Uporaba helikopterja v gorskem reševanju

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Kot vemo, je helikopter zelo primerno transportno sredstvo in velika pomoč pri hitri in predvsem uspešni evakuaciji pomoči potrebnih v gorah. Prav tako pa je tudi v veliko pomoč reševalnemu moštvu za prevoz ustrezno usposobljenega kadra (reševalcev, vodnikov plazovnih psov s psom) in prenos reševalne opreme ter hitrem pregledu večjih terenov in podobno. Kadar vodja reševalne akcije meni, da je zahteva za pomoč helikopterja utemeljena, prosi za pomoč Center za obveščanje (telefonska številka 112) pri Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Pri začetnem pozivu - zahtevi za sodelovanje helikopterja v reševanju je potrebno navesti:

• Kaj se je zgodilo in kdaj (število ponesrečenih in vrsta poškodb).
• Kje se je zgodila nesreča (točen opis kraja).
• Kdo zahteva pomoč helikopterja (osebni podatki).
• Trenutne vremenske razmere na kraju nesreče.
• Kje je zborno mesto reševalnega moštva in pristanek helikopterja.
• Kje sta zdravnik letalec in reševalec letalec prisotna oziroma dosegljiva (lokacija).

Do prihoda helikopterja vodja intervencije zbere reševalno moštvo in predvideno opremo, ki bo potrebna pri reševanju. Ob pristanku helikopterja steče razgovor med vodjem intervencije in posadko o načinu reševanja. To je bolj praktično že med doletom helikopterja po UKV zvezi. Helikopter pripravimo za reševanje. Po odločitvi pilota se v helikopter vkrca določena skupina reševalcev, ki jih prenese na mesto nesreče oziroma v njeno neposredno bližino. Helikopter se vrne na zborno mesto in čaka na poziv vodje akcije.

Ko je ponesrečeni pripravljen za transport, vodja pokliče helikopter in pilota seznani z morebitnimi vremenskimi spremembami in načinom vkrcavanja ponesrečenca v helikopter. Ob prihodu opravijo vkrcanje ponesrečenca in zdravnika ter prepeljejo v bolnišnično oskrbo. Helikopter se potem, če je to mogoče, vrne na mesto nesreče in v dolino odpelje reševalno moštvo.

Helikopter odleti neposredno na mesto nesreče v času dežurstva reševalne ekipe ali izven časa dežurstva, če je v helikopterju ekipa popolna in pozna teren na katerem se je zgodila nesreča.

Če je mesto nesreče še neznano, poletita v prvem letu s posadko helikopterja tudi vodja reševanja oziroma reševalec letalec in zdravnik letalec. Ko odkrijejo mesto nesreče in če je možen pristanek, se izkrcata. Po njuni oceni nato helikopter pripelje še ostalo moštvo.

Po zaključku reševalne akcije naj bi vsi sodelujoči v helikopterskem reševanju opravili analizo dela, da bi bilo v prihodnje reševanje še bolj uspešno.

PRIPRAVA IN POTEK HELIKOPTERSKEGA REŠEVANJA

Obvezno moštvo:

• Ekipa prevoznika: pilot, kopilot, tehnik-letalec.
• Ekipa GRS: reševalec letalec in zdravnik reševalec letalec.

Fakultativno, odvisno od razmer in potreb: policist gorske enote policije z ustrezno licenco, gorski reševalec z ustrezno licenco.

A. Reševanje z dežurno ekipo na letališču Jožeta Pučnika na Brniku

1. Pred začetkom akcije imajo obvezno kratek posvet: posadka helikopterja – reševalec letalec – zdravnik reševalec letalec.
a. Izmenjajo si informacije o nesreči, ki jih imajo.
b. Naredijo okvirni plan reševanja:
    o presodijo glede potrebe po dodatnem kadru (lokalni reševalec letalec, več gorskih reševalcev),
    o presodijo glede potrebne opreme (ali se bo reševalo z opremo, ki je v helikopterju, ali jo bodo deloma dali iz helikopterja – kje in kaj, ali       potrebujejo dodatno opremo),
    o presodijo glede izvedbe: letijo neposredno na mesto nesreče, letijo na dogovorjeno mesto za vkrcanje potrebnega dodatnega kadra oz. dodatne opreme oz. iznos opreme,
    o dogovorijo se za način komunikacije in rezervni način za primer odpovedi ali težav na prvotno dogovorjeni frekvenci (kanalu).
c. O planu obvestijo oz. se posvetujejo z vodjem intervencije.
d. Od vodje akcije (ali ReCO) skušajo pridobiti dodatne informacije.
e. Po potrebi plan prilagodijo oz. uskladijo z lokalno ekipo.

2. Ob prihodu na mesto nesreče se ponovno posvetujejo vsi trije (posadka helikopterja, reševalec letalec in zdravnik reševalec letalec) glede načina reševanja (vitlanje, prislon, pristanek); glede števila vitlanj oz. vrstnega reda reševanja, glede potrebne opreme in druge podrobnosti v odvisnosti od posamezne situacije. Vsakemu članu reševalne ekipe mora biti jasno, kaj je njegova naloga, kako bo izstopil (če bo) iz helikopterja in katero opremo bo iznesel.

3. Glede na stanje ponesrečenca in mesto nesreče se zdravnik reševalec letalec in reševalec letalec dogovorita za način oskrbe, transporta ponesrečenca, koliko časa potrebujeta za te postopke in kam bo predvidoma ponesrečenec prepeljan, ter o tem seznanita pilota.

4. Če se pilot s planiranim potekom strinja, se dogovorijo, kam in za koliko časa se bo helikopter umaknil ter način medsebojne komunikacije v tem času. Če pa ima pilot objektivne zadržke na predlagan način reševanja, se vsi trije skupaj uskladijo in dogovorijo za najboljši možen kompromis.

5. O poteku sproti obveščajo vodjo intervencije.

6. Ob morebitnih težavah se ponovno vsi trije posvetujejo in prilagodijo strategijo.

7. Po zaključku reševanja naredijo kratko analizo vsi člani reševalne ekipe.

8. V primeru težav, zapletov, nepredvidenih ali neljubih dogodkov se jih zabeleži kot opombe v poročilo o intervenciji. Za to poskrbita reševalec letalec (oz. zdravnik reševalec letalec) in vodja intervencije.

B. Reševanje v času izven dežurstev na letališču Jožeta Pučnika na Brniku

1. Ekipa se postopoma kompletira z vstopom reševalca letalca in zdravnika reševalca letalca v helikopter. Vsi trije se postopoma posvetujejo: posadka helikopterja – reševalec letalec – zdravnik reševalec letalec (tako, kot se vkrcajo v helikopter).
a. Izmenjajo si informacije o nesreči, ki jih imajo.
b. Skušajo pridobiti dodatne potrebne informacije s pomočjo ReCO in komunikacijo z vodjem intervencije.
c. Naredijo okvirni plan reševanja:
    o presodijo glede potrebe po dodatnem kadru (več gorskih reševalcev),
    o presodijo glede potrebne opreme (ali se bo reševalo z opremo, ki je v helikopterju, ali jo bodo deloma dali iz helikopterja – kje in kaj, ali potrebujejo dodatno opremo),
    o presodijo glede izvedbe: letijo neposredno na mesto nesreče, letijo na dogovorjeno mesto za vkrcanje potrebnega dodatnega kadra oz. dodatne opreme,
    o dogovorijo se za način komunikacije in dorečejo rezervni način za primer odpovedi ali težav na prvotno dogovorjeni frekvenci (kanalu).
d. O planu obvestijo oz. se posvetujejo z vodjem intervencije.
e. Po potrebi plan prilagodijo oz. uskladijo z ekipo na terenu.

2. Ob prihodu na mesto nesreče se ponovno posvetujejo vsi trije (posadka helikopterja, reševalec letalec in zdravnik reševalec letalec) glede načina reševanja (vitlanje, prislon, pristanek); glede števila vitlanj oz. vrstnega reda reševanja, glede potrebne opreme in druge podrobnosti v odvisnosti od posamezne situacije. Vsakemu članu reševalne ekipe mora biti jasno, kaj je njegova naloga, kako bo izstopil (če bo) iz helikopterja in katero opremo bo iznesel.

3. Glede na stanje ponesrečenca in mesto nesreče se zdravnik reševalec letalec in reševalec letalec dogovorita za način oskrbe, transporta ponesrečenca, koliko časa potrebujeta za te postopke in kam bo predvidoma ponesrečenec prepeljan ter o tem seznanita pilota.

4. Če se pilot s predlaganim načinom reševanja strinja, se dogovorijo, kam in za koliko časa se bo helikopter umaknil ter način medsebojne komunikacije v tem času. Če pa ima pilot objektivne zadržke na predlagan način reševanja, se vsi trije skupaj uskladijo in dogovorijo za najboljši možen kompromis.

5. O poteku sproti obveščajo vodjo intervencije.

6. Ob možnih težavah se ponovno vsi trije posvetujejo in prilagodijo strategijo.

7. Po zaključku reševanja naredijo kratko analizo vsi člani reševalne ekipe.

8. V primeru težav, zapletov, nepredvidenih ali neljubih dogodkov se jih zabeleži kot opombe v poročilo o akciji. Za to poskrbita reševalec letalec (oz. zdravnik reševalec letalec) in vodja akcije.

Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč