Transport v GRS

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

 Transportna sredstva

Avtor: Janez Primožič


Uvod

Prenos in transport (prevoz) poškodovanca/obolelega (P/O) v reševalni akciji predstavljata tveganje za poslabšanje zdravja poškodovanca in reševalce.
Transportna sredstva pri poškodovancih praviloma uporabljamo v kombinaciji z ustreznimi imobilizacijskimi sredstvi (glede na poškodbo, stanje P in transportno sredstvo, ki je na voljo).


Na odločitev o vrsti in načinu transporta vplivajo:

  • Vrsta poškodbe,
  • Splošno stanje P/O,
  • Število reševalcev,
  • Razpoložljiva transportna sredstva,
  • Razdalja transporta,
  • Vremenski pogoji,
  • Drugo.


Splošna pravila transporta

  • Najbolj izkušeni naj vodi transport. To je v večini primerov vodja reševanja. Vendar se ta v obilici dela, ki mu ga nalaga organiziranje in vodenje reševanja, ne more vedno ves čas transporta nadzirati P/O. Zato vodja transporta lahko določi reševalca, ki prevzame nadzor P/O ves čas transporta. V primeru, da pri reševanju sodeluje zdravstveni delavec (zdravstveni tehnik, diplomiran zdravstvenik, diplomirana medicinska sestra, zdravnik, zdravnica), je ta najbolj primeren za to nalogo.
  • P/O seznanimo z našimi nameni. Vedno si vzamemo toliko časa, da P/O na kratek in njemu razumljiv način razložimo potek našega dela in vsega reševanja. Seznanimo ga tudi z zanj neprijetnimi situacijami in morebitnimi zapleti. Na ta način močno zmanjšamo strah pred transportom, ki je pri P/O vedno prisoten.
  • Poškodovanega ne premikamo, če to ni nujno. Vedno se izogibamo nepotrebnim premikom, saj le ti lahko P/O poslabšajo njegovo zdravstveno stanje, povzročajo bolečine in lahko celo dodatne poškodbe.
  • Pazimo na lastno varnost in varnost P/O. Varnost je vedno na prvem mestu. V primeru, da se P/O nahaja na mestu, kjer med njegovo oskrbo in pripravo na transport grozi nevarnost za navzoče, ga je potrebno najprej prenesti na varno mesto, če je seveda to mogoče.
  • Dvig, prenos transport morajo biti opravljeni na pravilen način. Za transport P/O v gorah uporabljamo različna tipizirana sredstva in pripomočke. Le ta moramo vedno uporabljati v skladu z opisanimi in veljavnimi navodili. Prav tako moramo vse reševalne manevre izvajati v skladu z veljavnimi navodili, ki so jih overile pristojne komisije (komisija za reševalno tehniko, komisija za letalsko reševanje, komisija za medicino…).


Tehnična sredstva, ki jih uporabljamo za transport v GRZS

  • Nosila UT 2000. Uporabljajo se za transport poškodovancev z različnimi poškodbami. Možen je transport v vodoravnem ali navpičnem položaju tako poleti in pozimi. Možna je uporaba dodanega kolesa za lažji transport po terenu. Pozimi jih lahko uporabljamo tudi s smučmi. Prav tako jih je možno uporabljati pri helikopterskem reševanju. Njihova prednost je v majhni skupni teži in so zelo primerna za iskanja P/O, kadar nam njihova lokacija ni znana in moramo preiskati veliko terena. Problem predstavlja premajhna širina nosil, saj zaradi tega lahko med transportom, v kolikor nismo pozorni, povzročimo dodatne poškodbe ramenskega obroča ali zgornjih okončin pri P/O.
Slika: Nosila UT 2000
  • Nosila TSL. Lahko jih uporabljamo enako kot nosila UT 2000. Zaradi svoje oblike in možnosti fiksacije P/O jim nudijo največ varnosti in udobja. Ker je na nosilih nameščen P/O še dodatno zaprt v vrečo, je potrebna dodatna pozornost pri nadzoru in skrbi zanj med transportom.
Slika: Nosila TSL

  • Reševalne sani AKIA. Še vedno veljajo za najboljše transportno sredstvo v zimskih razmerah. Možen je transport v vodoravnem ali navpičnem položaju. Zaradi robustnosti in dobre vodljivosti se jih zelo dobro uporablja v kombinaciji s smučmi. Pri vožnji s smučmi moramo imeti vedno v mislih stanje poškodovanega ali obolelega, da mu s prehitro in pregrobo vožnjo ne povzročamo dodatnih težav.
Slika: Reševalne sani AKIA
  • Helikopterska reševalna vreča. Prvenstveno je namenjena helikopterskemu reševanju, vendar jo lahko namestimo tudi v druga transportna sredstva (UT 200, TSL, AKIA). V helikoptersko reševalno vrečo lahko namestimo temu primerno vakuumsko blazino (največkrat je že v kompletu z vrečo), zajemalna nosila, grelno vrečo in kakšen kos medicinske opreme. Do nedavnega je bila njen sestavni del tudi vrvica proti vrtenju, ki smo jo sedaj nadomestili z veliko bolj uporabnim »paravanom« s katerim letalec reševalec usmerja tok zraka med vitlanjem in tako preprečuje neželeno in moteče vrtenje.
Slika: Helikopterska reševalna vreča
  • Reševalni sedež PETZL (trikotni sedež). Uporablja se za reševanje lažje poškodovanih, obnemoglih, izčrpanih, nepoškodovanih, pri reševanju iz dreves, jaškov, brezen, grap. Največkrat se uporablja pri reševanju s helikopterjem. Ni primeren za reševanje hudo poškodovanih in življenjsko ogroženih bolnikov.
Slika: Reševalni sedež PETZL
  • Reševalna nosila Mariner. Včasih edino transportno sredstvo za transport nemobilnih ponesrečencev v gorah. Počasi se umika iz uporabe pri reševanju v gorah. So robustna in težka primerna za stenska reševanja, možna je uporaba kolesa. Velik problem predstavlja transport poškodovancev s poškodbo hrbtenice, medenice in stegnenice, saj je ponesrečenec v pokrčenem in sključenem položaju, kar je pri omenjenih poškodbah in še kdaj neizvedljivo in škodljivo,
Slika: Reševalna nosila Mariner
  • Reševalna nosila CMC. Primerna za transport ponesrečencev v vodoravnem položaju. Njihova uporaba je enako prijazna do ponesrečenca, kot je uporaba TSL nosil. Težave so samo pri transportu s helikopterjem - težave pri vnosu v helikopter s pomočjo vitla. Ta nosila zaenkrat niso standardni pripomoček v GRZS.
Slika: Reševalna nosila CMC


Na kaj moramo vedno paziti pri transportu?

  • Izbira pravilnega transportnega sredstva. Izbiro prilagodimo stanju ponesrečenca, terenu, vremenskim pogojem, številu ponesrečenih ali obolelih, in drugim danim situacijam.
  • Uporaba čelade. Poleg svoje čelade ne smemo pozabiti tudi na čelado za ponesrečenca ali obolelega. Ta naj ima tudi zaščito za obraz – vizir, saj je ponesrečeni ali oboleli v transportnem sredstvu izpostavljen možnosti padajočega kamenja in si pri tem sam ne more nič pomagati.
  • Uporaba vratne upornice. Nanjo vedno pomislimo pri vseh daljših padcih ponesrečenca in kadar je nanj padel težji predmet.
  • Fiziološke potrebe, pravilna oskrba, imobilizacija. Za vse to najprej poskrbimo pred transportom. Vendar moramo poškodovanega ali obolelega ves čas transporta nadzirati, ugotavljati kakovost prevez, imobilizacije in celostne oskrbe. Med transportom s ponesrečenim komuniciramo in mu razložimo postopke transporta.
  • Položaj P/O na transportnem sredstvu. Poskrbimo, da je P/O pravilno nameščen na transportnem sredstvu: pravilna orientacija (glava, noge), leži na sredini transportnega sredstva glede na vzdolžno os (predvsem je to pomembno pri nameščanju P/O na neravnem terenu), ustrezen položaj glede na poškodbo, bolezen (dvignjeno zglavje, pol-sedeč, pokrčena kolena, dvignjeni nogi).
  • Lega rok poškodovanca. Načeloma so roke fiksirane ob telo P/O. V primeru poškodovanih rok se moramo prilagoditi položaju v katerega smo poškodovano roko prej imobilizirali. V kolikor roki nista poškodovani in je P/O orientiran in priseben, mu roki lahko pustimi prosti (ne fiksirani) ter mu s tem olajšamo transport.
  • Fiksacija. Poskrbeti moramo, da je P/O dobro fiksiran na transportnem sredstvu – da se ob spremembi smeri in naklona transporta čim manj premika glede na transportno sredstvo. Fiksacija mora biti hkrati tudi obzirna - pripomočki (pasovi, trakovi,..) ne smejo utesnjevati, tiščati P/O. Fiksacijo po potrebi popravimo.
  • Nadzor poškodovanca med transportom. Predstavlja pomembno in zahtevno nalogo, ki je večkrat težko izvedljiva ves čas transporta. Potrebno se je zavedati, da se stanje poškodovanca ali obolelega lahko hitro poslabša zato ima stalen nadzor med transportom odločilen pomen za preživetje in nadaljnjo usodo P/O. Pomemben je tudi nadzor fiksacije na nosilih, saj se nam lahko slabo fiksiran P/O med transportom premika ali celo izpade iz transportnega sredstva. Obratno pa lahko premočno zategnjeni fiksacijski pasovi povzročijo P/O dodatno bolečino ali celo poškodbo.
  • Smer transporta. Praviloma transportiramo P/O z nogami naprej v smeri transporta. Včasih damo prednost poškodovanemu delu telesa (na strmem terenu, ko P/O leze na nosilih – poškodba noge, bolečina?; poškodba glave in transport navzgor). Zato naj o transportu odloča najizkušenejši, po možnosti po posvetu z zdravstvenima delavcem.
  • Varnost reševalcev. Pri vsej skrbi za nemoten transport ne smemo pozabiti tudi na varnost vseh udeleženih reševalcev. To velja še posebej poudariti pri dolgotrajnih transportih, pri katerih prihaja do utrujenosti, padca koncentracije in tolerance ter pojava slabe volje.
  • Obveščanje. O poteku transporta obveščamo vodjo reševanja. On pa po potrebi obvešča naprej ostale vpletene službe (ReCo, nujno medicinsko pomoč, ekipo v reševalnem vozilu, helikopterju, sprejemno bolnišnico, … )


Zaključek

Transport P/O v gorah predstavlja izvajanje zahtevnih nalog, ki jih lahko kvalitetno izvede dober tim gorskih reševalcev; pogosto v sodelovanju z drugimi v reševanje vpletenimi službami. Cilj delovanja vseh sodelujočih je čim boljša in čim hitrejša oskrba P/O v gorah ter varen in čim bolj udoben transport v dolino ali nadaljnjo oskrbo.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika