Zgodovina gorskega reševanja

Iz E-ucbenik

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Začetki reševanja v gorah

Nesreče pri delu, povezane z gorami, so se dogajale že precej nazaj. Tako lahko beremo v knjigi dr. Franceta Malešiča Spomin in opomin gora (Didakta, 2005) zanimive zgodbe za katere pa je skupno, da so se vse končale žalostno. Tako so 2. januarja 1777 iz Srednjega Vrha nad Martuljkom odšli domačini, da bi nakrmili ovce. Plaz novega snega je zasul vseh osem skupaj s psom, ki ga je eden od lastnikov imel s seboj. Domačini so lahko šele dan kasneje izpod debele snežne odeje izkopali trupla osmih vaščanov. Pes je preživel.
Če so v prvih začetkih pomagali ponesrečenim le tisti, ki so bili »pri roki«, pa se je z razvojem »turistike« začelo spreminjati tudi pri reševanju v gorah. Turiste so najprej začeli voditi po gorah pastirji ali lovci, ki so ta območja najbolj poznali. Prav ti pa so priskočili na pomoč tudi v nesreči. Prvo znano reševanje je bilo leta 1822 na vrhu Triglava, ko so vodniki spremljali stotnika Antonia von Bosia, ki je imel nalogo sestaviti trigonometrično omrežje Kranjske in je strela ubila Antona Korošca. Šele pomoč vodnikov in nosačev iz Bohinja je zadostovala, da so truplo prenesli v dolino.
Naše gore so postajale vedno bolj zanimive za avstrijsko-nemško planinsko društvo, ki je v krajih pod gorami organiziralo reševalne skupine iz domačih vodnikov. Te so v primeru gorskih nesreč pomagale ponesrečencem. Tako so npr. leta 1902 v Mojstrani že imeli reševalno službo, ki jo je vodil Filip Winzig. Nosači ponesrečencev so bili najeti in za to delo plačani, vodniki-reševalci pa so svoje akcije opravljali prostovoljno in brezplačno. V gostilni Košir je imela planinska organizacija omarico prve pomoči z nekaj sanitetnega materiala. Prvo reševalno akcijo so imeli na novo odprti Tominškovi poti septembra leta 1903, ko se je poškodoval fotograf Anton Gregorc. Ponesrečeni je tri dni klical na pomoč in slabel, preden so ga slišali. Rešili so ga lovci in gorski vodniki. Za zasluge pri reševanju pa sta Janez Rabič in Tomaž Lakota prejela posebno pohvalo od dunajskega ministra za zunanje zadeve.

Ustanovitev prve reševalne postaje v Kranjski Gori

Na novo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) je prav tako želelo ustanoviti reševalne skupine za pomoč ponesrečenim. Po nesreči dr. Josipa Cerka na Stolu aprila leta 1912 sta zdravnika dr. Josip Tičar in dr. Jernej Demšar podala pobudo za ustanovitev prve gorsko reševalne postaje v Kranjski Gori.
Po prvi svetovni vojni se je SPD ukvarjal predvsem z urejanjem planinskih poti in upravljanjem s kočami. To pa ni ustrezalo mladim alpinistom, ki so se zato raje združili v Turistovski klub Skala. In prav iz vrst Skalašev so prihajali reševalci, ki so bili kos zahtevnim reševanjem, ki so se pojavljala. Prav to je bilo vzrok, da so reševalne odseke pri SPD združili v Centralni reševalni odsek. Zanimivo je, da so imeli tudi poseben sklad iz katerega so plačevali stroške reševalnih odprav, reševalni prispevek za sklad pa so nabirali v kočah SPD. Načrtno so začeli vzgajati reševalce, nabavljati opremo in sodelovati z avstrijskimi in nemškimi reševalci. Pomemben mejnik je bila leta 1933 izdaja knjige dr. Bogdana Breclja Prva pomoč in reševanje v gorah. Poleg uporabnih napotkov iz prve pomoči in reševalne tehnike je bila opisana tudi organizacijska struktura službe.
Druga svetovna vojna je zahtevala krvni davek tudi med reševalci. Po vojni so na Jesenicah organizirali Centralo GRS, ustanavljati pa so začeli postaje po različnih krajih v Sloveniji. Organizacija se je krepila in pripravljena je bila na zahtevne akcije. A leta 1952 je v nesreči v Špiku umrlo pet alpinistov. Ta nesreča je povzročila spor med reševalci, služba pa se je zaradi tega reorganizirala. Sedež se je z Jesenic preselil v Ljubljano, služba se je oblikovala kot Komisija za GRS pri Planinski zvezi Slovenije (KGRS pri PZS). Naloga Komisije je bila povezati postaje s terena in urejati skupne zadeve kot so doktrina GRS, enotna vzgoja in sodelovanje s policijo in vojsko. Tako sta že leta 1955 načelnik GRS dr. Miha Potočnik in dr. Andrej Robič sodelovala na ustanovnem sestanku novo nastale Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR). Zanimivo je, da so ustanovni člani gorsko reševalno organizacijo IKAR zasnovali kot samostojno organizacijo in je niso vezali na Mednarodno zvezo planinskih organizacij (UIAA).
Mednarodno sodelovanje je bilo pomembno predvsem na področju tehnične opreme in vzgoje.

Naloge Komisije za GRS pri Planinski zvezi Slovenije (KGRS)

Po vzoru IKAR-ja je KGRS ustanovila svoja delovna telesa v obliki podkomisij. Podkomisija za vzgojo in tehniko je bila tista, ki je vseskozi skrbela nad usposobljenostjo reševalcev, spremljala razvoj tehnike reševanja in tehnične opreme ne samo doma, ampak se je uspešno vključevala tudi v mednarodno izmenjavo. Poleg pomembnega prispevka pri razvoju tehnike GRS je bila uspešna tudi pri pripravi prvega pomembnejšega učbenika. Tako je Pavle Oman napisal priročnik Osnovna tehnika GRSS (GRSS, 2001), kjer so opisani in s skicami nazorno prikazani postopki gorskega reševanja.
Od vsega začetka je bila prisotna zdravniška podkomisija. Njena naloga je bila usposabljanje gorskih reševalcev za nudenje prve pomoči ponesrečenim ali poškodovanim, zdravniki pa so v okviru svoje strokovne usposobljenosti prenašali znanje iz zdravniške stroke v delo GRS in tudi obratno. Izkušnje pri delu s ponesrečenci v gorah še vedno vključujejo v svoje strokovno delo.
Prav tako je od vsega začetka obstajala tudi podkomisija za reševanje iz plazov,kjer so bili zbrani strokovnjaki na področju reševanja iz plazov. Kljub raznim tehničnim pomagalom, ki jih uporabljamo v primeru zasutja, je še vedno pes tisti, katerega lastnosti uporabljamo pri iskanju zasutih ali pogrešanih oseb. V tej podkomisiji so bili tudi strokovnjaki za proučevanje snežnih plazov. Pavle Šegula je v okviru IKAR-ja pripravil šestjezični slovar z naslovom Sneg in plazovi (1995).
Pomembna je bila podkomisija za opremo, ki je skrbela za nabavo sodobne in funkcionalne opreme.
Z uvajanjem helikopterja kot sredstva za pomoč pri prevozu in reševanju, se je oblikovala tudi podkomisija za letalsko reševanje. Naloga te podkomisije je bila skrb za vzgojo in usposabljanje reševalcev za delo s helikopterjem. Z uvajanjem helikopterja se je predvsem skrajšal čas dostopa reševalnega moštva do ponesrečenca in pa sam prevoz ponesrečenca do bolnice. Na ta način je bilo rešeno marsikatero življenje. Po nesreči na Okrešlju je vlada Republike Slovenije potrdila Uredbo o izvajanju zaščite, reševanja in pomoči z uporabo zrakoplovov. V tem dokumentu so za reševalce opredeljeni postopki za delo s helikopterji.
Z razvojem tehnike so se razvijale tudi radijske postaje, ki jih reševalci potrebujemo za medsebojno sporazumevanje. Zveze so pomembne pri komuniciranju s helikopterji, centri za obveščanje, policijo, vojsko, planinskimi postojankami in vse to je usklajevala podkomisija za zveze
Za stike z mediji in izvedbo analize reševalnega dela je skrbela podkomisija za informiranje. Zaključke takih analiz so bili predstavlja na tiskovnih konferencah z namenom obveščanja gorniške javnosti o delu reševalcev.

Od začetka financiranje ni bilo sistemsko urejeno. Sprva je to potekalo v okviru vsakoletnih dogovorov o sofinanciranju posebnih enot civilne zaščite. Po sprejetju Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) je GRS dobila status javne službe in s tem tudi sofinanciranje dejavnosti. Sofinanciranje države poteka s pomočjo Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR). Zakon pa reševalcem nalaga tudi dolžnosti, da poleg reševanja v gorah s svojim znanjem in opremo rešujemo tudi ljudi in premoženje ob naravnih in drugih nesrečah (Log pod Mangartom leta 2000, poplave Gorenjska v letu 2007, ...). Drugi pomemben vir sofinanciranja je Fundacija humanitarnih in invalidskih organizacij (FIHO), ki je bila ustanovljena leta 1998.

Petinosemdesetletnica GRS in ustanovitev GRZS

V letu 1997, ko se je KGRS pripravljala, da obeleži petinosemdeset let uspešnega delovanja gorske reševalne službe, se je na Okrešlju zgodila huda nesreča pri usposabljanju reševalcev letalcev za delo s helikopterjem. Na vaji je umrlo pet gorskih reševalcev. To je bil hud udarec, ne samo za svojce ponesrečenih, ampak za vse reševalce. Reševalci so skupaj s podporniki ustanovili Sklad Okrešelj za pomoč otrokom ponesrečenih reševalcev pri šolanju. Pojavila se je težnja po reorganizaciji KGRS. Dodatno je temu prispevalo dejstvo, da kot Komisija pri PZS pri Fundaciji (FIHO) ni mogla prikazati šifre dejavnosti humanitarne organizacije. Takratno vodstvo PZS ni bilo navdušeno nad idejo, da bi KGRS organizirali na način, da se postaje GRS (17) preimenujejo v samostojna društva, ki bi se potem povezala v zvezo društev GRS. Vodstvi PZS in KGRS sta neuspešno iskali različne možnosti, dokler ni prevladalo mnenje reševalcev, da zamisel izpeljejo do konca. V zvezo sta se poleg samostojnih društev GRS vključili tudi Planinski društvi s postajama GRS. Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) je bila ustanovljena 15. maja 2006 v Ribnem pri Bledu, in je samostojna pravna oseba s statusom humanitarne organizacije. Sofinanciranje dejavnosti iz državnih sredstevnam zagotovita URSZR in FIHO. Zveza ima svoj sedež v Gasilnem domu v Kranju.

Reševalno delo

Pri primerjavi podatkov iz analiz, ki jih skrbno pripravlja komisija za informiranje in analizo, lahko naredimo naslednjo primerjavo desetletnega povprečja reševalnih intervencij nekaterih postaj/društev GRS:

Postaja/društvo GRS
1988-1997
1998-2007
Bohinj
13,6
35,4
Bovec
13
24,9
Kamnik
10,6
22,5
Mojstrana
18,1
21,6
Tolmin
8,2
35,2

Leta 1997 je bilo v Sloveniji skupaj 203 reševalnih intervencij, leta 2007 pa 348.
Iz tabele vidimo, da se je v obdobju od 1998–2007 desetletno povprečje reševalnih intervencij močno povečalo (Tolmin, Bohinj, Bovec), kjer so se v tem obdobju pojavili adrenalinski športi. To so predvsem jadralni padalci, športi na rekah in potokih, gorski kolesarji ter tudi delo na težko dostopnih terenih. Postajam s predvsem gorskim reševanjem pa se v tem obdobju število ni tako močno povečalo (Mojstrana). Zelo slikovito je povečanje števila reševalnih intervencij orisal načelnik GRS Tolmin Žarko Trušnovec na tiskovni konferenci ob dnevu reševalcev in ob 60-letnici postaje GRS Tolmin: »Za prvih 100 reševalnih intervencij je bilo potrebnih nad 40 let, za drugih 100 deset let, na 300 intervencij smo prišli v vsega petih letih, za številki 400 in 500 intervencij pa sta zadoščali po dve leti!«
Reševanje se seli iz visokogorja v sredogorje, kjer večina obiskovalcev lahko svojo aktivnost izvaja vse leto. V visokogorju je za množice obiskovalcev primeren le poletni čas. Ena od ugotovitev je povezana tudi z vključevanjem držav v Evropsko unijo. Za planince iz vzhodnih držav so se odprle tudi gore Dolomitov in Centralnih Alp, kar potrjujejo reševalci s povečanjem reševanj na teh področjih. Pogostejši so primeri reševanja mladih planincev, ki se podajo v gore neprimerno oblečeni in brez potrebnega znanja kam sploh gredo (belgijski skavti 2008). Taki obiskovalci gora živijo v svetu računalniških iger, kjer imajo junaki tudi več življenj. Na splošno velja prepričanje, da hiter način življenja pomeni tudi v gorah v kratkem času veliko doživeti in adrenalin je gonilo tega.
Ugotavljamo, da je pogostost nesreč večja ob koncu tedna in v poletnih mesecih. Zaradi tega smo reševalci že leta 2000 skupaj z URSZR, Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za notranje zadeve na letališču Jožeta Pučnika na Brniku organizirali dežurstvo. V dežurni ekipi so poleg posadk helikopterjev policije ali vojske še reševalec letalec, zdravnik reševalec letalec in policist. Ob sporočilu o nesreči dežurna ekipa takoj poleti na kraj nesreče.

Napotki obiskovalcem gora

Preden se odpravimo na turo si doma naredimo podroben plan dogodkov kako bo tura potekala. V plan moramo vgraditi tudi vse možne spremembe med turo zaradi vremenskih sprememb ali težave članov skupine. V visokih gorah so še dolgo v poletje posamezne grape čez katere vodijo poti zasnežene, za varen prehod nam bodo v pomoč dereze in cepin. Saj sta v statistikah reševalcev vsako leto najpogostejši vzrok za nesreče. Z veseljem ugotavljamo, da vedno več obiskovalcev gora, ne samo alpinistov, nosi čelado.
Med tehnično opremo za hojo po zavarovanih planinskih poteh sodi komplet za samovarovanje. Osebna zaščitna oprema kakor tudi tehnična oprema mora biti skrbno vzdrževana in pomembno je, da tehnično opremo znamo uporabljati. V vročih poletnih dneh imejmo s seboj zadosti osvežilne tekočine, kreme za zaščito pred sončnimi opeklinami in pokrivalo za zaščito glave. Vremensko dogajanje preko dneva je dinamično (nevihte, strele) in zato upoštevajmo, da turo začnemo zgodaj zjutraj. V nahrbtnik poleg zaščitne opreme in hrane sodi še oprema za prvo pomoč. V zadnjih letih, ko je pokritost gorskega sveta s signali mobilnih operaterjev zelo dobra, nam bo zato za klic na pomoč ob nesreči veliko pomagal mobilni telefon. Kličemo na brezplačno telefonsko številko 112. V centrih za obveščanje je operater, ki pozna postopke, kako aktivirati gorske reševalce.

Gorska reševalna služba v prihodnosti

GRZS kot »mlada« organizacija sedaj ureja svoj status in status gorskega reševalca v okviru sistema civilne zaščite. Nadgrajevali bomo sistem dežurstev na letališču na Brniku. Gorski reševalci smo samo del te ekipe, tako da bo potrebno skupno sodelovanje na državni ravni. Verificirati moramo tudi program prve pomoči, ki ga izvajajo zdravniki GRS pri usposabljanju gorskih reševalcev. V sodelovanju z URSZR moramo urediti za vse reševalne službe status reševalec – delodajalec. Ob odmevnih intervencijah se vedno pojavlja vprašanje plačevanja reševanj. Naloga gorskih reševalcev je reševanje. V ZVNDN je opredeljeno, v katerih primerih se intervencije zaračunava, vlada RS pa določi dejavnosti, pri katerih morajo udeleženci pokriti sorazmerni delež stroškov intervencije. Odprto vprašanje ostaja zavarovanje za primer reševanja. Urediti bo potrebno vprašanje reševanja ponesrečencev pri adrenalinskih športih. Potekajo tudi dogovarjanja za reševanje z žičnic in gondol. Prav gotovo se bo našlo še kakšno področje, kjer bomo reševalci lahko pomagali ali reševali, kot na primer, čiščenje ostankov ponesrečenega letala na Korziki v letu 2008 in čiščenje zaradi velike količine snega v Črni gori leta 2012.
Pomembno za zvezo bo, da bo imela zadosti usposobljenih članov, ki bodo pripravljeni opravljati humanitarno poslanstvo gorskega reševanja prostovoljno in prostočasno tudi v bodoče.


Slika: Financiranje GRZS
Slika: Gorsko reševalna služba v Sloveniji
Slika: GRZS in njeni organi
Slika: Sodelovanje GRZS z sorodnimi organizacijami
Osebna orodja
Splošno reševalna tehnika
Prva in nujna medicinska pomoč