, če je le mogoče naj bosta tudi na slišni razdalji.V zahtevnem svetu mora biti nenehno samovarovan, priporočljivo je, da pri delu poleg delovne vrvi uporablja tudi varovalno vrv.

       3.2. Skrbi za komunikacijo z vodjem sidrišča, kadar tega ne more reševalec s transportnim sredstvom

Reševalec ob transportnem sredstvu večinoma ne more hkrati voditi transportnega sredstva in komunicirati z deloviščem, zato to namesto njega dela reševalec spremljevalec. Včasih komunikacijo lahko prepreči nepredviden dogodek.
Npr: pri štafetnem spustu se reševalec ob transportnem sredstvu giba ritenjsko in če se spotakne in pade ne more istočasno po radijski zvezi ustaviti spuščanja. To stori spremljevalec.


       3.3.Spremljanje reševalca s transportnimi sredstvom, pomoč pri reševanju zapletov med transportom

Med transportom lahko prihaja do različnih zapletov, ki jih reševalec ob transportnem sredstvu ne more rešiti sam. Omenimo nekaj možnih situacij:

  • Izbira prave smeri transporta. Reševalec spremljevalec oceni katera smer transporta je najbolj optimalna, po potrebi gre najprej pogledat sam in šele nato sledi reševalec s transportnim sredstvom. Po potrebi poskrbi za spremembo smeri transporta.
  • Če vrvi za spuščanje s svojim drgnjenjem prožijo kamenje ali sneg, je potrebno vrvi ustrezno obesiti ali jih bolj optimalno speljati. Lahko je zaradi padajočega kamenja potrebna tudi relokacija delovišča.
  • Prehod transportnega sredstva preko težjih mest (npr zaraščenih predelov, skokov, ožin, vode...). Reševalec spremljevalec mora vnaprej oceniti in izdelati strategijo prehodov težkih mest. Taka mesta lahko že vnaprej opremi in s tem olajša prehod.
  • Transportno sredstvo se med gibanjem zatika. Reševalec spremljevalec pomaga pri reševanju, po potrebi komunicira z deloviščem.
  • Pomaga pri zapletu zdravstvenega stanja ponesrečenega.

      3.4. Pomoč pri oskrbi ponesrečenih

Ko reševalec in reševalec spremljevalec prideta do ponesrečenega in ocenita razmere, skupaj izvedeta potrebne aktivnosti, zavarovanja in oskrbe poškodovanega. Posebej zahtevno je lahko nameščanje poškodovanega na transportno sredstvo.

4. Nevarnosti, na katere mora biti reševalec spremljevalec posebej pozoren

Reševalec, poškodovani in reševalec spremljevalec so lahko izpostavljeni številnim nevarnostim, na katere je potrebno biti še posebej pozoren. Zato je še posebej pomembno, da reševalec spremljevalec zna pravilno ocenjevati razmere, predvideti možne zaplete in se težavam z vnaprejšnimi ukrepi skuša izogniti. Zelo pomemben je stalen stik z vodjem delovišča.

Pri transportu vedno obstaja nevarnost padajočega kamenja oziroma pozimi kotaleči kosi snega ali ledu. Do proženja lahko pride zaradi različnih vzrokov:

  • Premiki reševalcev na delovišču
  • Proženje zaradi premikanja delovne in varovalne vrvi reševalca in reševalca spremljevalca
  • Proženje zaradi vremenskih razmer

Kdorkoli opazi proženje ali če obstaja nevarnost proženja, je dolžan takoj opozoriti ostale!

Reševalec in reševalec spremljevalec imata do neke mere možnost izogibanja, če sta na padajoče kamenje ali led pravočasno opozorjena, medtem ko je poškodovani na transportnem sredstvu popolnoma nemočen. Padajoče kamenje lahko tudi poškoduje vrvi, zato je ob takih dogodkih delo spremljevalca tudi, da pregleda in oceni stanje vrvi.

Nevarnosti predstavljajo tudi prehodi vrvi preko ostrih robov ali zagozdenje vrvi v razpoke. V prvem primeru lahko pride do pretrganja, v drugem pa do nepotrebnih zastojev pri transportu.

5. Ukrepi za zmanjšanje nevarnosti

S pravilnimi in pravočasnimi ukrepi lahko tveganje pri transportu zmanjšamo. Kako bo reševalec spremljevalec ukrepal je v veliki meri odvisno od njegovih izkušenj in pravilne presoje. Nujno je, da o vsem obvešča vodjo delovišča oziroma tudi vodjo akcije. Nekaj ukrepov, ki jih je možno izvesti je:

  • Opazovalec na delovišču. Če je reševalcev na delovišču dovolj, lahko eden prevzame vlogo opazovalca (podobno kot v primeru dela na plazu). Njegova naloga je opozarjanje v primeru krušenja kamenja ali če obstaja nevarnost krušenja. To je zlasti smiselno če intervencija poteka v krušljivem svetu. Podobno, s primerne razdalje, lažje in bolje oceni primernost in smiselnost dela na delovišču, ker ima jasnejšo sliko in pregled nad širšim območjem.
  • Opazovalec na kritičnem mestu. Če transport poteka v nepreglednem svetu, v slabi vidljivosti, ponoči, lahko na kritičnih mestih postavimo opazovalce.
  • Obešanje vrvi ali sprememba smeri poteka vrvi. Vrvi s trenjem na podlago predstavljajo izrazito nevarnost za proženje kamenja in obrabo oziroma poškodovanje vrvi. Posebej izpostavljena mesta so na zavojih in skokih, ali krušljivih odsekih na poti transporta. Na takih mestih je zato potrebno zagotoviti obešanje vrvi preko vmesnih točk ali vmesnih sidrišč (sprememba smeri transporta ali vmesnih točk, kamor vrvi le obesimo).
  • Zaščita ponesrečenca. Ponesrečenca, zlasti glavo je potrebno zaščititi. Poleg čelade lahko izdelamo dodatno zaščito npr z nahrbtnikom, ki ga pritrdimo na ročici nosil nad glavo.
  • Nenehna pozornost reševalca in reševalca spremljevalca in stik z vodjem delovišča.


6. Obešanje vrvi in sprememba smeri transporta

O obešanju vrvi govorimo takrat, kadar delovni  vrvi toliko dvignemo – obesimo od tal, da ne more priti do prožena kamenja ali do poškodovanja vrvi. Spremembe smeri tukaj ni ali je minimalna. Taki obremenitvi prilagodimo tudi točko vpetja. V praksi to pomeni, da je nosilnost lahko manjša, uporabimo lahko tudi pomožne vrvice, sisteme vponk itd.

O spremembi smeri transporta govorimo takrat, ko reševalec s transportnim sredstvom bistveno spremeni smer gibanja glede na vpadnico. Pri tem gre lahko za zavijanje na ovinkih, premik transportnega sredstva v levo ali desno (horizontalna sprememba smeri), enako predstavlja spremembo smeri tudi npr prehod čez strmejši del ali skok na poti transporta (vertikalna sprememba smeri). O spremembi smeri govorimo tudi, ko prehajamo iz vzdolžnega transporta transportnega sredstva v prečnega.

Pri spremembi smeri vedno izdelamo sidrišče saj so obremenitve tukaj večje. Vrv, s katero odmikamo delovno in varovalno vrv je dinamična. Na koncu vrvi z osmico z dvema zankama in na primerni razdalji (cca 20-50cm)  namestimo vponki skozi kateri bosta potekali delovna in varovalna vrv. Zlasti pri velikih spremembah smeri je potrebno namestiti tudi kolesca.

Slika: Vpetje glavne vrvi v vrv za spremembo smeri
Ko je to izdelano reševalec spremljevalec vpne vrv v center sidrišča in izdela škripec za poteg vrvi. Za vpetje v center lahko uporabi Desonder, ID, Grillon ali polbičev vozel. Pomembno je, da sistem omogoča pri poznejšem dviganju ponesrečenca spostitev vrvi in spust reševanca s ponesrečencem v vpadnico sidrišč.
Slika: Škripec za poteg vrvi pri preusmeritvi spusta
Ko se izvede spremembo smeri je pripomoček, ki smo ga uporabili v sidrišču obvezno blokirati. Pri uporabi polbičevega vozla je potrebno paziti pri vleku in blokadi da je prosti konec, ki izhaja iz vozla ves čas napet in ne pride do popuščana vrvi s katero izvajamo spemembo smeri.
Slika: Blokada polbičevega vozla




Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč