Socializacija psa

[[Image:Image70.jpeg|thumb|left|300px]]Ko smo odbrali mladiča, ga pripeljali domov, se za nas šele prične delo, ki bo prineslo rezultate po letu dni, morda kasneje ali pa celo že prej. Odvisno od tega, koliko časa in dela bomo vložili v psa, ki smo si ga izbrali, predvsem pa je odvisno kako bomo to delo izvajali. Kaj pa se dogaja s psom, ko 

[[Image:Image69.jpeg|thumb|right|300px]]&lt;span style="font-size: 13.28px;" /&gt; 

&nbsp;ga kupi novo pečeni lastnik – laik, pa je po mojem treba nanizati par osnovnih primerov – izkušenj psa, ki jih je ali bo preživel, kajti ko pride pes na 

&nbsp;tečaj, je skoraj v celoti prešel skozi opisane primere. Najprej se vsi&nbsp;»novo pečeni«&nbsp;lastniki vneto zavzamejo, da bodo svojega psa, ko ga kupijo, dobro socializirali, da bo ubogljiv, in da ne bodo imeli problema s sosedi in okolico. A ko preide stvar v prakso, se ponavadi stvari odvijajo drugače. Poglejmo kaj sploh razumemo pod pojmom socializacija. Pomen socializacije pri psu je, naučiti psa obnašanje in vedenje v okolju v katerem živi. Pomeni tudida pes sprejme okolje tako kot je za normalnega. Tudi tukaj gre za učni oziroma spoznavni proces, vendar je okolje v katerem se pes uči, spontano, vsakodnevno. Pri vzgoji pa gre v bistvu za razvijanje določenih navad, za spodbujanje in zaviranje nagonskih ciljev. Pri socializaciji moramo nekatere situacije organizirati tako, da psa lahko z izkušnjami naučimo določenega vedenja, pa čeprav gre za obnašanje psa pri nagonskih reakcijah. Kaj sme in kaj ne sme početi. Vzgoja in socializacija sta tesno povezani. Po mojem mnenju ne sme biti prepuščeno sami situaciji kako bo pes reagiral in kaj bo počel. Še manj pa ne naključju. Vodnik in pes morata točno vedeti, kaj sme kdo kaj početi in kje lahko kaj počne. Vodnikova dolžnost je, da nauči psa, na dane situacije okoliščine, da postanejo za psa normalni. 

= Namestitev psa =

[[Image:Image68.jpeg|thumb|right|300px]]Namestitev psa je ena prvih pomembnih nalog vodnika. Pomembno je, da je pes na suhem, v zavetju, odmaknjen od ropota in velike ferkvence ljudi -&nbsp;gibanja drugih ljudi ter, da se počuti varnega v /na temprostoru. Kadar imamo namen namestiti&nbsp;[[Image:Image71.jpeg|thumb|left|300px]]psa zunaj, ga moramo namestiti tako, da ima zavetjein pred vremenskimi vplivi - veter, dež, vročina. Pesjak naj bo postavljen tako, da bo odmaknjen od mimoidočih ljudi. Koča – hišica za psa oziroma ležišče naj ima pred prostor. Stene morajo biti izolirane, pokrov se naj dvigne, zaradi dostopa za vzdrževanje in čiščenja. V zimskem obdobju mora vodnik v tako kočo namestiti v ležišče mehko in toplo podlogo, lahko tudi seno, da bo pes lažje prenašal temperature pod lediščem. <br>Namestitev psa pa ni edina rešitev samo pesjak. Veliko vodnikov ima svoje pse v hiši ali v stanovanju. Če ga namestimo v hiši ali v stanovanju, mora imeti pes svoj prostor in svoje ležišče. Ni vsako ležišče primerno za vsakega psa. Vedeti moramo, da smo si nabavili psa za delo. Pes za delo, ki je izpostavljen velikim naporom, potrebuje temu primerno ležišče. Ležišče je kraj, kjer se pes spočije in mora imeti med[[Image:Image75.jpeg|thumb|right|200px]] počitkom mir in udobje. Preden pes leže, se vrti v krogu. Način spanja psa zvitega v obliki klobčič, je za psa normalna. [[Image:Image74.jpeg|thumb|left|200px]]Ta način ležanja mu omogoča manjšo porabo energije za vzdrževanje telesne temperature. Mnogokrat pride do napačnega mišljenja laikov - novih lastnikov. Prepričani so, da pes kadar leži zvit v obliki klobčiča, ne rabi dovolj velikega in udobnega ležišča. Pa je žal to mišljenje napačno. Pes potrebuje za počitek udobno ne preveč veliko in ne premajhno ležišče. Ležišče mora biti primerno velikosti pasme, oziroma velikosti psa. Ležišče naj bo veliko za telesno dolžino psa, da se pes kadar leži na boku, lahko še malo pritegne. Premajhno ležišče je lahko za psa neprimerno in se bo počutil nelagodno. Na ležišče mu lahko postavimo kakšno pregrinjalo – podlogo ali blazino, da ne dobi&nbsp;»utišancev«. Podloga naj bo iz takega materiala, da se lahko pere. Čistoča ležišča je pomembna zaradi zunanjih parazitov - bolh. Redno vzdrževanje in čiščenje psa in prostora kjer je pes nameščen, bo odvrnil in onemogočil razvoj zunanjih parazitov. Kadar je pes nameščen v stanovanju ali v hiši, prostor kjer biva pes ne ogrevamo. Kadar je prostor za psa ogrevan nam zimsko obdobje ko padejo temperature pod ledišče, prinese velike nevšečnosti. Pes, ki ga izpostavimo velikim temperaturnim razlikam, zdravstveno ne bo prenesel teh sprememb. V zimskem obdobju se organizem psa brani pred nizkimi temperaturami z močnejšim odlakanjem - pod dlake. Kadar pa je prostor ogrevan, se ta bioritem psa poruši in ne pride do močnejšega odlakanja kožuha. Za prostor za psa ne ogrevamo. Na fotografiji desno – RUNO ima urejeno bivanje na balkonu – prostor je posebej prirejen samo za psa. Prostor ni ogrevan.[[Image:Image72.jpeg|thumb|center|300px]] 

[[Image:Image77.jpeg|thumb|left|300px]]Mladič, ki smo ga pripeljali domov, za njega v tuje okolje, še nima psihične stabilnosti oziroma občutka varnosti, pred vsem pa se še ne zaveda, da je to za njega dom. Počuti se osamljenega. Za njega je to[[Image:Image76.jpeg|thumb|right|250px]] vse novo. Še bolj je osamljen, saj ni nobenega poznanega, ni mamice - samice, sester, ni bratov sovrstnikov, ni vzreditelja. Da bi lažje sprejme novo okolje za domače, mu damo na ležišče krpo ali brisačo, ki je natopljena z vonjem po samici in jo pozna še iz časov bivanja v leglu. Kakor majhni otroci, kadar gredo spat, imajo poleg sebe svojo igračko, zaradi psihične varnosti - sigurnosti. Krpa ali brisača mora imeti vonj, ki ga mladiček že pozna iz legla. To mu bo dalo občutek večje varnosti in bo lažje sprejel prehod iz dobro poznanega okolja v leglu v novo za njega tuje okolje. Ravno tako ni dobro pretiravati z udobjem za psa – namestitvijo. Kavč ali fotelj ni primeren za ležišče. Kadar si mladič hoče izbrati ležišče na fotelju, mu to od prvega trenutka prepovemo. Pes mora točno vedeti, kje sme ležati in kaj je za njega nedostopno. <br>Pri postavljanju hišnega reda, mora sodelovati vsa skupnost – družina. Tudi otroci morajo imeti mejo. Sodelovati morajo v tej skupnosti in se tudi oni držati dogovorjenega hišnega reda. Ne dovolimo, da nam kdo od družinskih članov kvari psa kadar postavljamo hišni red in obnašanje v skupnosti. Pri tem moramo vedeti, da se bo pes odzval nagonsko. Pes ni kriv za dogodek, kot ga prikazuje slika levo. Psa ne hranimo od mize. Mi ga moramo naučiti na take situacije, da ne&nbsp;»fehta«, kadar smo pri obedu. O prehrani ne bom na dolgo in široko pisal, saj je na to tematiko dovolj pisane literature v drugih brošurah in knjigah. Omenim naj le par lastnih izkušenj iz tega področja.[[Image:Image78.jpeg|thumb|center|300px]] 

<br> 

= Prehrana psa =
<br>[[Image:Image80.jpeg|left|150px]]Menim, da moramo poznati naravni proces hranjenja, kako je organizem psa sestavljen in pripravljen, da lahko[[Image:Image79.jpeg|thumb|right|150px]] temu primerno normalno skrbimo za psa. Če poznamo naravni proces hranjenja v naravi, se psu sorodne vrste prehranjujejo glede na letne čase in dane možnosti. Hrane v naravi skozi letne čase ni vedno v izobilju. Izbor plena in možnosti pridobitve hrane v naravi glede na letne čase se spreminja. Tako se mora organizem skozi letne čase nenehno prilagajati situacijam in okoliščinam - zima, pomlad, poletje in jesen. Na take spremembe je pasji organizem prilagojen in pripravljen. Sposobnost prilagajanja je genetsko zapisana in se dedno prenaša na potomce. Moje osebno mnenje je, da je hranjenje, venomer samo z enolično hrano, ki vsebuje vedno enako količino sestavin, na primer kakor briketi, je po mojem [[Image:Image81.jpeg|thumb|left|200px]]zgrešeno. Še bolj nevarno je, če ga hranimo samo s kostmi ali pa celo samo z zelenjavo. V takih primerih bi pes moral biti vegetarijanec, ali pa samo mesojed. Res je, da mora [[Image:Image82.jpeg|thumb|right|200px]]organizem mladega psa dobiti beljakovine, hidrate, vitamine, minerale in druge sestavine, vendar ne vse vedno, ne vedno enako količino. Količina naj bo razporejena v sorazmerju z rastjo organizma in razvojem psa. Hrana naj bo različna. Pes ni samo mesojed, temveč je vsejed, kot človek. V naravnem procesu psi, volkovi, lisice itn., dobijo minerale, vitamine in druge sestavine iz drobovine – črevesja plena. Običajno plenilci naprej pojedo drobovino plena, s tem pa zaužijejo tiste sestavine, ki jih sicer sami ne jedo. Običajno psi zelo radi jedo različno hrano včasih celo sadje. Zato hrana, ki jo pripravljamo za psa, mora biti različna. Če je organizem izpostavljen enolični prehrani, mu odpornost pada. Organizem se te enoličnosti prilagodi in ni več pripravljen sprejemati sprememb. Tako lahko čez čas že male spremembe povzročijo motnje v presnovi. Mladiča moramo hraniti večkrat na dan in ob določenem času. Psa, predvsem pa mladiča hranimo ob določeni uri in vedno na določenem mestu. Pes ima točno notranjo uro, kdaj je čas hranjenja. Te izkušnje si je pridobil iz legla – čas sesanja in kasneje od rejca. 

[[Image:Image83.jpeg|thumb|left|150px]]Telesna teža, dlaka, blato, predvsem pa počutje psa, so barometer in pokazatelj, ali se psa pravilno hranimo ali ne. Mladič, predvsem pa delovni pes v zrelih letih, ne sme biti debel. Debelost psa ovira in omejuje pri gibčnosti, mu zmanjšuje kondicijo in vzdržljivost predvsem pa ga poleni. Debelost škoduje zdravju. Povzroča pri rasti in razvoju mladega psa nepravilnosti. Tudi sladkarije v večjih količinah škodujejo. Izogibajmo se dajanje sladkarij. [[Image:Image85.jpeg|thumb|right|200px]]<br>V moji družinski skupnosti – soproga kuha hrano za pse. Ne vedno enak in ne vedno iste sestavine. V pripravljenem obroku je dobro prekuhano meso ( različno - od drobovine do čistega mesa s kostmi )in različne vrste škrobnic. V tak obrok doda še surovo zelenjavo in dodatke kot so ribje ali olivno olje. Sorazmerno z danimi možnostmi. V poletnem času in jeseni tudi sadje. Občasno, ne redno dobivajo psi, ki so pri nas tudi brikete. Posoda za hrano mora biti vedno čista. Po hranjenju, [[Image:Image84.jpeg|thumb|left|180px]]ko se pes naje, posodo za hrano umaknemo. Predvsem stara in postana hrana navadi psa, da v okolici&nbsp;»brsaka«&nbsp;po smeteh in išče ostanke odvržene stare hrane. Psa ne smemo na to privaditi in ne dovolimo, da to počne. Pes ni prašič. Voda za psa mora biti vedno sveža in v čisti posodi. Naj jo ima vedno na razpolago in na dosegljivem mestu. 

<br> 

= Sobna čistoča =

<br>V hišni red spada tudi sobna čistoča psa. Sobna in osebna čistoča se prične že v leglu. To mora opraviti že vzreditelj. Naravni prvi proces čistoče v leglu opravi samica. Kadar doji mladičke, jih med dojenjem liže. Z lizanjem jih želi spodbuditi k potrebi. Običajno, ko pa začnemo mladičke hraniti, samica to preneha. Nekatere samice pa pospravljajo iztrebke za mladiči še tudi po tem, ko jih hranimo z normalno hrano. K sobni čistoči pripomore v prvih [[Image:Image86.jpeg|thumb|left|200px]]izkušnjah samica. V času, ko mladički odrastejo, jih doji izven ležišča. Tako mladički po hranjenju opravijo potrebo izven prostora, kjer ležijo. S tem se naučijo da ne opravljajo potrebe tam kjer ležijo in spijo. Psi niso prašiči, da bi spali in ležali v lastnih iztrebkih. Psi so po naravi čisti. Sami sebe čistijo in negujejo z lizanjem kožuha, tačk ter radi ležijo v zavetju in na suhem. Če vzreditelj nadaljuje z čistočo in hrani mladiče izven prostora kjer mladički ležijo in spijo, potem se mladički že od samega začetka navadijo na čistočo. Skrb za vedno čisti prostor, mora imeti in poskrbeti vzreditelj. V kolikor te čistoče ni bilo v leglu, bomo imeli več dela z uvajanjem čistoče. Sobna čistoča je sestavni del, sožitja med vodnikom psom. Pri mladičih, ki niso navajeni te čistoče, moramo biti potrpežljivi. Upoštevati in poznati moramo naravne potrebe psa. Kadar se zgodi, da se mladič&nbsp;»polula ali pokaka«&nbsp;na mestu kjer to nebi smel, ne smemo reagirati agresivno. Za ta dogodek ni kriv on. Razni fizični ukrepi, ne bodo rešili težav. Tudi časopis ni v takih primerih rešitev. Oba skicirana dogodka, ki sta navedena, povzročita konflikt med vodnikom in psom.. Metoda za odpravljanja te navade v stanovanju, ni pravilno izbrana. Tudi pesjak ni kraj, kjer pes to lahko opravlja, razen v primerih, ko ga lastnik oziroma vodnik sam v to prisili. Neredno spuščanje na potrebo. Primeri: Naštel bom le tri osnovne primere, ki so dobri pokazatelji, kdaj pes opravlja potrebo. Prvič - po spanju, kadar se mladiček – mlad pes zbudi, se zbudi zaradi potrebe, po izpraznitvi. Zbudi se zato, ker ga tišči na vodo ali pa na blato. Tako potrebo, oziroma bio-ritem organizma, lahko opazimo na sebi. Drugič - po zaužitju hrane, po določenem času, hrana porine prej zaužito hrano v črevesju naprej, kar zopet povzroči potrebo po fizični izpraznitvi. Tretjič - pri igranju oziroma fizičnih naporih – obremenitvah, pride do večje aktivnosti delovanja notranjih organov - ledvic. To pomeni večje izgorevanje energije, in več odpadka. Tudi tretji primer povzroči v organizmu potrebo po izločanju. Vodnikova stvar je samo, da mladička opazuje, kakšno je njegovo vedenje - ponašanje pred potrebo. Kadar se tako vedenje – obnašanje pojavi v prostorih, kjer te potrebe ne sme opraviti, ga mora takoj peljati na določeno mesto, kjer bo to lahko v miru opravil. Tudi če pes ni v stanovanju je prav, da ga navadimo, da opravlja potrebo na določenem mestu, kjer to ne bo moteče za nas in okolico. Upoštevati moramo apetenco in spuščamo psa na potrebo na določenem mestu. 

Kje bomo spuščali psa vsakodnevno da opravo potrebo 

[[Image:Image88.jpeg|thumb|left|150px]]Vodnik naj izbere kraj za opravljanje potrebe za psa tam kjer je to nemoteče za okolje. Vedno se najde takšen kraj. Ko [[Image:Image87.jpeg|thumb|right|150px]]pes opravi potrebo na zato določenem mestu mora vodnik po opravljeni potrebi psa svoje zadovoljstvo izraziti iskreno. Lažno pretvarjanje zadovoljstva pes opazi. Če je pohvala izrečena pristno, se bo to odražalo tudi na odnosu med psom in vodnikom. Skrb za redno čistočo psa – mladiča mora imeti eden od članov skupnosti - vodnik. Mlad pes ki pride v družino povzroči veliko dela in skrbi skrbi. Kljub temu pa pes in vodnik ne smeta biti moteča za okolico&nbsp;! Krizne situacije, ki jih povzroča vodnik do okolja, negativno vplivajo na duševni razvoj psa.&nbsp;»Skinner«&nbsp;Prizor iz slik je dovolj jasen in je vsakodnevni pojav v urbanem okolju. Ob takih prizorih je vsakršen komentar odveč. Socializacija psa pomeni prilagajanje psa na vse vrste zunanjih dražljajev, s katerimi se bo srečeval v zrelostnem obdobju.Za nas in za psa je pomembno, da psa naučimo določen red, ki bo prinesel sožitje tudi za tiste ljudi, ki psov ne marajo. To zahteva naša zavest in kultura do okolja, kjer živimo. 

<br> 

<br> 

<br>

= Navajanje psa na različne situacije in prevozna sredstva =

<br>Obdobje socializacije psa je najbolj pomembno obdobje za naše delo. Od trenutka, ko pripeljemo psa na dom, pa do obdobja, ko je pes izurjen za naloge, je potrebno izredno veliko našega napora in načrtnega dela. Psa moramo v tem obdobju postopoma navajati na vse zunanje dražljaje in okoliščin, ki ga bodo spremljale skozi celotno pripravo za zahtevne naloge GRS. Za to moramo že v naprej predvidevati in vedeti z kakšnimi situacijami se bo pes srečeval. Na sliki levo je ena izmed situacij, ki so redni spremljevalec dela v GRS. Fotografija prikazuje ujeti trenutek skupine ljudi pred odhodom v iskalno akcijo. Zato mora biti pes v prvi vrsti naučen na druge ljudi, da ne skače po njih in da se ne boji dane okoliščine. Zelo pomembno je, da mladega psa v nobeno novo neizkušeno situacijo ne silimo. Posebej moramo upoštevati to, kadar psa navajamo na nove prostore, vozila – prevozna sredstva, gladka tla, kadar psa navajamo da gre v luknje v snegu – izkopane grobove in podobno. Psa moramo postopoma navaditi tudi na take situacije, kot je dvigovanje v helikopter. Da bo pes brez psihičnih posledic premagoval tudi tako težke situacije pa mora vodnik že zelo zgodaj upoštevati in načrtovati postopen trening namenjen prav temu. Na skici sta dva&nbsp;»strokovnjaka«, ki se trudita, da bi spravila psa v helikopter. Pri navajanju psa na nove situacije zadeva ni tako preprosta. Res je, da navajamo psa na prevozna sredstva že zelo zgodaj, vendar ga ne silimo in vlečemo v vozilo, če se ga boji. Pes mora imeti občutek, da je situacije rešil sam. Med samim privajanjem psa na novo situacijo se izogibamo prekomernih in lažnih – hinavskih pohval – lažne prijaznosti. Pod tem razumem predvsem z spodbujanjem, ki se sicer sliši kot prijaznost, v resnici pa je človek notranje jezen, razočaran ali pa celo potrt, ker njegov pes nečesa ne more ali noče narediti. Pes naše notranje počutje zelo dobro spoznava in ga ni mogoče prevarati. Vsaj dvakrat ne. Mlad pes bo ob taki primerih skoraj vedno reagiral negativno. Pri privajanju psa na take situacije moramo obvezno upoštevati čas adaptacije, da se pes samostojno prepriča v dano situacijo, da ni nevarnosti. Vedeti moramo, da je mlad pes skoraj vedno psihično odvisen od svojega vodnika. Njegova samozavest se še vedno skriva pod okriljem vodnika. Šele izkušnje skozi čas mu bodo dale samozavestno vedenje ob takih situacijah. Pri takem navajanju na nove situacije izkoristimo navezanost psa na vodnika in ga s svojim ravnanjem postopoma privadimo na dano situacijo. Vodnikovo vedenje - obnašanje in reakcije morajo izražati sigurnost, varnost. Pozitivne reakcije podkrepimo še z nagrado, v pravem trenutku. Skinner. Nagrada pride v primeru šele takrat, ko je psihično stanje mladiča normalno. Glej sliko treh različnih vedenj ob obremenitvi psa. Šele tretji vedenjski vzorec je znak za sproščenost mladička. Z nagradami v teh primerih ne gre pretiravati, kakor tudi ne z takojšnjo reakcijo vodnika. Pes lahko drugače dojame nagrado ali reakcijo. Če je reakcija vodnika ob nepravem času, jo pes lahko razume kot potrditev za njegovo vedenje. <br>Primer&nbsp;: Pes reagira z vedenjem strahu. Vodnik ga v tem trenutku dvigne v naročje, ga hvali in prepričuje, da ni ničesar hudega. V naročju se pes počuti udobno zato se pomiri in vodnik ga še nagradi s priboljškom. V takih primerih obstaja velika nevarnost, da pes začne izkoriščati razne druge podobne situacije z namenom, da ga vodnik vzame v naročje in da si pridobi priboljšek. Potrjevanje psa ob vedenjskih vzorcih je ena najtežjih in kompleksnih dejanj vodnika. Potrjevanje vedenja psa ni samo dajanje briketa ali klobase. 

POTRJEVANJE VEDENJSKIH VZORCEV – REAKCIJ PSA NA OKOLJE JE LAHKO ŽE ČISTO NAVADEN ODZIV – POGLED, BESEDA, PREPOVED IN PODOBNO. S TAKO NAŠO REAKCIJO SMO LAHKO POTRDILI PASJE VEDENJE. VČASIH JE DOVOLJ, DA SMO SE MI KOT VODNIK ODZVALI NA NJEGOVO REAGIRANJE. 

Tako potrjevanje psa je sestavni del šolanja in je izredno pomembno pri procesu vzgoje. Če upoštevamo samo dejstvo, da moramo mladega psa, ki je namenjen za reševanje privaditi na različna prevozna sredstva, moramo to privajanje začeti že v rani mladosti, ko je pes še mladič in ima veliko sposobnost hitrega prilagajanja - adaptacija. Težko je opisati vsako situacijo kako odpraviti težavo. Prilagajanje psa na prevozna sredstva in situacije je pač postopno delo. Temelji na principu iz lažjega k težjemu. Čas adaptacije psa je sestavni del prilagajanja. Dokler pes ne&nbsp;»sprejme«&nbsp;situacije ali se ne vede normalno pač počakamo toliko časa da pes sam pride do tega spoznanja. Vsaka naslednja podobna situacija bo imela krajši čas adaptacije. Pes bo preko lastnih izkušenj prišel do spoznanja, da je to nekaj povsem normalnega in ne bo več s strahom ali negotovostjo reagiral na dano okolje. Treba je izkoristiti vsako dano priliko, da psa vzamemo s seboj in ga navajamo na okolje. Za tako delo pa je nujno dobro poznavanje duševne zgradbe psa, učnega procesa, ustvarjanje okoliščin za vadbo. Samo strokovno znanje in pravilno ravnanje s psom, nam lahko prineseta zadovoljive rezultate pri vzgoji in šolanju, predvsem pa pri končni uporabi in cilju nabave psa. Čim več različnih situacij bo pes rešil sam tem bolj bo pripravljen za delo, življenje in šolanje. Različne situacije so mišljene vso dano okolje v katerem bo pes živel in delal&nbsp;; promet, višina, gladka tla, živali itn.. 

= Skrb za zdravje in čistočo psa =

<br>Kako bomo skrbeli za njegovo zdravje in čistočo psa. Res je, da so danes v veliki meri veterinarske klinike in pa veterinarji zelo dobro opremljeni in usposobljeni za pomoč in odpravljanje različnih vrst bolezni. Te klinike za mesojede in male živali ne pomagajo samo psom, temveč tudi drugim živalim kot so; mačke, hrčki, razne ptice, plazilci, tropske živali itn.. Danes imajo te klinike polne roke dela. Jaz osebno menim, da za vsako malenkost ni potrebno, da jo opravi veterinar. Kaj lahko opravimo sami? Dajanje raznih tablet in odpravljanje notranjih parazitov, bomo kljub obisku pri veterinarju morali nadaljevati sami. Tablete bomo vstavili globoko v gobec, mu z obema rokama zaprli gobec in počakali toliko časa da bo pogoltnil tablete. Drug način dajanja različnih zdravil je, da damo zdravila v košček mesa ali sira, salame in mu ga ponudimo kot priboljšek. Če tudi to ne gre oziroma ne zmorete, potem bo to moral opraviti kakšen veterinar. Pregovor pravi, da je čistoča polovico zdravja. Kopanje psa je najlažje. Danes se priporoča za kopanje psa razni blagi šamponi in podobno. Moje izkušnje kažejo, da pretirano kopanje ni dobro. Z kopanjem in uporabo še tako blagih šamponov, odstranimo z telesa ( zgornji sloj nad kožo ), zaščitni sloj maščobe. Ta zaščitni sloj maščobe naredijo žleze lojnice, in služi kot zaščita pred vdorom raznih bakterij. Z odstranitvijo tega sloja se pojavi prhljaj, prah povzroči srbenje in za psa navadno&nbsp;»čohanje«&nbsp;se lahko spremeni v razna vnetja. Zato priporočam previdno z šamponi in kopanjem. V zimskem času tega sploh ne priporočam saj se psi sami najbolje očistijo v snegu. Čeprav tudi v zimskem času pes potrebuje ščetko za odstranitev mrtve dlake – pod-dlake. Po ščetkanju ga obrišemo z rahlo vlažno krpo. Redno brisanje in krtačenje psa, ki živi v stanovanju ali hiši, je že tako ali tako samo po sebi umevno. Z brisanjem in krtačenjem ne bomo samo očistili psa temveč bomo s tem istočasno masirali njegovo telo. Med tem pa lahko ugotovimo ali se pes morda debeli ali morda hujša in podobno. Med čiščenjem mu pregledamo oči, mu odstranimo&nbsp;»krmežlavce«. Če se mu oči večkrat in močno solzijo, je potrebno peljati psa k veterinarju in ugotoviti vzrok vnetja. V spomladanskem času, ko je trava v cvetenju, se tako vnetje pojavi dokaj hitro. Psi ki so manj odporni in so podvrženi vnetjem oči, bodo za to potrebovali več nege in pozornosti. Pregled zobovja, ali se mu nabira zobni kamen ali ne in kako se razvija zobovje, je vodnikova vsakodnevna naloga. Nemalokrat se zgodi, kadar je pes pripeljan na kakšno prireditev, ali k veterinarju in je potrebno pregledati zobovje ali žrelo, pes noče odpreti gobca. Ko je pes starejši to ne bo dovolil. Zato mora vodnik že mladiča navaditi na to odpiranje gobca in pregled zobovja, da to pes sprejme kot normalno opravilo. Čiščenje uhljev in odstranjevanje ušesnega masla ni nič novega in nenavadnega. Določene pasme, ki imajo močno odlakan ušesni kanal, pred vsem pa pasme, ki imajo povešena uhlja so bolj podvržena vnetjem zunanjega uhlja. V teh primerih je uhelj manj prezračen, pri vstopu tujka ( razna semena trav in podobno ) pa to povzroči razna vnetja. Merjenje temperature na psu opravimo v zadku. Normalna temperatura pri psu je do 39 ° Celzija. Kar je višje štejemo, da ima pes povišano temperaturo. V primerih povišane temperature in nenormalnega vedenja pa je potrebna kontrola pri veterinarju. Vsekakor se je dobro povezati z veterinarsko kliniko in se posvetovati z zato strokovno usposobljenim veterinarju o zdravstveni negi svojega psa. Kadar imamo na kliniki odprto kartoteko, bo veterinar imel veliko več podatkov katere bolezni je naš pes že prebolel, za katere bolezni je bil cepljen in bo zdravljenje, ob morebitnem obolenju, učinkovitejše. Posegi, kot so odstranjevanje zobnega kamna, striženje krempljev, odstranjevanje slednikov in podobne sicer male posege priporočam, da jih opravite pri veterinarju. Slednike bi moral odstraniti že vzreditelj. Za delovnega psa so sledniki lahko zelo neprijetni, predvsem takrat kadar se gibljejo po skorji - površini snega in se udira. V takih primerih lahko pride do raztrganine slednika oziroma do poškodbe slednikov in to povzroči trenutno delovno nesposobnost psa. Sledniki so pri nekaterih pasmah kot identiteta pasme. Na primer pasma Beavceron mora imeti po dva slednika na eni taci. Takih pasem se izogibamo, razen v primeru, da smo se odločili Za to pasmo in je posamezni osebek - mladič izredno dober. V takih primerih priporočam odstranitev slednikov, zaradi specifičnosti dela. Pri izboru pasme mora vodnik to upoštevati. 

= Oprema za mladega psa =

<br>Za namestitev za psa smo poskrbeli, ravno tako za čistočo in zdravstveno varnost. Sedaj se naše delo šele prične. Glede na razvoj mladiča moramo skrbeti tudi za telesno in duševno kondicijo. Sprehodi so vsakodnevna skrb vodnika. Za to potrebujemo ovratnico in kratko vrvico. Ovratnica, oprsnica in vrvica so za mladiča primerni, če so iz sintetičnega materiala. Za začetne sprehode je taka oprema dovolj. Na začetku dokler se pes ne privadi ovratnice, oprsnice in vrvice se bo skušal upirati. Na to lahko psa navajamo že takoj na začetku, ko smo psa pripeljali domov.&nbsp;»Kakor sem že omenil je zelo pomembno, da psa ne silimo v nobeno situacijo, ki se jo boji oziroma v situacijo, ki jo odklanja. Pes mora situacijo, rešiti sam.«&nbsp;Čas adaptacije ( lastno spoznanje ), da se pes navadi na ovratnico ali oprsnico in nam nemoteno sledi, bomo dosegli pri mladiču zelo hitro. Med tem ko se upira, je pomembno, da vodnik ne reagira nič. Niti z tolaženjem niti z silo. V takih primerih bo pes še bolj reagiral in bo čas adaptacije daljši. Samo stojimo in čakamo, da bo pes sam ugotovil, da ne more sneti ovratnice, da ne more sneti vrvice in da se mu ni pri tem ni zgodilo nič neprijetnega. Ko pes začne sam od sebe gibanje in raziskuje okolico, lahko nadaljujemo. Navajanje na ovratnico, oprsnico je sestavni del socializacije. Oprsnica je redni spremljevalec reševalnega psa GRS. Slika prikazuje psa v posebni oprsnici za dvigovanje in spuščanje z helikopterjem. Vodnik moramo navaditi mladega psa na podobne situacije ( nošenje opreme ) , da bomo lahko nemoteno opravljali redne vaje, kot so dvigovanje in spuščanje s pomočjo helikopterja ali vitla in podobno. Oprema psa ne sme biti moteči element ali razlog za težave pri izvajanju vaj. Naloga vodnika je, da ga na to opremo navadi že v obdobju socializacije. 

= Telesna kondicija =

<br>Pri načrtovanju sprehodov, moramo upoštevati psihofizično kondicijo mladega psa – mladiča, vremenske in terenske okoliščine. Ni vsak dan primeren za daljše sprehode, kakor tudi ni vsak dan pes duševno in zdravstveno pripravljen za to. Na začetku so sprehodi kratki, nato pa v sorazmerju z kondicijo psa daljši. Z vsaka že doživeto situacij in že osvojenim okoljem, bo dajal mlad pes videz, da bi želel še več, želi še nadaljevati. Kljub temu, da je kakšen dan pes bolj pripravljen za daljši sprehod, s sprehodom ne smemo pretiravati. Kakor tudi ni primeren vsak način opravljanja sprehodov. Kolo ni primeren način za pridobivanje kondicije in sprehode. Za odraščajočega mladiča in mladega psa, je lahko to zelo nevarno. V zrelem obdobju že in še to načrtovano z pravo mero previdnosti. Nabiranje kondicije na tak način ne sme preseči meje zmogljivosti psa. Tak trening se mora končati prej preden se pes fizično utrudi in še to naj bo v posameznih intervalih. Sprehod naj ne bo namenjen samo gibanju mladiča. Sprehod je tesno povezan s pridobivanjem telesne kondicije istočasno pa spoznavanju okolice v kateri živi mlad pes - mladič. Telesna kondicija je sestavni del urjenja psa za končni cilj. <br>Ko pes doseže določeno starost, da izvajamo vaje tudi v gorah in na plaziščih, mora biti pes pripravljen za to delo. Pomembna je ne samo za vzpone in spuste v gorah temveč pri takih naporih mora pes še izvajati naloge pri tem pa biti sproščen in pripravljen za delo. Fotografiji kažeta napor psa po odhodu iz plazišča hitri spust v dolino. Drugi namen je mladega psa čim prej privaditi na zunanje dražljaje kot so; sosedje, tuji ljudje, promet, druge živali, ki živijo v tem okolju in podobno. Eno so sprehodi, ki imajo določen namen spoznavanja navajanje in jih naj ima pes vsaki dan, drugo pa je razvijanje določenih nagonov, razvijanje sposobnosti in uporabe nosa ter druge sposobnosti za delo. To temo bom obravnaval posebej. V času socializacije moramo psa navaditi na strpnost do drugih psov in živali v okolju. Na sprehodu skozi urbano okolje imamo psa vedno na kratki vrvici. To naj bo pravilo, dokler ne izšolamo psa. Pri mlademu psu se bodo razvijali določeni nagoni, pes bo reagiral nagonsko in kaj hitro se lahko zgodi, da nas pripelje do težav. K razvoju in usmerjanju nagonov bi dodal že navedeno spoznanje&nbsp;: Psa lahko zaviramo v nagonski reakciji s tem pa upočasnimo nagonski razvoj ali pa ga spodbujamo oziroma potrjujemo v nagonski reakciji in pospešimo razvoj nagona. Na primer: Med sprehodom naletimo na sosedove kokoši. Mladič - mlad pes bo reagiral tako, da se zapodi proti kokošim. Ker je vrvica kratka bo njegov naskok na kokoši le do konca iztegnjene vrvice. Vodnik obstane in čaka. Ponuja se več možnosti zaviranja psa na tako nagonsko reakcijo. Ena izmed teh je, da vodnik stoji in čaka na tem mestu toliko časa, da se pes umiri in ne reagira več na prisotnost kokoši. Drug način je, da reagira z vrvico in psu povzroči neprijetnost. To ponovi toliko krat koliko krat pes poskuša zadovoljiti svoj nagonski cilj. Tretji način je, da vodnik preusmeri pozornost psa na sebe. V kolikor se odzove na vodnika ga nagradi ali z hrano bodi si z igro. Pri tretjem načinu obstaja velika nevarnost, kako bo pes nagrado oziroma reakcijo dojel. Lahko jo dojame kot nagrado na izvedeno nagonsko reakcijo, to je, da smo ga nagradili ali potrdili zato, ker je podil kokoši. Zaviranje in nagrajevanje mora biti v tistem trenutku, ko pes tudi miselno ( v glavi ) ne reagira na kokoši.&nbsp;»SKINER«. Kadar nagonski cilj ni bil dosežen, in se taki neuspehi zaključujejo vedno, bodo vse nadaljnje reakcije psa slabele. Pes ne bo več tako močno reagiral, kakor prvič. Če ugotovimo, da je pes reagiral v situacijah, ki so neprimerne za naše delo in nam pri delu škodijo, sami načrtno iščemo podobne situacije z namenom, da psa čim večkrat izpostavimo podobnim zunanjem dražljajem. Pes ne sme doseči svojega nagonskega cilja in mora biti pri reakciji neuspešen. Večkrat ko bo pes neuspešen manjša bo njegova reakcija. S časoma po sprevidel, da se pri tem ne dogaja za njega nič zanimivega. Istočasno pa mu ta nagon razvijamo v igri in ga usmerimo na igrače - predmete, ki jih bomo uporabili za delo. Mnogokrat bomo naleteli na težave. Pri tem svetujem da dobro analizirajmo situacijo, vedenje in reakcije psa in šele nato poiščemo kje je bila narejena napaka. Do rešitve se moramo dokopati sami. Pri tem pa, če ne gre gladko, ne smemo obupati. Obupati mora pes nad svojo želeno reakcijo, ker ne pride do cilja, ne pa vodnik. Upam, da sem bil dovolj razumljiv pri opisu zaviranja psa v določenih nagonskih reakcij - cilji. Metodologija dela se uporablja za vse vrste nezaželenih reakcij. Na isti način zaviramo psa v drugih reakcijah, ki so za nas neprimerne. 

<br> 

<br> 

<br> 

<br> 

Tako reagiramo ob agresivnem vedenju na mačke, ptice itn.. Najprej psa izpostavimo določenemu dražljaju, ga zaustavimo - utrudimo pred dosegu cilja in čakamo, da sam odstopi od njega. Z večkratnim ponavljanjem, da psu postane določen dražljaj nezanimiv smo dosegli cilj. Da se pes navadi na druge pse mora priti z njimi v kontakt. Običajno se mladi psi zelo radi igrajo med sabo. Kontakt z drugimi psi je priporočljiv. Pes naj spoznava svoje sovrstnike, se igra z njimi, vendar mora tudi to imeti svoje meje. Če pes nikoli ne pride v kontakt z drugim psom, ko je mlad, se na stara leta zelo rado zgodi prizor, ki je na skici. Kadar ugotovimo da naš pes reagira na druge pse agresivno, se pač moramo zavarovati. Dokler nimamo psa izšolanega in ga ne obvladamo, ga moramo pripeti na vrvico, da pes ne bo in more uveljaviti svojega namena. Postopno ga privadimo na strpnost do drugih psov. Pes se naj igra z tistimi drugimi psi, ki jih pozna in ne reagira agresivno. Igranje prinese pozitivne in negativne posledice. Preveč igranja in navezave na druge pse pa nam lahko škoduje: 

<br> 

<br>Vsega mora bit v pravi meri. Preveč igre z drugim psom, bo prineslo rezultat, da se bo pes izredno navezal na drugega psa. Vodnik v takem primeru postane nepomemben in nepotreben za psa, ostane v ozadju. Pes ga ne posluša več. Zelo rado se zgodi, da ne pride več k vodniku, ko ga le ta pokliče, če pa že pride, to naredi zelo nerad. Samo osvajanje okolja ni enostavno še manj pa navaditi psa določenega vedenja in reagiranja v okolju. Prav nerodno je, če pes skače po ljudeh, nadleguje kolesarje, mimoidoče, otroke, se v stanovanju dere za vsako malenkost, grize čevlje, pohištvo itn.. Tisoč in več je situacij, ki bi jih lahko našteval in opisoval in potekajo po istem spoznavnem procesu vzgoje. Za to jih ne bom našteval. Navedem naj še samo ta primer, ki je dosti krat posledica, neprimerne vzgoje in razvoja nagonov. Kolesar podi psa vstran, to pa je za psa še večje veselje. Vodnik pa običajno mirno opazuje prizor in se po tihoma smeji. Običajno se tako tekanje za kolesarjem in puščanje psa brez kontrole, konča v škodo psa. V najboljšem primeru se konča samo pri veterinarju in sodniku za prekrške. Včasih pa taka situacija pripelje do izgube psa in pušča za sabo dolgotrajne posledice. S tem pa po nepotrebnem zaposlimo že tako prezaposlene državne organe. Našteval bi lahko še tisoč stvari, vendar si bo moral vodnik sam poiskati za posamezno težavo rešitev. Ključ rešitve obstaja. Če tega ne zmore sam, pa naj to stori preko za to strokovno usposobljenih ljudi. 

<br> 

Pogoj za delo s psom je pozitiven kontakt med vodnikom in psom. Pes mora imeti rad svojega vodnika mu mora zaupati, predvsem pa mora videti v vodniku vodjo krdela. 

Za to je obdobje vzgoje in socializacije pravi čas, da si ustvarimo pozitiven kontakt s psom.<br>