Učni proces pri psu

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

 Kakor pri večini visoko sociološko razvitih živali, se tudi pes uči iz okolja v katerem živi na podlagi lastnih izkušenj. Pri tem ga vodijo nagoni. France VREG je opisal sledeče; Izpis : »Čeprav je med kinologi soglasje o tem, kakšne modifikacije vedenja psa lahko označimo za učenje, vendar nimamo še enotne definicije učenja. Medtem ko so prirojeni načini vedenja samo prilagojeni za vrsto značilnemu okolju, pa učni procesi omogočajo prilagoditev na specialne pogoje okolja posameznega individuma. Učni proces tako omogoča daleč bolj ustrezno prilagoditev živega bitja na spremenjene pogoje okolja, kot pa je to dano s prirojenimi vzorci vedenja. Narava je vsem živalim v teku mnogo milijonov let trajajočega razvoja "poklonila" znatno zalogo podedovanega temeljnega znanja; prav to "znanje" opremlja živali s koristnimi oblikami vedenja. Ti prirojeni genetsko programirani vzorci vedenja se prenašajo iz roda v rod in so vtisnjeni v centralnem živčnem sistemu. Naučeni vzorci vedenja pa se v procesu učenja vtiskujejo v centralni živčni sistem vsakega posameznika in jih mora vsaka generacija znova pridobiti.

Narava velika učiteljica
Prirojeni vzorci vedenja ponavadi ne zadostujejo za preživetje, kadar je žival v novih, težavnih situacijah. Žival se mora prilagoditi spremenjenim pogojem življenja in razviti modificirane vzorce vedenja. Kinologi so to ugotovili na mnogih primerih.
Tako je krdelo divjih psov živelo na zapuščenem otoku in se preživljalo z lovom na divje kunce. Krdelo je odlično obvladovalo metode lova. Nenadoma pa je kužna bolezen ugonobila vso populacijo divjih kuncev. Spremenjeni pogoji okolja so terjali, da se psi nemudoma prilagodili novim pogojem, da bi preživeli. Na otoku je bilo tudi veliko divjih golobov in psi so se morali naučiti loviti golobe, ki povsem drugače reagirajo na nevarnost. Šole z dolgotrajnimi poskusi, s tihim približevanjem, mirovanjem in izkoriščanjem vetra, je slednjič nek pes, ob mnogih neuspelih poskusih vendarle zajel prvega divjega goloba.
Pes ne premore logičnega mišljenja, nima sposobnosti oblikovanja predstav in pojmov, niti notranjega "govora", osebnostnega komuniciranja s samim seboj, se pravi razmišljanja - tako kot človek. Ker ni sposoben abstraktnega dojemanja med seboj povezanih vzročnih dogajanj in učinkov, se mora na druge načine prilagajati izzivom okolja. Nove izkušnje si lahko pridobi le s poskušanjem. Izkušnje pri lovu divjega goloba so psu izgradile nove vzorce lova in tako se je naučil novega vedenja.

Vzgoja psa je posredovanje novih izkušenj
Učni proces, ki si ga je pridobil pes ob prilagajanju na novo okolje, se ne razlikuje od učnega procesa pod vodstvom človeka. Ko psa soočimo z novimi nalogami, se bo prav tako moral prilagoditi. Psu je prav vseeno, ali je prilagajanje nujnost zaradi naravnih sprememb okolja, ali pa je to proizvod "igre" človeka kot učni proces. Tudi človek je za psa okolje, ki terja, da se mu prilagodi. Pes bo v svojih možganih prav tako predelal in hranil v spomin nove izkušnje, ki si jih je pridobil s človekom. Naloga vodnika psa je torej, da psu posreduje tiste izkušnje, ki ustrezajo za dosego vzgojenega cilja.
Vse to nas opozarja, da psa ne moremo smatrati za nekakšnega živalskega robota, ki deluje izključno po načelih pogojnega refleksa in razvija samo "refleksno vedenje". Živali so v svojem zgodovinskem razvoju, v evoluciji producirale nove načine vedenja, potrebne za preživetje vrste. Vsako "naučeno vedenje" ima svoje korenine v filogenetskem razvoju (razvoju vrste) prek mutacij in novih kombinacij dednih lastnosti ter selekcijskih mehanizmov. To so filogenetsko programirane kretnje, ki jih je selekcijsko dopustil in sprožil prirojeni mehanizem sproščanja ( nagon ).

Pri japonskih makaki opicah so celo opazili raziskovalno ustvarjalno igro, da so pri "nabiranju" mravelj uporabljale palico. Uporaba orodja pa že kaže na doloceno kulturo, ki se prenaša iz roda v rod. Prav makaki opice so zaradi adaptacij na nova okolja morale razviti nove načine v prehrani ( plodove perejo v vodi ), naučile so se plavati, spremenile so socialne odnose, izmislile so si nove oblike vokalnega sporazumevanja. Za nove probleme okolja so torej morale iznajti nove rešitve: ponavadi je nekdo v skupini inovator, druge opice ga opazujejo in se učijo od njega. Tako se prirojeni genetski program evolutivno dopolnjuje in sprošča nove instinktivne kretnje.
Etologi ( proučevalci vedenja živali ) ugotavljajo, da so prirojeni vzorci vedenja zelo "konservativni", stabilni in težko spremenljivi. Ker jih je žival modificirala v procesu naravne selekcije, so se potrdili kot nujni za preživetje ; zato jih ni mogoče opustiti, dokler ostajajo enaki pogoji okolja za neko živalsko vrsto. Če pa se spremenijo pogoji okolja, se prirojeni vzorci izkažejo kot slabo fleksibilni. Spremeniti jih je mogoče le v teku daljšega evolucijskega procesa, ki poteka skozi več generacij.

Z učenjem pa je mogoče pridobiti izkušnje in se prilagoditi na novo okolje že v nekaj urah ali dneh. Učni procesi so zato reverzibilni ( vračanje na stare vzorce ), zato se lahko žival vedno znova prilagodi na nove spremenjene pogoje okolja. Naučeno vedenje je torej progresivno (napredujoče) in bolj fleksibilno kot prirojeno vedenje. Nasprotno pa lahko žival naučeno zelo hitro pozabe; novi vedenjski vzorci oslabijo ali se izgube.

UČNI PROCES IN ŠOLANJE PSA

Novejše kinološke teorije poudarjajo, da morajo vodniki pri psu vzbuditi interes za delovanje. Vodnik ima interes, da pes prinese "aport". Toda, to ni dovolj. Vodnik mora v psu vzbuditi interes, da bo prinesel prinosilo, ker bo tako zadovoljil nagon po plenu. Ko bo prinesel prinosilo, bo zadovoljen tudi njegov nagon po igri. Vodnik mora torej obrniti svoj interes: lastni interes mora prenesti na psa. Prenos lastnega interesa na interes psa je osnovna zakonitost za graditev učne situacije.

Če želi vzgojitelj "zgraditi" novo vedenjsko obliko pri psu, pomeni to za psa spremenitev okolja. Učni proces je prilagoditev živega bitja na spremenjene pogoje okolja. Pes mora v učnem procesu pridobiti nove vzorce vedenja. Novi vzorec vedenja pa za psa pomeni spremembo "okolja". Psu je treba predočiti novo učno situacijo. Pravilno ali nepravilno oblikovanje nove učne situacije pomeni za vodnika uspeh ali pa neuspeh za njegove vzgojne metode. Za vsako vzgojno nalogo mora vodnik zgraditi novo učno situacijo. To pa zahteva poleg drugega tudi veliko fantazije in domiselnosti.

Pri učnem procesu ne gre za to, da pes povelja vsebinsko "razume". Psu lahko damo povelje v kakršnem koli jeziku, saj ga pes ne razume. Psu lahko damo povsem svoje povelje, denimo, "sonce", pa se bo pes usedel – če bo beseda "sonce" povezana z določenim gibom. Bistveno je torej ustvariti povezanost, spojenost povelja z določeno zahtevano kretnjo. Psihološko to pomeni, da pes v spominu poveže dve vsebini: besedo "sonce" in "sedenje". Podobno mi lahko v spominu povežemo besedo "vrtnica" z vonjem po vrtnici. Določen objekt nam vzbudi asociacijo na drugo značilnost tega objekta.

Pri načelu povezanosti dveh objektov, spojitve povelja "sedi" z dejansko mišično kretnjo "sedenja" moramo upoštevati dvoje:

1. Obe izkušnji ( povelje in sedenje ) morata biti doživeti istočasno.
2. Pes mora doživeti močan čustveni dogodek, ki mora biti povezan z veseljem ali bolečino.

Tudi človek si najmočneje vtisne v spomin dogodke, ki vzbujajo radost, užitek, uspeh med igro ali delom. Prav tako pa si človek zapomni žalostne ali boleče dogodke: smrt ali bolečino opekline.

Tudi psi povezujejo svoja doživetja. Žvenket posode za hrano bo v psu vzbudil asociacijo na jed. Če bo pes doživel neprijeten dogodek, si ga bo zapomnil do smrti. V spominu psa se dogodki in izkušnje trdno med seboj povezujejo. Žvenket posode za hrano vzbudi v psu tudi občutek veselja, pričakovanja užitka. Žvenket posode je povezan s pozitivnim čustvenim potencialom; v trenutku zaznave mu začne "srce hitreje utripati".

Zahtevana povezava med poveljem in sedenjem mora biti istočasna in povezana s čustvenim dogajanjem: pohvalo, prijaznim glasom, zadovoljnim božanjem psa, koščkom "nagrade". Če se na povelje ne usede, sledi kazen ( boleč poteg z vrvico ). To pa je v bistvu znan učni mehanizem: model nagrajevanja ali kaznovanja. Tudi človek je za uspešno delo nagrajevan, za neuspešno delo ali disidentsko vedenje pa kaznovan (moralno, denarno ali celo pravno represivno).

Oblike učnega procesa
Etologija je znanstveno utemeljila naslednje oblike učnega procesa:

- vtiskovanje ( vtisnjenje dogodka, človeka, spolnega partnerja ) v spomin;
- habituacijo ( navajanje na dražljaj );
- klasično in operantno kondicioniranje ( pogojni refleksi );
- višje učne storitve ( sposobnost generaliziranja, štetja, neverbalnega komuniciranja, skromno verbalno komuniciranje primatov).

Tako razlikovanje je sicer praktično, ni pa povsem zadovoljivo. Pojmi klasično ali operantno kondicioniranje so povezani z učno-psihološkimi poskusi v ekstremno standardiziranih pogojih. Fiziologi Pavlov in drugi ter psihologi Skinner in sodelavci, so svoje ugotovitve temeljili na eksperimentih v laboratorijih, medtem, ko so etologi procese vtiskovanja in druge proučevali v naravnem življenjskem okolju. Višje učne storitve pa so dokazane predvsem na primatih ( šimpanzih in drugih opicah ).
Ker so učni procesi na psih povezani predvsem s problemi klasičnega in operantnega kondicioniranja, se bomo v tem sestavku omejili samo na omenjeni metodi "vdresiranja" novih vedenjskih vzorcev.

Klasično kondicioniranje
Tradicionalne teorije so glorificirale instinkt kot "izven-naravni dejavnik". Tako je psiholog William McDougall razvil psihologijo smotrnega, ciljnega vedenja. Tako je smotrn, k cilju usmerjen let neke žuželke učinek instinkta. Svojo "psihologijo instinktov" je uporabil tudi pri ljudeh: človek ima prirojene in podedovane pred-dispozicije, ki povzročajo vnaprej določena miselna in čustvena stanja kot odzive na zunanje dražljaje.

Kasnejša biologistično-mehanicistična šola radikalnega behaviorizma je temeljila na tezi, da vsak dražljaj ( stimulus ) povzroči takojšen in neposreden odziv ( response ). Posamezniki se zaradi podedovane narave teh mehanizmov, zaradi prirojenih dispozicij na zunanje dražljaje odzivajo bolj ali manj enako. Ti podedovani biološki mehanizmi ( ki so jih kasneje kritično imenovali "refleksno vedenje" - podobno pogojnim refleksom pri psih ) posredujejo med dražljajem in človekovim odzivanjem.
Teorija o "refleksnem vedenju" se je "oplajala" tudi z ugotovitvami raziskovalcev živalskih refleksov. Utemeljitelj te šole je fiziolog Ivan Petrovič Pavlov s teorijo o pogojnih refleksih. Njega ni zanimalo "brezplodno razmišljanje o tem, kaj se dogaja v pasji duši", marveč je raziskal zvezo med dražljajem in odzivom. Pavlov je psu dal košček mesa takoj po zvoku zvonca. Že po nekaj poskusih je pes ob zvoku zvonca začel cediti sline, čeprav ni dobil mesa. Pes je povezal oba dražljaja : zvok in meso. Zvok kot dražljaj je sprožil slino kot odziv - in to vedenje je Pavlov imenoval pogojni refleks.

Na tej osnovi je zasnoval teorijo učenja : Pogojni refleks funkcionira še po tednih prekinitve, čeprav nekoliko oslabi ; pogojni refleks lahko izbrišemo, če pogojni dražljaj ( zvok zvonca ) večkrat sprožimo, ne da bi dajali hrano ; če za nekaj dni prekinemo trening brisanja, bo pri novem poskusu pes spet izločal slino ; Pavlov je to imenoval "spontano okrevanje"; brisanje lahko zakasnijo tudi nenavajeni dražljaji okolja, na primer, nenaden vonj, moteči sum, nov pogled ; "zakon generaliziranja": tudi drugi zvoki sprožijo pogojni refleks - čim bolj je novi zvok podoben, tem večji bo tudi izliv sline; če pa novi zvok ne bo nagrajen, bo pes znal razlikovati med zvoki.

Izcedek sline pri psu lahko pred učnim poskusom "sprožimo" Les taktilnimi ( dotik ) ali kemičnimi prehranjevalnimi dražljaji. Dražljaj hrane označujemo kot nepogojni dražljaj (unconditioned stimulus ), sekrecijo ( izliv ) sline pa kot nepogojni refleks ( unconditioned reflex ). Če pa dražljaj hrane pet ali šestkrat podeljujemo istočasno z dražljajem svetlobe, bo doslej nevtralni svetlobni dražljaj sam sprožil sekrecijo sline. Nastala je nova povezava : dražljaj - odziv ( D-0 model ). Pes se je naučil, da svetlobni dražljaj vrednoti kot signal. Prvotno nevtralni dražljaj je postal pogojni dražljaj ( conditioned stimulus ). Z novo povezavo ( dražljaj in reakcijo na dražljaj ) je sprožen izliv sline; nastal je pogojni refleks ( conditioned reflex ). Pavlov je uporabil pojem refleks zato, ker so takrat fiziologi vse načine vedenja pojasnjevali s shemo dražljaj - odziv. Danes govorimo o pogojni reakciji in razlikujemo med pogojnimi sekrecijskimi dejanji, refleksi in dednimi koordinacijami.


Glej sliko.
Nepogojni refleks (levo) - pogojni refleks (desno).

Image37.jpeg

Bistveno pri klasičnem kondicioniranju ( pogojevanju ) je ustvarjanje asociacije med pogojnim dražljajem in med nagrajevanjem, ki je identično z nepogojnim dražljajem; to označujemo kot pozitivno okrepitev ali potrditev ( positive reinforcement ). Učni uspeh bo dosežen, kadar je pogojni dražljaj takoj ponujen. Važni sta časovna bližina pogojnega in nepogojnega dražljaja ter ponavljanje dražljajske konstelacije. Učni uspeh je dalje odvisen od motivacije živali. Hrana je krepilni dražljaj samo, če je pes lačen in pripravljen, da reagira na nepogojni dražljaj.
Pogojne reakcije pa lahko dosežemo tudi s kaznovalnim dražljajem, torej z negativno okrepitvijo ( kazen s potegom, udarec ali druge oblike represije; pri nekaterih živalih so to dokazali z električnimi dražljaji ).Pri višje razvitih sesalcih lahko že enkratna prekinitev močnega kaznovalnega dražljaja povzroči pogojno reakcijo ( angl.: one-trial learning ).

Če ni časovne bližine med pogojnim in nepogojnim dražljajem, bo učni rezultat počasi ugasnil. To imenujemo ekstinkcijo, ugasitev ( izbris ) naučenega. Pri klasičnem kondicioniranju bo pes ob zvoku zvonca pričakoval hrano. Če pes ob zvoku zvonca ne bo več dobival hrane, bo prenehalo izločanje sline. Če bo po ekstinkciji pogojni dražljaj spet ponujen z okrepitvijo ( hrano ), bo pogojna reakcija hitrejša kot pred prvim pogojevanjem. Očitno ekstinkcija ni povsem izbrisala naučeno, marveč ga je na nek način potisnila v podzavest. Po spontanem okrevanju se izbrisana reakcija pojavi z vso intenzivnostjo. Ekstinkcija se razlikuje od habitnacije po tem, da nastopi po naučeni reakciji, habituacija pa ni povezana s procesi kondicioniranja.

Operantno ali instrumentaino kondicioniranje
Operantno (izvirajoče iz delovanja in izkustva) kondicioniranje ( pogojevanje ), ki so ga nemški etologi ne prav posrečeno imenovali "instrumentalno kondicioniranje", je povezano z imenom ameriškega psihologa Skinnerja, ki je uvedel eksperiment v tako imenovani "Skinnerjevi škatli" ( stekleni kletki ) ter poskuse z labirintom.
Burrhus Frederic Skinner je najprej razvil klasični pojem pogojnega refleksa Pavlova in ga podprl s številnimi eksperimenti. Uporabil je tudi spoznanje Thorndika in drugih ter s svojo "teorijo dveh faktorjev" razvil nove načine učenja.
Ameriški psiholog Edward L. Thorndike je - ne da bi poznal teorije Pavlova - izvedel zanimiv poskus z mačko: Lačno mačko je zapri v kletko in ji napolnil skledo z najljubšimi jedmi, tako da jih je lahko videla in vohala, ni pa jih mogla doseči. Hotela je zriniti glavo med prečkami, vendar zaman; praskala je po stenah kletke, toda lakota je ostala. Razočarana je tekala po kletki, dokler po naključju ni stopila na vzvod, ki ji je odpri pot do hrane. Čim pogosteje je Thorndike ponavljal eksperiment, tem manj časa je mačka rabila, da je sprožila mehanizem. Mačka se je torej nekaj naučila. Načina vedenja se naučiš, če si nagrajen ali če je nekaj potrjeno. Govorimo o "učenju z okrepitvijo". Učni proces je dobil ime "instrumetalno vedenje", ker je učenje instrument, da dosežeš nek cilj. Skinner je podoben preizkus delal na podganah, le s to razliko, da je podgana tem hitreje prišla do hrane, čim hitreje je pritiskala na vzvod. Pospešil je tempo "dela", tako da je podgana slednjič z bliskovito naglico pritiskala na vzvod ( glej: Skinnerjevo škatlo ).
Image38.jpeg

Skinner je tak delovni tempo primerjal z naglico in zagnanostjo delavcev, ki delajo "na akord", ker bodo tako dobili več denarja. Menil je, da je tudi dresuro živali možno pospešiti s tako metodo. Skinner sam je v tem dosegel tako mojstrstvo, da je na primer dva goloba v zelo kratkem času naučil, da sta "igrala" namizni tenis.

"Skinnerjeva škatla.": brž ko zasveti prava signalna lučka, podgana sproži pedal in jo nagrajena s hrano. Ta metoda se imenuje kontrola vedenja, ki po Skinnerju usmerja vedenje: hitro, natančno in brez napak. Po Skinnerju je tudi vzgoja otrok podobna; kontrolo vedenja dosežemo z nagrajevanjem ( bonboni, vzpodbudna beseda matere itd.). Način vedenja otroka, ki bo rodilo zaželeno reakcijo, bo vedenje okrepilo.

Asociativno učenje
Klasično in operativno kondicioniranje uvrščamo pod pojem asociativno učenje in se zato razlikuje od drugih oblik učenja ( vtiskavanje, habituiranje ). Ker je pri operantnem kondicioniranju važen uspeh, to obliko imenujejo tudi učenje z uspehom ali učenje s poskušanjem in zmoto ( trial and error learning ). Tudi pri tej metodi so podobno kot pri klasičnem kondicioniranju pomembni časovna bližina aktivnosti in nagrada, ponavljanje te konstelacije ter motivacija živali. Če izostane nagrada, bo učni rezultat počasi ugasnil.

Operantno kondicioniranje so pogosto preizkusili tudi na poskusih v labirintu, kjer je morala miška preteči zapletene hodnike labirinta in izbrati prave hodnike, da je prišla do hrane. Tudi pri poskusih v labirintu so se izkazali motivacija in nagrajevanje kot nujni faktorji učnega procesa.

Instrumentalno, ciljno metodo na veliko uporabljajo pri dresuri živali. Nemški raziskovalec Klaus H. Thews, avtor knjige o raziskovanju vedenja, celo trdi, da se pes ne uči zaradi veselja ali pa zato, da bi svojemu gospodarju ugajal, marveč zaradi nagrade. To seveda ni nič novega, pravi avtor.
Novo je le to, da mora biti nagrada dana istočasno z zaželenim vedenjem. Zakasnitev samo za sekundo pokvari velik del učinka. Če vzamemo hrano za nagrado, mora biti pes dejansko lačen.
To je metoda "pogojnega nagrajevanja". Zanjo potrebujemo signal, ki mora biti bliskovit in na katerega bo žival zanesljivo reagirala. To je lahko sum, zvok, svetlobni signal itd. Zelo primerna je "žabja pokalica". Psu vržemo košček hrane, nato pa sprožimo zvok s pokalico. Ponovimo postopek in počakamo minuto. Tako ustvarimo zvezo med signalom in nagrado. Zvok pokalice postane "pogojna nagrada". Avtor prizna, da se ta metoda opira na Pavlova, na njegov pogojni refleks. Ta metoda temelji na tehniki "instrumentalne vadbe", na metodi potrditve pravilnega vedenja, ki se z nagrajevanjem okrepi.

Po isti metodi se mlad pes lahko nauči oblajanja. Vzbudimo mu nagon po plenu ( cunja, "klobasa", rokav); "plen" pa mu damo šele takrat, ko zalaja. "Plen" je služil kot "okrepitev" spodbude plenilnega nagona. Tako okrepimo njegovo vedenje, pes pa bo tako zadostil svojemu nagonu po plenu. Predpogoj za ta učni proces pa je apetenca ( poželenje ) po plenu in ključni dražljaj.

Kolikor močnejša je motivacija, ugotavlja nemški kinolog Helmut Raiser, torej kolikor intenzivnejša je apetenca in kolikor dražljajsko močnejši je ključni dražljaj, toliko hitreje poteka samo učenje. Podoben je postopek, ki vodi k zadovoljevanju prehranjevalnega nagona ("mesne sledi" ali "mesne nagrade" pri prinašanju predmeta). Samo lačen pes bo imel vzbujeno poželenje ( apetenco ) po nagradi - hrani.

Konrad Lorenz pa je opozoril, daje "dresuro" na temelju nagrajevanja in kaznovanja treba stalno ponavljati, ker žival lahko pozabi skoraj vse naučeno. Zato gre za proces ponavljane okrepitve, za, ponovno okrepitev, ne pa za preprost proces okrepitve. Meni, da bi se najbolj približali dejanskemu dogajanju, če bi rekli, da je organizem "ohrabren", da izvaja določen vzorec vedenja. Če izostane zaželena nagrada, ki jo žival "pričakuje" po izvedenem vdresiranem dejanju, bo žival "razočarana". Izostal bo motiv za ponavljanje naučene kretnje.

Etologi so priznali, daje Skinner predlagal uspešno teorijo učenja, vendar so opozorili, da je teorija nastala v pogojih "laboratorijske dresure", kar ne more dokazovati procesov učenja v naravi. Kasnejše aplikacije metode "v naravi" pa so metodo delno potrdile. V naravi pa pri živalih opazimo še druge oblike učenja, ki so se razvile ob zaznavanju sprememb v okolju. Konec izpisa.
Razlaga in spoznanja etologov nam v večji meri zelo olajša delo s psom, če upoštevamo spoznanja in jih vnesemo v naše delo. Še enkrat pa naj omenim, da se pes uči iz doživetih spoznanj.

Ta udare in kretnjo noge si bo pes zapomnil za vse življenje.
To preživeto izkušnjo bo v podobnih situacijah upošteval in se ji bo skušal izogniti temu udarcu ali pa, ko bo starejši, agresivno reagiral. Udarec z nogo bo na psa vplival negativno, še posebej če pes ne ve razloga za to potezo vodnika.
Redni spremljevalci teh procesov so tudi čustveni procesi ( strah, veselje, jeza itn.), ki so pogojeni glede na genetiko in pridobljene izkušnje iz okolja. Učni ali spoznavni proces in čustveni procesi so pri tem zelo povezani, saj so pogojeni eni z drugim. To pa je naše temeljno izhodišče pri šolanju oz. urjenju psa !

Skica prikazuje vedenje psa od strahu do neizmernega veselja. Rep in drugi deli telesa so v veliki meri pokazatelj, kaj se dogaja v psu.
SPORAZUMEVANJE MED PSOM IN ČLOVEKOM

Image40.jpeg
France VREG v svoji knjigi pravi :
Komuniciranje ni preprosto enosmerno ali dvosmerno dejanje, namreč je izredno kompleksen proces, ki lahko napreduje, lahko pa tudi zastane ali se prekine. V nadaljevanju sledi : Komuniciranje je oblika socialne interakcije. Socialna interakcija je medsebojno "stikanje" in vplivanje dveh ah več živih bitij, je agiranje in reagiranje, je splet akcij in reakcij udeležencev v socialnem delovanju. V okviru socialne interakcije so možni fizični ali drugi občevalni interakcijski stiki. Sem ne sodijo samo fizični dotiki med ljudmi, marveč tudi vse oblike fizičnih stikov z živalmi. Kadar se dotikamo psa, ga božamo, čohljamo, mu pritiskamo zadek k tlom ali izvajamo prisilo s potegi vrvice, fizično komuni-ciramo s psom. Občevalni interakcijski stiki so tudi vse oblike neverbalnega komuniciranja (mimika obraza, gibi, kretnje, geste, pa tudi vokalne geste, fiksiranje s pogledom, vonji in druge oblike).
Image41.jpeg

Kadar vzpostavimo proces medsebojnega komunikacijskega sporočanja s signali ali pomenskimi simboli, govorimo o komunikacijski interakciji. Kriterij interakcijskega komuniciranja je medsebojno izmenjavanje (recipročnost) sporočil. Tako komunikacijsko interakcijo lahko vzpostavljamo med ljudmi, mnogo težje pa jo je vzpostaviti med človekom in psom.
Preprosto bi se lahko vprašali, ali se znamo pogovarjati s psom?

Človekova intencionalnost (namenskost) se kaže že s tem, da sporočevalec želi vzpostaviti odnos s komunikacijskim partnerjem (to lahko opazimo tudi pri psu, ko se nam dobrika, moleduje z glasom, nas vabi na sprehod in podobno). Namenskost je v tem, da sporočevalec (komunikator) skuša doseči določene cilje (osebne, skupinske ali družbene): komunikativno delovanje s pomenskimi simboli začenja zaradi določenih (lastnih ali skupinskih) interesov. Pri psu sicer lahko razpoznamo določen interes in cilj, ki ga želi doseči, vendar to ni izraženo s pomenskimi simboli in zadeva predvsem lastni, pasji interes.
Vsak komunikacijski partner ima zalogo znakov, ki imajo različne doživljajske razsežnosti. To velja tako za človeka kot za psa. Tudi pes ima v svoji zavesti različne življenjske izkušnje, ki jih je oblikoval v stiku s človekom, z živalmi in z okoljem. Vendar te doživljajske razsežnosti so zelo skromne, determinirane z dedno zasnovo in njegovimi percepcijami (zaznavami) sveta. ---Na koncu dr. France zaključuje :
»Prav tako težavno je komuniciranje s psom, pred vsem za to, ker imamo na razpolago skromno zalogo znakov in ker se ne znamo nadzirati, kaj in kako sporočamo psu. Še manj smo pri komuniciranji uspešni, če ne opazujemo psa, kako bo reagiral na naše sporočilo«.
Tako se pes iz situacij – odnosa med vodnikom in psom nauči, kakšne so vodnikove – lastnikove reakcije – znaki ob določenih situacijah. Znaki (signali ) in povelja spremljajo psa skozi celotno življenje. Nauči pa se jih od prvega dne v leglu, nato pri vzreditelju in nato pri novemu lastniku – vodniku, ko je prišel v družino in ga spremljajo pri vsakem dogodku. Najgloblje se vtisnejo v spomin situacije med obdobjem socializacije, vzgoje in šolanja. Razna žvižganja, povzdigovanj, dvoumna povelja in podobno, nas bo pes začudeno gledal, saj ne razume naših signalov oziroma znake, ki mu jih dajemo. Vpitje na psa nam ne pomaga, če nas ne razume. Z vpitjem na psa kažemo svojo nemoč, nerazumevanje njegovih sporočil in kažemo svoje neznanje, ter dajemo psu jasne signale, da mi kot vodnik nimamo pozitivnega odnosa do njega.
Image42.jpeg
Vsak kontakt s svojim vodnikom mu prinese spoznanje. Ima pa tudi izredno dober spomin. Nanizal sem nekaj situacij preko skic, ki se v večini primerov pojavijo med odraščanjem psa. V primerih kot jih prikazujejo skice, oziroma znaki – signali, ki jih dajemo psu, si kvarimo pozitiven odnos in pozitiven kontakt do psa. Pes dobro sliši in zelo dobro razlikuje barvo tona glasu, ne zna pa si razlagati kaj ti znaki pomenijo. Pes bo te znake povezal z situacijo kaj se bo zgodilo pri takem ravnanju vodnika.
Pes spoznava svoje( krdelo ) - vodnika in ostale družinske člane preko nastalih situacij, načina gibanja, izražanja telesa - pantomime, mimiko obraza, barve in tona glasu, oddajanje vonja ob določenih stanjih in podobno. Vse to in pa izkušnje, ki jih ob tem doživi, je za psa vodilo med odnosom človek - pes.
Image43.jpeg
Mnogokrat se da, iz vedenja psa in samega odnosa pes - vodnik, razbrati, kakšen je človek, ki vodi psa. Kakšen je po naravi in kakšne značilnosti ga spremljajo. V nekaterih primerih pravijo, da je pes cela slika vodnika. Ne mislim s tem po zunanjem videzu, ki je včasih tudi to zelo res, identičen, mislim na značajske lastnosti.

Če je ta odnos pristen in korekten, je lahko v naprej predvidevati, kaj se bo ob kateri situaciji dogodilo, oziroma kako bo reagiral pes. V takih primerih pravimo, da nas pes dobro pozna in da že kar v naprej ve, kaj bomo storili.

Vse to je zelo res, vendar pa je obratna pot, da bi mi, kot vodniki - lastniki znali opazovati svojega psa ob njegovih reakcijah in, da bi mi proučili njegovo vedenje, je žal nična. V večini primerov bi lahko rekel naslednje : »Tako malo kot mi storimo za psa, nam pes vrača ogromno preveč.« Dajanje ne smemo razumeti kot materialne dobrine ; »zlati pesjak, najboljšo hrano, srebrno posodo za vodo itd.«. Dajanje je treba razumeti tako, da sodelujemo pri njegovih motivih – ga usmerjamo in razvijamo pri nagonih, ga na njemu razumljiv način popeljemo v okolje v katerem živimo itd.. Vračanje, mislim v obliki zadovoljstva psa in njegovo korist. Kajti pes dojema in razume svet drugače kot mi. Ravno tako ni primerno, da psu prepuščamo, da se razvija v vedenju in nagonih po lastni volji in lastnih ciljih ali celo, da ga sama okolica uči, mi pa mirno prepustimo situacijo »kakor bo, pač bo«. V takih primerih nam bo pes v breme, mi pa bomo breme za okolico.

Dojemljivost psa


Pes gre v svojem življenju skozi različna starostna obdobja. Proces spoznavanja okolja, socializacije, vzgoje in šolanje, pa se med sabo prepletajo in morajo biti prilagojeni tem obdobjem. Vsako obdobje ima svoje značilnosti, s tem pa pogojujejo naše delo in način pristopa do kompletnega dela. Če ga na grobo razdelimo, so ta obdobja:
Image43A.JPG
OBDOBJE ŽIVLJENJA V LEGLU od kotitve do 10 tednov starosti

OBDOBJE SPOZNAVANJA OKOLJA od 5 do 30 tednov starosti

OBDOBJE PUBERTETE od 7 – 24 mesecev starosti

OBDOBJE ZRELOSTI IN VSPONA SPOSOBNOSTI od 2 – 8 let

STAROSTNO OBDOBJE IN PADEC SPOSOBNOSTI od 8 – 12 let

Tabela nam prikazuje samo grobo razdeljena obdobja ki so značilne za različno sposobnost za dojemanje in učnega procesa pri psu. Razdelitev je relativna, ni za vsakega psa točna, ampak je povprečje. Če pogledamo tabelo lahko opazimo, da je najbolj hitri dvig dojemanja med 5 tednov starosti in 30 tednov. To je približno med enim mesecem starosti pa do 7 mesecev. To obdobje je tako-imenovano obdobje spoznavanje okolja, v katerem pes živi in bo živel. V tem obdobju se pri psu vsi dogodki zelo hitro odvijajo kakor tudi izredno vtisnejo v spomin. V tem obdobju, je možno najbolje razviti osebnost psa in njegove nagone, ki ga spremljajo skozi celotno življenje. V tem obdobju je pes mehak in se da zelo dobro oblikovati, kot telesno tako tudi duševno. Zadnje čase, ko so v KD in v nekaterih pasemskih organizacijah uvedli tako imenovano »malo šolo«, so se tako pri šolanju tako pri vzgoji psa močno izboljšale razmere. Prav za prav, bi po mojem mnenju, morali prenos strokovnega znanja prenašati na nove lastnike – vodnike psov, najboljši strokovnjaki. V tem obdobju je izredno pomembno kaj se dogaja s psom. Na žalost je ravno to obdobje prepuščeno samemu sebi oziroma laičnemu strokovnemu delu. Ko pa se stvari tako zapletejo, da je pes ne-vodljiv, ne uboga več, to je ponavadi v obdobju pubertete, se lastnik obrne na strokovnjake ali na KD in išče pomoč. Največkrat se dogaja še to, da sam, potom »strokovnjakov« iz časopisa ali radia, sprašuje in rešuje posamezne probleme. Tu mislim na razne rubrike v DELU, revija MOJ DOM itn.. Ko pa se stvari tako zapletejo, da ni več izhoda šele takrat pa iščejo pomoč na pravem mestu. Šolanje preko časopisov, preko medijev, nasvetov laikov in podobno ne gre in so rezultati skromni. Če se dobro poglobimo procesu šolanja psa, bomo lahko ugotovili, da o šolanju psov vemo zelo malo, še manj pa o samemu vedenju psa in njegovim signalom - »govorici«. Pa ne smemo pozabiti, da imajo nekateri za sabo že kar nekaj izkušenj.
Kaj se dogaja z mladičem v leglu ne bom opisoval, kajti to je tema zase. Za nas je pomembno kakega psa bomo kupili za naše potrebe - delo.

Pod to tematiko sem omenil in nanizal samo nekaj dejstev učnega procesa, ta pa se bo prepletal v celoti skozi vzgojo - socializacijo in šolanje psa. Kot eno izmed osnovnih spoznanj naj najprej ponovim, da nas pes razbere skozi ravnanja in vedenja. Ne smemo pa pozabiti da razbere tudi naše duševno stanje. Pes je izredno dober opazovalec - ima 24 ur časa na dan, da nas proučuje – oziroma proučuje svojega vodnika.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč