Ukrepi ob nesreči v plazu

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Lavinska žolna

Lavinska žolna spada med naprave, ki ji v času življenjske dobe ni prizanešeno. Ko jo nosimo ob telesu je izpostavljena visoki vlagi, ko z njo vadimo jo doletijo nizke temperature, udarci lavinske sonde, ko z njo rokujemo se zgodi da nam pade na tla.... vse to lahko privede do poškodb in s tem do slabega delovanja ali sploh okvare.

Nesmiselno je nositi v hribe lavinsko žolno, ki svoje funkcije ne opravlja. Namen tega zapisa je seznaniti zainteresirane z načini testiranja in opisati učinkovit test, ki ga opravimo pred vsako turo.

Pri lavinskih žolnah poznamo naslednje vrste testiranja naprave:

  • Samodejni test naprave ob vklopu
  • Dvosmerni skupinski test
  • Sezonski test
  • Test proizvajalca


Samodejni test naprave ob vklopu


Podobno kot pri osebnem računalniku se tudi na lavinski žolni takoj po vključitvi prične izvajati samodejni test (POST = Power On Self Test). Namen tega testa je preverjanje stanja baterij in pravilnosti delovanja vgrajene elektronike. Vendar ta test ne more preveriti delovanja bistvenih funkcij, to je ODDAJA in SPREJEM.
V praksi nam ta test služi predvsem za preverjanje stanja baterij, vizuelno pa moramo preveriti stanje prikazovalnika, možne poškodbe ohišja in trakov za pripenjanje. Pri nekaterih modelih se nam med potekom izpisujejo tudi trenutno potekajoče faze testa. Med njimi je tudi opozorilo, da blizu naprave ne smemo imeti vključenega mobilnega telefona ali druge moteče naprave (npr predvajalnik glasbe). NE IGNORIRAJMO TEGA OPOZORILA!
Samodejni test je različen za posamezen model lavinske žolne. Nujno je, da preštudiramo spremno dokumentacijo ali vprašamo poznavalca.

Slika: Samodejni test ob vklopu

Slika: Opozorilo- izključi telefon!



Dvosmerni skupinski test

Ta test je bistven. Z njim bomo preizkusili dejansko delovanje oddaje in sprejema naprave. Izvedemo ga v dveh fazah:

1. faza: Preverjamo delovanje sprejema signala

  • Vsi v skupini vključijo naprave, vsak pri sebi opazuje izvajanja samodejnega testa naprave. Vsi, ki imajo naprave z možnostjo skupinskega testa, preklopijo na skupinski test (GROUP TEST).
  • Nekdo v skupini – praviloma vodja postavi svojo lavinsko žolno na oddajo, vsi ostali preklopijo na sprejem. Skupina se razmakne na razdaljo cca 2m (najlažje je, če so vsi na smučeh in se samodejno raporedijo). Lavinske žolne držimo ob telesu v roki, obrnjene vertikalno.

• Vodja skupine se na razdalji 1m (Razdalja 1m je bistvenega pomena!, glej nadaljnje besedilo.) pomika mimo članov skupine in vsak član posebej preveri sprejem na svoji napravi. V praksi to pomeni da sliši zvočni signal in vidi prikaz na prikazovalniku. Na digitalnih napravah, ki nimajo skupinskega testa (npr Ortovox D3) mora na prikazovalniku biti razdalja manjša od 2m!

2. faza: Preverjamo delovanje oddajnega dela naprave

  • po izvedeni 1. fazi vodja skupine preklopi na sprejem, vsi ostali preklopijo naprave na oddajo
  • Razdalja med člani skupine je enaka kot prej, vodja skupine se ponovno sprehodi na razdalji 1m mimo članov skupine, svojo lavinsko žolno drži ob ušesu. Preveri sprejem signala od lavinskih žoln članov skupine. Če preizkuša z digitalno žolno mora biti razdalja na prikazovalniku nujno manjša od 2m!
  • Po končanem preizkusu vodja skupine postavi svojo napravo na ODDAJANJE.
  • S tem je dvosmerni skupinski test opravljen, vse naprave so v načinu oddajanja.
Slika: Dvosmerni skupinski test 1 faza
Slika: Dvosmerni skupinski test 2 faza


Namen tega testa je odkriti nepravilnosti v delovanju sprejemnega in oddajnega dela lavinskih žoln. Poglejmo na kaj lahko naletimo:

1. Če v prvi fazi preizkusa noben član skupine ne sprejema signala vodje skupine (in so vsi pravilno preklopili na sprejem), gre najverjetneje za okvaro oddajnega dela na napravi vodje skupine. V tem primeru se pogosto zgodi, da vodja skupine napravo približa na manj kot 1m in če takrat sprejemna stran sliši signal sklepamo da je vse v redu. To je HUDA NAPAKA! V primeru okvare antene (npr antena je počila zaradi udarca) se oddajna moč zmanjša na le nekaj % normalne oddajne moči. Zaradi velike bližine (nekaj cm) bo signal še vedno dovolj močan, da ga bo sprejemnik zaznal, v resnici pa je taka naprava NEUPORABNA. Zato je med preizkusom NUJNO OHRANITI RAZDALJO 1m!!
2. Enako se lahko zgodi v 2. fazi med preizkusom oddaje članov skupine. Če vodja skupine na razdalji 1m ne zazna signalov v svojem sprejemniku, se pogosto zgodi, da napravo približa članu skupine, sliši signal in sklepa da je vse v redu. Tudi tu gre enako kot v prvem primeru lahko za okvaro oddajnika. Lavinska žolna člana skupine je zato neuporabna.

Pomembno je, da tako pri samodejnem testu kot pri dvosmernem testu ob zaznanih napakah ukrepamo in jih ne ignororamo. Naprava, ki ne izpolnjuje teh dveh testov je neuporabna in nevarna. Poslati jo je potrebno na servis.

Povejmo še razlog, zakaj morajo biti naprave v načinu skupinskega testa (tiste ki to omogočajo): Pri tem načinu je sprejem nastavljen na najmanjšo občutljivost in sprejema le bližnje naprave. Gre za to, da v primeru večih skupin ali množice ljudi z lavinskimi žolnami preprečimo sprejem iz oddaljenih naprav ampak testiramo samo napravo, ki jo dejansko hočemo. V vsakem primeru pa je bolje, da ta test opravimo tam, kjer motenj iz okolice ni.

Sezonski test

Lahko bi rekli tudi test ob zaključku sezone. Gre v bistvu za oba testa: samodejni test delovanja in dvosmerni skupinski test, ki ga opravimo po zadnji turi v sezoni. Opravimo ga tudi, če smo našo napravo nekomu posodili. S tem testom se izognemo presenečenjem ob začetku naslednje sezone. Če ugotovimo, da nam naprava ne dela, imamo do naslednje sezone dovolj časa, da jo pošljemo na servis, saj ta občajno traja nekaj časa.

Servis proizvajalca

Vsak proizvajalec predpisuje časovno obdobje (praviloma na nekaj let), v katerem bi morali našo napravo poslati v pregled. Namen teh pregledov proizvajalca je pordobno pregledati stanje naprave tako z mehanskega vidika, iskanje skritih napak, merjenje električnih parametrov naprave in nadgradnje programske opreme. Če smo našo lavinsko žolno kupili v lastni režiji, se o tem pozanimajmo pri prodajalcu. Če pa smo naprvo dobili v okviru organizirane nabave, se o tem informirajmo pri pooblaščeni osebi.


Kaj kaže praksa?
Med opazovanjem in med raznimi pogovori sem zaznal naslednje stanje (gre le za moje osebno videnje):
V praksi lastnikov lavinskih žoln se napogosteje dogaja, da napravo le vključijo (če jih že imajo, kar je precejšnja redkost), redki opazujejo potek samodejnega testa. Če gresta na turo dva, se redko zgodi, da izvedeta dvosmerni test, pri večjih in ozaveščenih skupinah pa je ta navada že kar uveljavljena. Vedno več vodij skupin se zaveda, da so za člane svoje skupine odgovorni. Upam, da jih bo v priodnje še več.


Iskanje s plazovno Žolno


Splošno o lavinskih žolnah (v nadaljevanju žolnah)

V osnovi lavinske žolne ločimo po načinu delovanja na analogne in digitalne. Bistvena razlika je, v tem, v kakšni obliki nam naprava posreduje informacije. Pri analognih žolnah imamo vsako sekundo na voljo direktno informacijo o dogajanju na plazu v obliki zvočnega signala. Pri digitalnih žolnah pa naprava prejete signale najprej obdela in nam jih posreduje v zvočni obliki in na zaslonu. Vendar ta informacija ni stalna, saj obdelava signalov traja nekaj časa.

Postavi se torej temeljno vprašanje: katera žolna je boljša?

Človeško uho zna zelo dobro filtrirati željene zvoke izmed množice glasov. Za primer lahko vzamemo ko se dva lahko pogovarjata v dvorani kjer poteka koncert. Kljub hrupu okolice lahko v visoki meri razumeta drug drugega. To pomeni, da dobro izurjen človek z analogno žolno zna razbrati KOLIKO JE ZASUTIH in NA KAKŠNI RAZDALJI SO. Ta dva podatka sta tudi ključna pri iskanju.

Digitalne žolne nam po drugi strani dajo podatek o številu zasutih in razdalji. Iskanje je torej dokaj enostavno. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da so algoritmi, ki omogočajo ločevanje signalov danes zanesljivi le 50 do 80%. Drug pomemben dejavnik je, da digitalna žolna rabi čas, da signale obdela in prikaže. To pomeni izgubo časa, ki je izjemnega pomena. V praksi se to izkaže kot čudno obnašanje smernega kazalca, podatek o razdalji se nelogično spreminja ali pa podatki preprosto izginejo. Vtis imamo, da se je žolna pokvarila.

Odgovor na gornje vprašanje torej ni enoznačen – odvisno je od situacije in tehnične izpopolnjenosti naprave. Najbolj pa je pomembna izurjenost iskalca.

Analogna žolna v svojem bistvu predstavlja nekakšen »podaljšek« našega ušesa (sprejemnik) in po drugi strani »podaljšek« našega glasu (oddajnik).
Iz fizike valovanja vemo, da pri prehodu iz gostejše v redkejšo snov pride do odboja, v obratni smeri pa do uklona valovanja. Vsi se spomnimo, da v vodo potisnjena palica zgleda zlomljena, če potopljeni opazujemo isto palico pa dela nad vodo ne vidimo. Podobno se dogaja pod snežno odejo - v plazu. Zasuti odlično sliši in zaznava dogajanje nad njim, iskalec pa ne ve, kje je zasuti niti ne more slišati njegovih klicev.
Signali, ki jih lavinska žolna oddaja pa za razliko od človeškega glasu prodrejo tudi izpod snežne odeje v prostor nad njo. Sneg torej ne duši radijskih signalov, ki jih oddaja žolna, moč signala pa z razdaljo hitro pada.
S poslušanjem zvoka in obračanjem antene poskušamo izvedeti od kod signali prihajajo in koliko jih je. Čim bližje izvora signala smo, tem močneje ga slišimo, zato med približevanjem občutljivost sprejemnika žolne ZMANJŠUJEMO. (enako kot npr z roko zastremo uho, če nam nekdo preglasno vpije vanj). Velja, da manjša kot je občutljivost, bližje smo zasutemu.

Digitalna žolna je v bistvu majhen računalnik, ki s svojimi sprejemnimi antenami obdeluje prejete signale. Kakovost (zanesljivost) podatkov na zaslonu je odvisna od kakovosti sprejemnih anten in kakovosti programske opreme. Poleg vidne informacije na zaslonu nam digitalne žolne posredujejo tudi zvočno informacijo. Nekatere žolne lahko delujejo tudi v navidezno analognem načinu. Potrebno je vedeti, da je ta zvočna informacija pri večini naprav prav tako rezultat obdelave in ne predstavlja direktnega analognega sprejema.

Zaključimo lahko takole:
Analogna žolna ustrezno izurjenemu iskalcu omogoča obvladovanje veliko situacij, digitalne žolne pa so v nekaterih situacijah danes še neuporabne. V nadaljevanju bomo nekatere situacije obdelali.

Katere informacije nam dajo lavinske žolne?

Kot omenjeno je za iskalca ključno, da vsak hip ve, koliko je zasutih in na kakšni razdalji od njega so. Ta podatek se spreminja glede na naše gibanje po plazu. Analogne lavinske žolne imajo na gumbu za spreminjanje občutljivosti označeno razdaljo, iz zvoka lahko razberemo število zasutih. Digitalne nam prikažejo na zaslonu število zasutih in razdaljo do najbližjega. Zasutih v plazu je lahko več, v našem DOSEGU pa toliko, kot jih slišimo oziroma nam jih prikaže žolna.

Osnovne tehnike iskanja z lavinsko žolno

Obstaja več tehnik iskanja. Posamezni proizvajalci priporočajo svoje načine, nekateri reševalci imajo razvite svoje lastne tehnike, ki so enako učinkovite, vendar jih uporabljajo le v ozkem krogu. Potrebno je jasno povedati, da univerzalne tehnike, ki bi omogočala iskanje v vseh situacijah ni. Tudi znane in tu opisane metode iskanja so uporabne le v določenih primerih. Zato je potrebno, da posamezno situacijo prepoznamo in uporabimo ustrezno tehniko iskanja. Če naletimo na zapleten primer, je zelo možno, da bomo teren prej presondirali, kot preiskali in našli zasute z natančnim mikrolociranjem.
Najbolj razširjena in preprosta je tehnika iskanja »Po silnici«, končno lokacijo pa določimo z načinom križnega iskanja. Tehniki sta uporabni pri iskanju z analogno ali digitalno žolno.

Metoda iskanja po silnici in križno iskanje

Ta metoda temelji na naši predstavi o elektromagnetnem polju, ki ga seva oddajnik lavinske žolne in ga ponazarjamo s črtami – silnicami. Črte povezujejo točke z enako gostoto polja. Antena lavinske žolne iščočega bo ujela največ signala, če bo vzporedna s silnico in najmanj oziroma nič, če bo pravokotna na silnico. Elektromagnetno polje je najgostejše v bližini zasutega in pada z oddaljenostjo. To dejstvo izkoriščamo pri iskanju.

Iskanje poteka takole (glej sliko)

Slika: Iskanje po silnici


  • Ko zaznamo prvi signal, nadaljujemo toliko časa, da postane dovolj močan, da žolno lahko držimo pred seboj. Na sliki je to pri razdalji 30.
  • Žolno počasi obračamo v levo ali desno. Lahko obračamo samo žolno, lahko pa jo držimo ravno od sebe in obračamo telo. Pri tem po signal lahko še naraščal, potem pa bo padal. Enako storimo v nasprotni smeri in tako ugotovimo skrajni levi in desni odklon, kjer signal izgine. V sredini tega območja pa je signal najmočnejši in v to smer se premaknemo za nekaj metrov. Če smo v pravi smeri se bo signal krepil (na digitalnih žolnah se bo razdalja zmanjševala), sicer bo padal, kar pomeni, da gremo stran od zasutega in moramo obrniti za 180 stopinj.
  • Po nekaj metrih se spet ustavimo in na enak način kot prej ugotovimo smer. Če je signal premočan, zmanjšamo občutljivost. Spet nadaljujemo nekaj m v smeri najmočnejšega signala, se ustavljamo in preverjamo smer. Občutljivost po potrebi zmanjšujemo.
  • Ko smo občutljivost zmanjšali na najmanjšo občutljivost, (npr 2), vemo, da je zasuti od nas oddaljen največ za razdaljo, ki nam jo kaže nastavljena občutljivost (npr 2), lahko tudi manj, nikoli pa več. Tu pričnemo s Križnim iskanjem.


Križno iskanje:

Križno iskanje je enako pri analognih in digitalnih žolnah in ga uporabimo pri razdaljah manjših od 2m za končno lokacijo zasutega. Žolno imamo obrnjeno enako kot smo prišli, od zdaj naprej je NE OBRAČAMO več. Lavinsko žolno držimo povsem na površini snega in jo premikamo naprej v isti smeri kot smo prišli, dokler signal ne začne upadati. Brez obračanja jo po isti poti premikamo nazaj dokler signal ne začne upadati. Na sredini med obema padcema signala je signal močan. S te točke žolno premikamo še pravokotno na prejšnjo smer in ponovno ugotovimo najmočnejši signal in točki, kjer signal pade. Zasuti se nahaja pod mestom, kjer je signal najmočnejši v obe smeri. Če zasuti ni pregloboko, lahko končno točko določimo zelo natančno.
Če je zasuti globlje (npr 2m), ne bomo imeli najmočnejšega signala na neki točki, ampak bomo imeli enakomeren signal na nekem območju. V tem primeru točke natančno ne moremo določiti, vsako nadaljnje iskanje pomeni samo izgubo časa. Zato v sredino tega območja zasadimo lopato in okoli nje pričnemo s spiralnim sondiranjem do globine 2m (slika 2). Sondiramo vedno PRAVOKOTNO na podlago!


Slika: Spiralno sondiranje pri najmanjši občutljivosti, vedno pravokotno na podlago

Slika 3 nam kaže, da natančnost lociranja zasutega z globino pada, območje enakomernega signala, ki ga določimo s križnim iskanjem je vedno večje. Pri večjih globinah zasutja zato tak način ni več uporaben. Kako ukrepati v takih primerih, bomo pogledali v nadaljevanju.


Slika: Natančnost lociranja z globino pada


Kakšni so lahko scenariji za zasutje v plazu?

Z besedo »scenariji« je mišljena predvsem »razporeditev« zasutih. Glavni oteževalni okoliščini sta iskanje globoko zasutih in iskanje zasutih, ki so zelo blizu skupaj. Tu gre za globine zasutja 2m in več in bližino zasutih 2m ali manj. Posebej težke in v praksi praktično nerešljive situacije so globoko zasuti drug nad drugim, več globoko zasutih, več globoko zasutih blizu skupaj… Dodatno nam sicer enostavne situacije otežijo različno obrnjene antene zasutih. …..Take situacije so glede na tuje statistike redkejše, zato jih ne bomo obravnavali.
Lahko rešljive pa so situacije, ko imamo enega ali nekaj plitvo zasutih. Če so zasuti pri tem še daleč vsaksebi imamo praktično več posamičnih iskanj.

Sprožil se je plaz, kaj zdaj?

Če smo neposredno udeleženi pri sproženju snežnega plazu, če je odneslo nekoga v neposredni bližini je to za vsakega izjemno STRESEN dogodek. Stopnja stresa je še toliko večja, če smo z žrtvijo kakorkoli povezani, če gre npr za prijatelja, sorodnika, partnerja….
V stanju stresa zato reagiramo le nagonsko, obstanemo ali se umaknemo in v tej fazi dejansko nimamo vpliva na dogajanje. Če nas v tem trenutku zajame še panika je nevarnost da bomo žrtev tudi sami še večja.

Literatura pravi, da moramo v tem času opazovati kam nese zasutega, kje bi ga lahko odložilo, kje je izginil s površine plazu….Tega v stanju stresa v večini primerov nismo sposobni. Prvi ukrep po dogodku je torej UMIRITEV samega sebe, takoj nato pa kar najbolj objektivna ocena stanja. To pomeni, da ocenimo nevarnosti, ki pretijo nam, jih skušamo zmanjšati, nato pride na vrsto pregled stanja na plazu (vidni deli zasutih, odloženi predmeti, potencialna mesta za odlaganje zasutih…) in iskanje. Pri vseh teh opravilih moramo vedno vedeti, kam bomo v primeru nevarnosti zbežali.

Plaz je obstal

V najslabšem primeru na že umirjenem plazu ne bomo videli ali zaznali ničesar. To je še posebej verjetno, če je plaz žrtev odnesel po grapi, čez skok, če je vidljivost slaba. V tem primeru se lahko zanesemo le na lavinsko žolno. Seveda ob pogojih, da jo ima zasuti, da jo imamo mi in da znamo z njo delati.

Ob nenehni skrbi za lastno varnost pričnemo z iskanjem. Pripravimo lavinsko sondo in lopato. Žolno preklopimo na sprejem, največjo občutljivost in POSLUŠAMO, oziroma GLEDAMO na zaslon. Če je žrtev odneslo daleč v tej fazi ne bomo ujeli nobenih signalov. To je naša prva informacija: zasuti je od nas oddaljen več kot je doseg naše žolne.

Od tu naprej pričnemo s sistematičnim iskanjem, ki ga razdelimo v 4 faze. V prvih dveh fazah je pomembno, da smo hitri, v drugih dveh hitrost iskanja pada, povečuje se natančnost. Ta način iskanja imenujemo tudi Pristajanje letala. Ko se letalo približuje pristajalni stezi zmanjšuje hitrost, na koncu pri pristanku pa natančno zapelje na prostor za izkrcanje. Enako pri našem iskanju do prvega signala iščemo hitro, nato pa vedno počasneje in natančneje do končne lokacije zasutega.
Med iskanjem zasutega moramo imeti opremo (nahrbtnik) s seboj! Če iščemo sami, je NUJNO imeti pri sebi sondo in lopato, sicer lociranje zasutega nikomur ne koristi.

1. Faza: Iskanje signala

Najprej moramo torej dobiti kakršenkoli signal od lavinske žolne zasutega. Če je iskalec en sam, sistematično prečka plaz v cik-cak črtah od roba do roba plazu. Razdalja med dvema prihodoma na rob plazu je lahko največ dvakratnik dosega naše žolne oziroma naj bo največ 40-50m oziroma ne sme presegati dvakratnika razdalje, do katere naša žolna še zanesljivo sprejema. Nujno je, da gremo do roba plazu.
Če išče več iskalcev hkrati, se gibajo vzdolž plazu vzporedno. Med seboj so oddaljeni največ za razdaljo, na kateri pri je največji občutljivosti sprejem zanesljiv (Zato je nujno potrebno poznavanje svoje žolne!). V praksi je razdalja med iskalci 40-60m. Tudi tu je treba plaz pregledati sistematično, noben del ne sme ostati nepreverjen.
Če imamo analogno žolno jo preklopimo na največjo občutljivost in med hojo stalno obračamo v smereh x, y in z za 90 stopinj, pri tem jo držimo OB UŠESU! Digitalno žolno obračamo le, če ima eno samo ali dve anteni, sicer žolno držimo pred sabo, ustavimo se vsakih nekaj m in opazujemo zaslon. To počenjamo, dokler ne zaznamo signala. Digitalna žolna potrebuje nekaj sekund (pri več signalih lahko tudi 30 in več!) za analizo in je ob postanku ne smemo premikati! Ko signal ujamemo, nastopi naslednja faza – gibanje proti izvoru signala. V tej fazi se med postanki gibamo hitro!

2. Faza: imamo signal

Ko signal zaznamo na analogni žolni, je ne obračamo več ampak jo skušamo obdržati v položaju, kjer je sprejem najboljši. Na digitalni žolni se pojavi smerna puščica, razdalja in lahko tudi drugi podatki. Zanašamo se SAMO na razdaljo. Zdaj vemo, da imamo na razdalji dosega enega zasutega. Z analogno žolno nadaljujemo toliko časa, da je signal dovolj močan, da ga slišimo tudi tako, da imamo žolno pred seboj. Od tukaj naprej iščemo v primeru enega zasutega po že opisani metodi silnice. V tej fazi se še vedno gibamo kar najhitreje.
Če je število zasutih večje, ali celo neznano, potem v tej fazi po ujetju prvega signala nadaljujemo toliko časa, da zmanjšamo razdaljo na 10. Na tem mestu je nujno potrebno preveriti oziroma odčitati naslednje:

  • Ali slišim signal samo enega zasutega?
  • Ali je možno, da slišim signal dveh zasutih?
  • Ali je možno, da slišim signal treh ali več zasutih?

V kolikor je signalov več, vemo, da imamo na razdalji 10 več zasutih. Pri analogni žolni lahko iz jakosti signalov razberemo tudi, ali so zasuti blizu skupaj (več enako glasnih signalov) ali pa ne (več signalov različne jakosti). Digitalna žolna nam kaže več zasutih in razdaljo le do najbližjega. Temu v nadaljevanju prilagodimo strategijo iskanja. V našem primeru bomo imeli enega zasutega.

3. Faza: Približevanje in prisluh signalov - Fino iskanje

V tej fazi se po silnici še naprej približujemo zasutemu. Hitrost iskanja se zmanjšuje, natančnost pa povečuje. Ko imamo razdaljo 3, ponovno prisluhnemo in odgovorimo na zgornja vprašanja. V primeru več zasutih na razdalji 3 zanesljivo vemo, da so vsi na razdalji 3 od nas, lahko tudi bližje, ne pa dlje. Če je signal en sam, nadaljujemo s 4. Fazo.

4. Faza: Križno iskanje in spiralno sondiranje - Točkovno iskanje

V tej fazi smo najbolj natančni. Približamo se na najmanjšo (žolna na površini snega, usmerjena stalno v isto smer) in z že opisanim križnim iskanjem in spiralnim sondiranjem lociramo zasutega.



Slika: Iskanje v 4 fazah na način »Pristajanje letala«

Posebni primeri

Več zasutih, med sabo so oddaljeni 3m ali več

V primeru več zasutih, ki so med seboj oddaljeni bomo na neki točki z obema tipoma žoln zaznali več signalov. Digitalna žolna z možnostjo označevanja nam v tem primeru omogoča iskanje enega za drugim, saj lociranega izločimo iz nadaljnjega iskanja. Pri analogni žolni pa si moramo zapomniti oziroma označiti mesto, kjer smo zaznali več signalov. Nadaljnje iskanje si lahko ogledamo na sliki.

ZolnaIskanjeVecih.JPG
Slika: Iskanje dveh ali več zasutih ki so oddaljeni več kot 3m




Opis je naslednji:

V 2. Fazi pri razdalji 10 pri prisluhu signalom zaznamo več signalov. Npr ugotovimo dva signala. Če sta približno enake jakosti, vemo, da smo od njih tudi približno enako oddaljeni: torej 10 ali manj. To mesto označimo.
Od označenega mesta krenemo v najbolj po občutku logično smer (lahko tudi nadaljujemo v začeti smeri). Če bo napačna, bosta signala izginila, če bo pravilna se bosta lahko krepila oba ali eden od njiju. Osredotočimo se na enega, s približevanjem in zmanjšanjem občutljivosti na določeni stopnji drugega signala ne bomo več zaznali, prvi pa bo močnejši. Zdaj nadaljujemo s približevanjem, občutljivost še zmanjšujemo in na koncu spet s križnim iskanjem in spiralnim sondiranjem lociramo zasutega. Če nas je več, ostali takoj začnejo z izkopavanjem.

Vrnemo se na mesto, kjer smo imeli oba signala, občutljivost spet damo na enako stopnjo kot prej. Zopet poskusimo v eno od smeri. Če je napačna bo signal izginil, če se signal krepi in ne gremo proti prvemu, gremo lahko le proti drugemu zasutemu. Signal prvega bo izginjal z zmanjševanjem občutljivosti, drugi se bo krepil. Na koncu končamo iskanje enako kot v prvem primeru.

V primeru, ko vemo, da je zasutih še več in jih do sedaj nismo odkrili, nadaljujemo iskanje na nepregledanih delih plazu od faze 1 naprej.

Iskanje dveh ali več zasutih, ki so blizu skupaj

Ko imamo dva ali več zasutih blizu skupaj (2 do 3 m), imamo opravka z bolj zapleteno situacijo. Signala obeh bosta enako slabela ali se krepila. Iskanja se zato lotimo z metodo mikrotrakov.


Iskanje poteka takole:

Začnemo s cik-cak iskanjem in iščemo prvi signal. V našem primeru je iskalec zaznal tri približno enako močne signale na razdalji 30. To pomeni, da so v radiju 30 ali bližje trije zasuti. Iskalec nadaljuje v zastavljeni smeri, razdalja se zmanjša na 20, nato naraste na 30 in signali eden za drugim izginejo. Tu se iskalec obrne in kmalu spet zazna signal, kmalu pa še dva. Na razdalji 15 je en signal je močnejši, druga dva šibkejša. To pomeni, da je imamo v radiju 15 zakopane tri žrtve, vsaj dve sta verjetno blizu skupaj.

Iskanje bomo nadaljevali po metodi mikrotrakov. Bistveno je, da je žolna od tu dalje med iskanjem stalno obrnjena v ISTO SMER. Pri digitalni žolni opazujemo samo razdaljo, pri analogni preklapljamo občutljivost.

Začnemo sistematično iskati v vzporednih trakovih med njimi naj bo razdalja od 2 do 5m. Nov trak začnemo, ko razdalja naraste na 10. Slika 6 nam kaže, kako se iskalcu razdalja zmanjšuje, ko se giba mimo prve žrtve. Ob prvem prehodu je najmanjša razdalja 6 in se nato poveča. Bistveno je, da v tem primeru ne začnemo s križnim iskanjem, saj je naša razdalja med trakovi cca 3m. Ob drugem prehodu se razdalja spet zmanjšuje do 1 m in nato narašča. 1m je manj, kot je naša širina traku, zato pri razdalji 1m izvedemo križno iskanje in lociramo prvega zasutega. Zdaj je spet bistveno, da nadaljujemo hojo na mestu, kjer smo začeli s križnim iskanjem, sicer nismo več sistematični.
Ko iskalec nadaljuje, se razdalja spet povečuje, ko naraste na 10 se obrne in 3m nižje nadaljuje nov trak. Razdalja se spet zmanjšuje, ker se giblje med tremi zasutimi, žolna kaže skoraj enako razdaljo na celem odseku.
Taka situacija je še posebej zahtevna.

Analogna žolna nam vsako sekundo postreže z informacijo, da imamo na razdalji 8 tri zasute. Če imamo v tej situaciji na voljo nekaj sonderjev, je najhitreje območje presondirati in tako locirati še preostala dva.
Če take pomoči ni, nadaljujemo sami.
Ko občutljivost zmanjšamo na 2, bodo signali izginili. V tem primeru z rahlim odmikom od smeri spet zaznamo signale in s pomočjo križnega iskanja poskušamo locirati oba zasuta, lahko pa nadaljujemo po že zastavljenem sistemu. Enako velja za digitalno žolno. Pri naslednjem prehodu bo razdalja manjša. Spet poizkušamo s križnim iskanjem. Ker sta zasuta zelo blizu skupaj bomo na ta način težko uspešni. Zato si pomagamo z metodo okvirja, prikazano na sliki.

Slika: Iskanje več zasutih z metodo mikrotrakov




Slika: iskanje z metodo okvirja
Slika: iskanje z metodo okvirja


Metoda okvirja nam omogoča lociranje več blizu zasutih. V našem primeru imamo dva zasuta, iskalec ima na občutljivosti 8 dva signala, eden je šibkejši. Žolna je v celem postopku na površini snega, obrnjena v isto smer! Ko nadaljuje in zmanjša občutljivost na 2 ima samo en signal. Informacija je: Na razdalji 2 imam enega zasutega. Začne s križnim iskanjem, pravokotno na smer prihoda. V eni smeri se signal izgubi, v drugi se krepi. Z nadalnjim križnim iskanjem in spiralnim sondiranjem lociramo prvega. Med križnim iskanjem lahko naletimo na mesto, kjer se pojavita oba signala, ni pa nujno, odvisno koliko sta zasuta dejansko narazen.
Ko prvega lociramo, se vrnemo na mesto, kjer smo zaznali oba signala. Od tam, se premaknemo v smeri stran od prvega, drugi signal se krepi in nato začne pešati. To mesto označimo (druga oznaka). Ko izgine, se obrnemo za 90 stopinj, signal bo spet naraščal in se izgubil. Ponovno se obrnemo za 90 stopinj, signal bo spet naraščal in se izgubil. Zasuti se zdaj nahaja na sredini med nami in drugo oznako.


Iskanje globoko zasutih

Če delamo z digitalno žolno, direktno lociranje praktično ni možno. Lahko le določimo območje, kjer nam žolna kaže enako razdaljo in sredino tega območja. V smeri brega cca 1,5m od sredine zabodemo sondo. Ob sondi nato kopljemo do globine 3m, kjer ponovno iščemo maksimalen signal oziroma sondiramo.

Če je žrtev zasuta globje od 3m obravnavamo tako situacijo kot globoko zasutje. V praksi začnemo iskanje kot vedno z iskanjem signala. Ko signal dobimo, nadaljujemo s približevanjem izvoru, na nekem območju opazimo, da se zvočni signal ne spreminja več, oziroma občutljivosti sprejemnika ne zmanjšujemo več. To se dogaja, tudi, če žolno obračamo. Taka situacija nam pove, da gre za globoko zasuto žrtev. Iskanje je praktično možno le s klasično analogno žolno, z digitalno, pa je manj natančno. Lahko le določimo območje, kjer nam žolna kaže enako razdaljo in sredino tega območja. V smeri brega cca 1,5m od sredine zabodemo sondo. Ob sondi nato kopljemo do globine 3m, kjer ponovno iščemo maksimalen signal oziroma sondiramo.
Tehnično ozadje je nekoliko bolj zapleteno in ga ne bomo omenjali.

Ravnamo pa takole (glej sliko spodaj):

Ko opazimo, da občutljivosti ne moremo več zmanjševati, oziroma se razdalja spreminja v nekem območju in se ne zmanjšuje, nadaljujemo toliko časa, da signal izgubimo. Tu obrnemo žolno v NAVPIČNO lego, v tej legi jo držimo ves čas lociranja! Občutljivosti NE spreminjamo več. Počasi se vračamo po isti poti in iščemo najmočnejši signal. Pomagamo si lahko tudi s križnim iskanjem. Mesto z najmočnejšim signalom označimo (na sliki M1).

Od točke M1 gremo (žolna navpično ob ušesu!) v poljubni smeri, dokler se signal skoraj povsem ne izgubi (na sliki L). To razdaljo povečam še za 50% (na sliki +L/2). Na tej razdalji pričnemo s hojo v krogu okrog M1. Na nekem mestu na krožnici bomo spet naleteli na signal, s križnim iskanjem določimo točko kjer je najmočnejši (na sliki M2).

Zasuti se nahaja v globini med točkama M1 in M2. Zdaj žolno postavimo spet horizontalno, približamo snegu in poiščemo najmočnejši signal med točkama M1 in M2, (na sliki M3), os žolne je vzporedno z osjo, ki povezuje M1 in M2 žrtev je PRIBLIŽNO pod nami.

Slika: Iskanje globoko zasutega


Pričnemo z izkopavanjem, ki se ga lotimo na naslednji način (slika spodaj):

Približno 1,5m (dva koraka) od točke M3 v smeri brega zasadimo sondo. Ob njej v obliki klina kopljemo do globine 3m (prva faza izkopavanja). Sondi, ki sta označevali M1 in M2 približamo robu jarka, da jih vidimo iz globine. Na dnu izkopanega jarka, po navidezni črti med sondama ponovno poiščemo maksimum s križno metodo, žolne ne sučemo, držimo jo horizontalno. Zdaj lahko na dnu izkopa ponovno sondiramo na črti, ki povezuje M1 in M2 in lociramo žrtev. Sondo pustimo in ob njej kopljemo v obliki klina do zasutega. (druga faza izkopavanja). Gledano s profila ima celoten izkop dva nivoja.


Slika: Izkopavanje globoko zasutega

Zaključek

Opisane metode teoretično delujejo univerzalno, v praksi pa kot že omenjeno, prav lahko naletimo na situacijo, ki ji ne bomo kos. Ker gre zlasti pri tovariški pomoči za boj s časom, je vredno premisliti, ali nemara s sondiranjem ne bomo hitreje preiskali nekega manjšega območja, kot da se trudimo delati do konca po neki metodi. Še zlasti to velja, če je skupina večja, iskalec pa ni vešč iskanja. Seveda ta možnost nikakor ne zmanjšuje pomena znanja in izurjenosti iskalca. Obojega ni nikoli dovolj.

Iskanje zasutih s pomočjo Helikopterja

Opis je namenjen vsem, ki kakorkoli sodelujejo v intervenciji iskanja zasutega v snežnem plazu s pomočjo lavinske žolne in zunanje antene Barryvox VS 2000 PRO EXT ali s sistemom RECCO iz zraka.


Posadka helikopterja, letalski tehnik ali reševalec, ki je za to določen

  • pred poletom preveri, če so vsi elementi naprave v kabini (antena v zaščitnem ovoju, antenski kabel, komunikacijski kabel, vponka z nosilnim trakom in sistemom za varnostno odpenjanje)
  • namesti lavinsko žolno-sprejemnik na mesto, ki je za to določeno in jo poveže z antenskim kablom (preveri, če je varnostni spoj dobro nameščen) ter kablom v komunikacijsko mrežo plovila
  • pripravi in namesti sistem za varnostno odpenjanje
  • pred začetkom iskanja obvezno preveriti delovanje zunanje antene
  • tik pred točko začetka iskanja iz kabine spustimo žolno pod plovilo, v zadnji fazi spuščanja moramo biti pazljivi, da jo držimo za nosilni trak in ne za antenski kabel


Reševalci, ki so med iskanjem v plovilu (med poletom na kraj in med iskanjem)


  • IZKLJUČENE morajo biti vse elektronske naprave, ki kakorkoli oddajajo EM valove (mobilni telefon, pozivniki in lavinska žolna)
  • na zahtevo pilota bo v naprej določeni reševalec pred začetkom iskanja za kratek čas vključil svojo lavinsko žolno zaradi opravljanja testa
  • če v plovilo med iskanjem ni reševalcev mora posadka poskrbeti, da je za preizkus na voljo vsaj ena preizkušena, običajna lavinska žolna
  • med iskanjem je komunikacija z RP nezaželena, razen v primeru nuje
  • med iskanjem so vrata plovila zaprta


Reševalci, ki so med iskanjem na kraju dogodka (pod plovilom v polmeru 150 - 200m)


  • tik pred doletom in med aktivno dejavnostjo helikopterja nad plazovino morajo biti reševalci izven določenega območja (lahko z vklopljenimi žolnami – lastna varnost)
  • morebitni reševalci na plazovini (vodnik reševalnega psa, sonderji, zdravnik) naj se med aktivnim delom helikopterja umaknejo s plazovine (če so v območju, ki ga zazna heli žolna in hkrati na varnem mestu morajo svoje lavinske žolne IZKLJUČITI)
  • enako velja ob postopku iskanja z RECCO sistemom, vsi reševalci opremljeni z RECCO odbojniki morajo biti oddaljeni v polmeru 250-300m
  • med aktivnim iskanjem s helikopterjem je komunikacija z RP (na enaki frekvenci oz. na enakem kanalu kot poteka komunikacija helikopter – reševalci) med reševalci in med reševalci in helikopterjem nezaželena, razen v primeru nuje


Tretja faza iskanja ali točkovno določanje mesta izvora signala

  • tretjo fazo, točkovno določanja mesta izvora signala lahko opravi helikopter, kar je zamudno in trati čas, če gre za čas tik po zasutju, zato tretjo fazo izvedejo reševalci, ki jih helikopter odloži v bližini ali so že na kraju dogodka
  • zaradi morebitnega ropota je obvezno, da ima reševalec, ki opravi zadnjo fazo določanja mesta izvora signala, digitalno žolno z ekranom in nazornim grafičnim in/ali svetlobnim prikazom smeri in oddaljenosti izvora.
Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč